Vrnitev lepote v sodobno arhitekturo
Arhitektka in urednica revije Outsider
si so se zgražali, ko je arhitekt Adolf Loos pred dobrim stoletjem postavil stavbo z za tisti čas pusto fasado brez dekorja v središču Dunaja, nasproti glavnega vhoda v cesarsko palačo Hoburg. Izšlo je na stotine časopisnih člankov o sramoti na Mihaelovem trgu in arhitektu diletantu. Če ta arhitekt ne bi bil vešč tudi v besedi in se počutil poklicanega k osvoboditvi človeštva odvečnega dela – ornamenta, bi se najbrž zlomil in bi stavbo dekoriral, kot je zahteval gradbeni odbor z zadržanjem uporabnega dovoljenja. Po letu ogorčenja se je večina na stavbo navadila in celo menila, da odkriva prvinski dunajski značaj. Loos je potem predlagal, naj namesto dekoriranja fasade pod okna namestijo cvetlična korita, kar je komisija sprejela, v uporabnem dovoljenju pa predpisala, da morajo uporabniki redno vzdrževati cvetje.
Z današnjimi očmi kar težko razumemo, da je Looshaus razburjal, ker naj ne bi bil dovolj dekorativen. Stavba je daleč od modernističnega minimalizma, ki je sledil v 20. stoletju. Toda estetika ne izhaja iz ornamenta, odvečnega dela. Loos je stavbo v pritličju obložil z zelenim marmorjem cipollino. S kamnom, ki tvori kontrast mavčni fasadi v nadstropjih, je gradil estetski izraz arhitekture. Podobno je kamen uporabil že pri bližnjem American baru, kjer oniks ustvarja dramatičen ambient. Tudi ta zasnova je izrazito estetska; vendar zaradi materiala samega – ne zaradi »odvečnega dela«.
Sodobna arhitektura spet prepoznava vrednost in lepoto prvinskih materialov, kot so kamen, les in zemlja. Materiali, ki so z vzponom armiranega betona zdrsnili na obrobje, se spet vračajo v ospredje arhitekture. Ne le kot zaključni sloj, ampak kot konstrukcijski materiali, ki predstavljajo lokalno obstoječo, odporno in nizkoogljično alternativo betonu in jeklu.
Kamen, široko dostopen, trpežen in obstojen, je bil tisočletja najprimernejši gradbeni material. Znamenita kamnita arhitektura iz lokalnega kamna je prisotna po vsem svetu. Še danes občudujemo antično kamnito arhitekturo izpred skoraj 10.000 let. Najbolj impresivne stavbe na svetu so narejene iz kamna; od egipčanskih piramid, antičnih templjev in gotskih katedral. Znova odkrivamo lepoto starih istrskih, mediteranskih in drugih kamnitih mest. Arhitekti danes s strukturnim kamnom razvijajo nov
Vjezik, kot dokazujejo številni sodobni projekti. Ne gre le za individualne gradnje, ampak tudi kolektivno stanovanjsko gradnjo. Kamen je prisoten v lokalnem okolju teh gradenj, je tradicionalno gradivo v arhitekturi in se zdaj zaradi nizkega ogljičnega odtisa, dobre klime, ki jo omogoča v prostoru, in zaradi ambienta, ki ga ustvarja, spet vrača v sodobno arhitekturo.
Tudi les je lokalno prisoten, naravni material, tradicionalni gradnik arhitekture. Vseeno pa se v zvezi z leseno gradnjo še pojavlja veliko predsodkov. Les omogoča hitro montažno gradnjo; vendar ne le tipskih hiš, ampak tudi povsem individualno zasnovane. Zaradi popotresne gradnje v Posočju v sedemdesetih letih se montažne gradnje še vedno drži predsodek, da je uniformirana in tipska. V zadnjih letih se to spreminja. Izziv je večstanovanjska in večnadstropna gradnja v lesu; a tudi ta mejnik je v Sloveniji že presežen. Najvišjo povsem leseno stavbo pa so zgradili na Norveškem leta 2019; povsem lesena konstrukcija stanovanjsko-poslovnega nebotičnika sega 86 metrov visoko in ima 18 nadstropij. Sodobne tehnike gradnje dopuščajo uporabo lesa brez lepil in umetnih mas. V Sloveniji, kjer je približno 60 odstotkov površine pokrite z gozdom, bi lahko še bolj spodbujali gradnjo z lesom, predvsem pri javnih stavbah in javnih naročilih. To pa je tudi odgovor
Materiali, ki so z vzponom armiranega betona zdrsnili na obrobje, se spet vračajo v ospredje arhitekture.
nost natečajnih komisij, ki praviloma še vedno izbirajo zastarele objekte iz betona, jekla in stekla.
In seveda zemlja. Tehnika gradnje z zbito zemljo ni nova, saj gre za eno najbolj arhaičnih, kar jih človeštvo pozna. Zemlja je namreč material, ki je prisoten povsod in ki za uporabo ne potrebuje nobenih tehnoloških postopkov razen stiskanja. Za gradnjo z zemljo potrebujemo mešanico ilovnate zemlje in agregata, sestavljenega iz grobega peska in proda. Ilovica zagotavlja vezivo, agregat pa trdnost. Grobi pesek preprečuje razpoke. Bogata nahajališča primernega materiala so deponije peskokopov in glinokopov ali infrastrukturni in gradbeni izkopi. Surovine je torej v izobilju in je tako rekoč brezplačna. Pozitivni učinki so, da gradnja z zemljo ne povzroča odpadkov, bivalna klima je zdrava in prijetna, poseben postopek gradnje pa namesto odtujenosti načrtovalca od uporabnika gradi skupnost. Struktura zemlje je izjemno lepa in vabi k dotiku. Gradnja z zemljo zahteva drugačno razumevanje arhitekture. Vrednote so skupnost, povezanost, sodelovanje in skrb za okolje, zanamce in vsa živa bitja.
Čeprav je Loos pomagal utrditi pot modernizmu, je bil svojim sodobnikom sumljiv. Loos je v antični arhitekturi videl merilo, ki je še vedno veljavno; klasična moderna pa je vsako zgodovinsko zavest zavračala. Loos je cenil obrt; klasična moderna je videla prihodnost v industriji. Za Loosa je bil v središču posameznik s svojimi potrebami; klasična moderna pa se je borila za kolektiv in proti »samovolji individualizma«. Tako je zapisal Christian Kühn v eseju Učiti se videti Loosa, objavljenem v Outsiderju #5.
V svoji bogati karieri je Loos izdelal tudi (nerealizirani) načrt za svoj lastni nagrobnik z epitafom »Adolf Loos, ki je svet osvobodil odvečnega dela«. Sodobna arhitektura se vrača k lepoti v raznolikosti materialov. Vendar ta ni posledica ornamenta, ampak same strukture materiala in tehnike gradnje. Loos kot predhodnik modernizma je tako napovedal tudi arhitekturo po izteku modernizma.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.