Tu smo tudi zato, da izkusimo ljubezen

eliko ljudi pravi, kako lep jezik je francoščina, a hkrati tako težak. Zanj tudi velja, da je jezik ljubezni. Kaj je torej lepšega kot pogovarjati se v njem o njej? Bila je ljubezen na prvo poslušanje: francoski podkast Crush raziskuje magijo prvih dni ljubezenskih zgodb in je zato neizmerno zanimiv. Njegova snovalka Marie-Charlote Danchin, na kratko MC, je namreč prepričana, da so resnične ljubezni še bolj ilmske od ilmskih.

»Ljubezen je vodila vse moje odločitve v življenju. Včasih ne nujno najboljše,« pravi. Še danes, ko je srečno poročena in mama dveh otrok, se zlasti med ročnimi deli zaloti, da veliko sanjari kot takrat, ko je bila še mladostnica in je fantazirala o vsemogočih ljubezenskih zgodbah. Takrat si je, kot je značilno za najstnike, želela samo to, da bi bila z nekom, želela si je biti zaljubljena. Ko je odrasla, je bila zaljubljena ves čas – tudi kadar je bila samska. »Ljubezen me premika, me spodbuja, navdušuje,« pripoveduje. In nič presenetljivega ni, da jo navdušuje tudi v literaturi, glasbi, serijah in ilmih. Veliko sem fantazirala o Dumasovih treh mušketirjih, pove – trenutno pa znova prebira Kneginjo Klevsko – in še, da je »žrtev« francoskih popevk iz osemdesetih in devetdesetih.

A k stvaritvi podkasta je niso napeljali trije mušketirji, francoski popevkarji ali serija Beverly Hills, temveč njena lastna velika zgodba. »Prvič sva se srečala leta 2005 na drugem koncu sveta, v Buenos Airesu. V Alliance française sem šla gledat ilm in na vratih je stal fant, ki je pregledoval vstopnice. Všeč mi je bil njegov nasmeh, nekaj je bilo na njem in njegovih prevelikih oblačilih. Deset let pozneje je postal moj fant in oče mojih otrok. Z njim si danes delim življenje.« Zgodba ni bila brez zapletov – pot je bila ovinkasta, polna naključij in povsem življenjskih stvari – in prav to jo dela posebno. Večkrat obujata spomine in svojo zgodbo pripovedujeta otrokoma. »To je temelj najine zveze,« zatrdi Marie-Charlote. Ko sta se spoznala, je bila v zvezi, a se je kljub temu zagledala vanj, on pa je takrat doživljal težke življenjske preizkušnje.

Srečni razplet je pri njej vzbudil zanimanje za zgodbe drugih. »Sem precej žurerske narave in saj veš, da v Franciji radi prirejamo hišne zabave,« pojasni v najinem sproščenem pogovoru, ki je potekal na daljavo. Vikanje, ki je v

VFranciji pravilo, pri najinem pogovoru nikoli ni bilo opcija; tikanje je nastopilo povsem spontano in naravno, kot da bi šlo za pogovor med prijateljicama ali za eno izmed epizod njenega podkasta Crush. »Glavno prizorišče teh zabav je ponavadi dnevna soba, medtem ko se v kuhinji, v Parizu so te zelo majhne, odvija protizabava, kot jo imenujem. Tam sem ponavadi ob oknu kadila in se pogovarjala z drugimi gosti. Kadar sta se v kuhinji ob meni znašla moški in ženska, sem ju vprašala: kako sta se pa vidva spoznala?«

Tako je ob izteku pandemije na zabavi, na kateri so bili vsi željni družbe in pristnih človeških stikov, enako vprašanje zastavila staršema prijatelja svojega sina. Kar nista nehala pripovedovati in pri tem sta neizmerno uživala. Podoživljala sta svoje prve skupne trenutke. Takrat je Marie-Charlote dobila idejo za podkast. »Želela sem ustvariti nekaj zelo empiričnega in pozitivnega, ker sem pozitivna oseba in rada delam dobre stvari.«

Kot opaža, je Crush poslušalcem všeč, ker ob poslušanju čustvujejo z zgodbami, podoživljajo svoje in se z njimi poistovetijo. »Znova se povežejo z njimi. Ustvari se zelo močna vez. Želela sem ustvariti nekaj pristnega, prvinskega. Ljubezenska vnema je tista, ki nas ohranja pokonci. To je smisel mojega življenja.« Na začetku je želela tudi sama le podoživljati svojo zgodbo, zdaj, po desetinah opravljenih pogovorov, pa ugotavlja, da je na ta način postala bolj odprtega duha v zvezi z različnimi oblikami ljubezni. »Opazovalka sem, pravzaprav. Raziskovalka. In ta moja vloga mi je všeč. Ljudem dajem besedo in nikoli ne sodim.«

Pravi, da je kot velika odprta knjiga, v katero vsak gost zapiše svojo zgodbo, ona pa jo posreduje naprej. Vsaka izpoved je občutljiva, bolj ko je iskrena. »Naučila sem se, da v ljubezni lahko izumiš karkoli,« pravi in dodaja, da je treba biti do tega posebnega čustva zelo strpen. Vedno pa se sprašuje tudi o najbolj osnovnih eksistencialnih vprašanjih, o tem, kaj jo življenje uči, o tem, zakaj smo tu, kaj je smisel; »kaj za vraga počnemo na tej Zemlji«?

»Tu smo tudi zato, da srečujemo druge in izkusimo ljubezenska čustva.« Biti strpen pomeni ljubiti; odpreti se drugemu, biti razumevajoč, se postaviti v njegovo kožo. »V današnjem svetu je to pomembna tema. Svet je namreč obrnjen na glavo, poln je nestrpnosti in nemira, zato se ljudje tako velikokrat potegnejo sami vase. S Crushem pa skušam narediti ravno nasprotno. Želim dopustiti, da drug drugega bogatimo, se se je z Marie-Charlote Danchin pogovarjala o ljubezni, o tem, zakaj je ustvarila svoj podkast in zakaj sta radovednost in čudenje tako zelo pomembna za to, da ljubezen med dvema človekoma ne usahne. Zakaj tako radi poslušamo zgodbo o tem, kako sta se zaljubljenca spoznala? odpremo neznanemu, tistemu, kar nas včasih straši, ker ko se spogledamo z ljubeznijo, smo namreč zelo občutljivi in to je naša dragocenost.«

Skrbi za to, da so pogovori z gosti zanimivi, navdihujoči, privlačni in da se dotaknejo poslušalcev. »Mislim, da v Franciji, ne vem, ali tudi drugod, zlasti mojo generacijo zanimajo pozitivne vsebine. Ne gre le za razvedrilo, ampak za to, da ljubezni povrnem čar. To se mi zdi pomembno, saj je v našem svetu razgrajena, zasmehovana in politizirana.«

Recept za to, kako neki par, ki je že dolgo skupaj, ohranja ljubezen, je po njenem mnenju to, da se ves čas čudi in neguje otroka v sebi. Čudenje nad vsem je tisto, kar bogati življenje, nam omogoči, da ohranimo radost. V paru je ta radost še pomnožena, enako kot v družini. »Menim, da lahko nenehna radovednost v odnosu – do sebe, do sveta in do drugega – vedno znova ustvarja medsebojno komunikacijo.« Tako v paru kot v življenju si moramo upati iznajti lasten recept za (samo)izpolnitev. Pri tem se včasih sicer ne moremo znebiti vseh zapovedi in iznajdb družbe, a bolj od tega je pomembno to, kar čutimo.

O tistih, ki ljubezen »praznujemo« 14. februarja, Marie-Charlote Danchin pravi: »Do valentinovega sem bila najprej nekoliko zadržana. To je zelo potrošniški izum. Odkar ustvarjam podkast Crush, pa mislim, da je dan, ko praznujemo ljubezen, enako pomemben kot dan, ko praznujemo pravice žensk. V njem je treba videti priložnost za praznovanje. Morda tudi priložnost, da z izbrancem ali izbranko počneš nekaj novega, nekaj za kar v ritmu vsakdana ponavadi ni dovolj časa. Vsak par mora negovati in vzdrževati odnos. Mislim, da bi morali valentinova praznovati večkrat na leto.« Zaljubljenka v ljubezen, kot si rada reče, ima rojstni dan le nekaj dni po prazniku zaljubljencev.

Nadela si je tudi vzdevek upornica v baletnem krilu. »Sem MC, upornica v baletnem krilu,« pove v napovedniku podkasta. »Zelo preprosto je. Baletno krilo je prišlo v moje življenje na zabavi. Vse, kar se mi zgodi v življenju, se mi zgodi na zabavi,« hudomušno pristavi, ko začne v pogovoru za Carpe diem pripovedovati to zgodbo. »Moj dragi je praznoval štirideseti rojstni dan. Obožujeva tematske zabave. Takratna tema je bila Pa saj ne greš ven v teh cunjah. « Prišlo je kakšnih štirideset gostov, našemljenih v vse mogoče. Vsak si je temo razlagal po svoje. Neki njen prijatelj, ki je v prostem času klovn, je prišel v baletnem krilu. Spomni se njegovega prihoda in tega, kako mu je krilo pristajalo. »Tako zelo je bilo lepo. Bili smo na ulici, sredi mesta. In ko sem ga gledala v tem belem krilu, je bilo ... bilo je tako neobičajno. Tako nemogoče. Izjemno lepo in zelo poetično.« Čez kako uro sta zamenjala oblačila: ona si je nadela njegovo baletno krilo, on pa njene usnjene pajkice.

»Preostanek večera sem preživela v njem. Počutila sem se kot nekdo drug. Dalo mi je krila.« Na spletu si je nato kupila svojega in ga začela nositi v vsakdanjem življenju, v kombinaciji z vsakdanjimi oblačili, na primer s supergami, jakno iz džinsa, bejzbolsko čepico in prevelikim puloverjem. Prepričana je, da bi moral to kdaj storiti vsak, saj pri ljudeh sproži različne odzive: nekateri jo gledajo postrani in si mislijo, da z njo ni vse v redu, drugi se muzajo, otroci pristopijo in jo pohvalijo, nenavadno se jim zdi, da si upa na ulico tako oblečena. »Z uličnimi modnimi dodatki kršim pravila oblačenja baletne plesalke. Zdi se mi, da sem v njem veliko bolj jaz,« razloži in doda, da od tod prihaja vzdevek upornica v tutuju. »Sem nepoboljšljivi romantik, hkrati pa sem znana po tem, da sem neposredna in vedno povem, kaj mislim. Zato se mi zdi ta vzdevek zelo primeren, še posebej, ker se v podkastu pogovarjam o ljubezni.« Tutu je zanjo orodje za opolnomočenje, daje ji občutek, da je vse mogoče, je kot kostum superjunakinje – z njim, pravi, lahko svetu končno pove, kdo je.

Preden je ustvarila podkast, se je ukvarjala z modo: zasnovala je znamko oblačil in bila podjetnica. S Crushem se je podala v nekaj popolnoma novega, njen edini stik s podkasti so bili podkasti, ki jih je poslušala, nikoli prej ni intervjuvala ljudi, čeprav si je v mladosti med drugim želela postati novinarka. Opaža, da ljudje radi pripovedujejo zgodbe o svojih prvih romantičnih srečanjih, ona pa jih še vedno enako rada posluša. Temu se pridružuje tudi vse več poslušalcev; v dobrem letu, odkar podkast obstaja, je s premišljeno celostno podobo dosegel že lepo število sledilcev na družbenih omrežjih in je med desetimi najbolj poslušanimi podkasti na temo razmerij v nekaj več kot šestdesetmilijonski Franciji.

Če je prve goste poiskala med prijatelji in znanci in nato njihovimi znanci in prijatelji, se ji zdaj večinoma ponudijo kar sami. Oglašajo se ji sledilci in poslušalci, ki želijo sesti pred mikrofon in deliti svoje zgodbe; teh je danes večina, tistih, ki jih še vedno poišče sama, pa je vedno manj. Ob vprašanju, katera zgodba se ji je doslej najbolj vtisnila v spomin, se zamisli in kar nekaj časa premleva. Za lažjo orientacijo pregleda naslove vseh dosedanjih epizod. »Prva na primer govori o dekletu, ki je odpovedala poroko, ker je spoznala nekoga drugega. To je sprožilo gorečo debato. Pomembno se mi je zdelo, da te njene odločitve kot voditeljica oddaje nisem obsojala, kot tudi ne odločitve fanta, očeta treh otrok, ki se je ločil, da bi bil z njo,« še enkrat poudari glavno lekcijo pogovorov.

Navezana je na prav vse zgodbe in vse goste. Med njimi se vzpostavi intimna vez. Najbolj jo sicer navdušujejo zgodbe, kjer zaljubljenci pristanejo skupaj po tem, ko je od prvega srečanja preteklo veliko časa, ali pa zgodbe parov, ki prihajajo iz različnih držav in kulturnih ozadij, ki ne govorijo istega jezika. Tako se spomni še dveh, ki sta jo zelo zaznamovali. Prva je zgodba homasa, ki je na zadnji večer svojega potovanja po Južni Ameriki v Kolumbiji preživel noč z nekim dekletom. »Nič posebnega se ni zgodilo, le prijetno druženje,« poudari Marie-Charlote. Ob odhodu ji je povedal – le povedal in ne zapisal – svoj elektronski naslov. Nekaj mesecev pozneje mu je dekle pisalo, za eno leto je prišlo na študij v Francijo. S homasom sta postala prijatelja, ona pa je imela prijateljico po imenu Rachel. homas in Rachel sta se nato zaljubila, se poročila in si ustvarila družino, čeprav je ona Američanka, on pa Francoz. »Lepo pri tej zgodbi je, da razplet ves čas visi na nitki. Gre že zelo daleč, a se poti sprva vpletenih na koncu ne združita.«

Druga zgodba, ki jo omeni, pa se ji zdi zelo zabavna: ko Aurane prvič sreča svojega zdajšnjega izbranca, jo zelo odbija, zdi se ji aroganten. Ne prenese ga, ne mara. A ker imata skupne prijatelje, se po naključju čez deset let spet srečata. Takrat spremeni mnenje o njem, zaljubita se in postaneta par. »Ta preobrazba se mi zdi izjemno zanimiva prav zato, ker je dokaz odprtosti in strpnosti,« navede Marie-Charlote. In res je, kakor pravi, da je strpnost oblika ljubezni: je univerzalen jezik, in če bi ga govorili vsi, bi bil svet veliko prijaznejši in bolj ljubeč.

Pravi, da je kot velika odprta knjiga, v katero vsak gost zapiše svojo zgodbo, ona pa jo posreduje naprej. Vsaka izpoved je občutljiva, bolj ko je iskrena.