Posilstva kot vojna strategija
Kjer so vojni spopadi, tam so tudi posilstva, ki praviloma ostajajo zamolčana
Makedonska predavateljica in režiserka Kumjana Novakova deluje in ustvarja med Skopjem in Sarajevom. V dokumentarcu Tišina razuma razbija tišino o žrtvah posilstev v okolici Foče na meji s Srbijo med vojno v Bosni in Hercegovini. Lani poleti je zanj na Sarajevskem filmskem festivalu
V Tišini razuma se ukvarja z vlogo nasilja nad ženskami ob konliktih in vojnah. Gre za dokumentarec o osupljivih dejanjih oboroženih Srbov, ki so si za spolne sužnje vzeli zajete najstnice in mlade ženske. To so počeli tudi moški, ki so jih te ženske poznale, saj so bili tudi njihovi sosedje. Nemalo žensk je bilo mladoletnih. Občinstvo posluša in bere o njihovih strašljivih izkušnjah, v ozadju pa se predvajajo grobi videoposnetki in fotograije krajev in stavb, v katerih se je to dogajalo.
Njihova pričevanja so pripomogla k temu, da se je prvič v zgodovini zgodilo, da je mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije posilstva in spolno suženjstvo opredelilo kot vojni zločin in zločin proti človeštvu. Režiserka gradi zgodbo predvsem iz arhivskega gradiva tega sodišča in raziskuje kolektivni spomin na zločine. Dokumentarec opozarja, da v zgodovinskih knjigah in kolektivni zavesti množičnih posilstev in spolnega suženjstva ni. Če pa so, so obravnavana le kot nujno zlo, kot kolateralna škoda vojaških konliktov, ki se je pač zgodila.
Dokumentarec Kumjane Novakove ne moralizira, temveč udarja z dejstvi o zavržnih dejanjih srbskih agresorjev leta 1992, ki so najstnice in mlade ženske v improviziranih taboriščih posiljevali in nato preprodajali v Črno goro. Avtorica je podrobnosti zločina, kot omenjeno, odkrivala v arhivu mednarodnega sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki je v celoti odprt za javnost, saj je bil uporabljen v sodnih postopkih. Njegova slaba stran je, da gre za pravni dokument, zato je režiserka potrebovala kar šest mesecev, da ga je pregledala.