Pisma bralcev in odmevi

Retorična vprašanja po TV-oddaji Intervju

Izhodišče za retorično vprašanje dr. Francetu Cukjatiju je TV-oddaja Intervju 25. februarja na prvem programu TV Slovenija. Ne bom podajal ugovorov na vse vrste napačnih, tudi čisto znanstvenih interpretacij, ki jih je natresel. Bilo bi preobsežno in najbrž preveč komplicirano za širšo publiko. Vsekakor je iz podobnega razloga zgrešeno pojmovanje tako imenovanega hrematizma pri Gržanu.

Dr. Cukjati trdi, da je Janša bolj sposoben kot zdajšnji levo ideološko usmerjeni, ki pravzaprav niti niso zli (ker je on študiral, od kod zlo v človeku, čeprav je te stvari napačno dojel). Ker da so bili v njegovi vladi vsi zadovoljni. S tem dokazuje napačno pojmovanje bistva demokracije. Država se ne dela za skupinico četudi ideološko raznorodnih ljudi na oblasti, ampak za ljudi, za njene prebivalce, za njene državljanke in državljane. Šele v drugem planu je doseganje kapitalistične učinkovitosti. Če hočete: to je drugorazredni namen države, prvorazredni je zadovoljstvo njenih prebivalcev, vseh, ne le peščice oblastnikov in somišljenikov. Vprašajte ljudi, ali jim je pomembnejša čustvena stabilnost (umirjenost) ali hlepenje za dobičkom (za proizvajanjem več in preveč). Le manjšini je to življenjski cilj (smoter življenja po Franklu).

Če bi torej Janša doumel, kaj je prvorazredni cilj države kot skupnosti njenih prebivalcev (in skladno temu ravnal), potem ne bi bilo kolesarjev, nenaklonjenosti, celo sovražnosti oz. z vidika veljavnega volilnega sistema nasprotovanja. Ne bi tako klavrno izgubil volitev, ki so izraz volje, ki jim je država namenjena. So torej volivci izvorno zli?! In ali je potem kaj čudnega, če praktično vse politične stranke, ki bi se rade prerinile na oblast, pograbijo ta sentiment prebivalstva kot osnovo svoje marketinške metode za doseganje oblastnega položaja s pomočjo volitev?!

Ob Cukjatijevi razlagi o Francetu Klopčiču in pritiskih na njegovo mamo: priznavanje identitete desno ideološko usmerjenim in nepriznavanje te levo ideološko usmerjenim. Le kako režim doseže, da levi ohranjajo svojo levost (medklic dr. Možine)? Kot bi jaz vprašal: Le kako je tamkajšnji župnik dosegel, da je Cukjatijeva mama ostala verujoča kljub domnevno hudim pritiskom?

Namen volitev naj bi bilo zagotavljanje demokratičnosti izbiranja oblastnikov. Ta pa se je ob zdajšnji obliki volitev sižil, ker je njegov rezultat monopolistična oblika vladavine (le da je vsaka štiri leta morda druge barve). Uveljavil je skratka strankokracijo (ali šaljivo dejmo-krast-cijo). Ker je ta demokracija navidezna, je samo za nekatere (svinje po Orwellu). Pa to niso samo levi, ampak tudi desni.

Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana

Trump, Biden in naša prihodnost

Donald Trump je Donald Trump. Unikaten. Za nekatere idol, za druge tempirana bomba. Zagotovo je svojevrsten, bizaren, neukrotljiv, neotesan, kavbojski, nepredvidljiv ... In kot tak za mnoge nevaren celo za samo demokracijo in politično stabilnost ZDA: vodil je kapitolsko vstajo, ki bi lahko privedla do državnega udara ali česa hujšega. In ker je pač tak, kot je, se večina evropskih politikov boji njegove morebitne – po mojem mnenju gotove – vrnitve na čelo čezoceanske zaveznice, ki jo imajo tudi za največjo zaščitnico varnosti, vrednot in »style of life« Evrope in vsega Zahoda. Prestrašil jih je z določenimi domislicami o Natu, ki da slabijo njegovo obrambno in odvračalno moč. Članicam, ki ne zagotavljajo dveh odstotkov svojega BDP za obrambo, je namreč zagrozil, da v primeru kakršnegakoli napada nanje jih ZDA ne bodo ščitile, kot terja 5. člen severnoatlantske pogodbe. Ob tem, da še koketira z ruskim predsednikom Putinom, kar pa je po mojem mnenju vse prej kot slabo. Morda mu ga uspe nagovoriti h končanju vojne v Ukrajini. Pa ne pozabimo, da je edini od ameriških predsednikov v tem stoletju, ki ni sprožil vojne.

No, ob scenariju Trumpove volilne zmage voditelji Evropske unije (EU) že pozivajo k povečevanju obrambnih zmogljivosti, ker da »obstaja realna nevarnost, da bi nas Rusija v roku petih let napadla«. Pri tem prednjačijo francoski predsednik Macron (ki je ob drugi obletnici vojne v Ukrajini v Parizu gostil voditelje največjih podpornic Ukrajine, tudi našega Goloba), nemški kancler Scholz, poljski premier Tusk in predsednica italijanske vlade Meloni. V poročilih s tega srečanja smo slišali celo za idejo, da bi Evropa ob povečanih količinah orožja in streliva poslala v Ukrajino tudi vojake. Ko o tem berem in poslušam, se sprašujem, ali so ti gospodje in gospe še »pri zdravju«? Ali ni morda prav ta histerija, ta fanatizem »klicatelj« neposrednega spopada Zahoda z Rusko federacijo ter uvod v jedrski nepovrat?

Pred vsemi nami so zagotovo težki in vse težji časi, a mi niti na kraj pameti ne pride, da bi jih povezal z domnevno imperialističnimi ali če hočemo maščevalnimi težnjami kremeljskega vladarja do Evrope, ker da se mu je ta zoperstavila, ga kaznovala ter Rusko federacijo celo odgnala iz svojega geografskega in kulturnega korpusa, potem ko je napadel Ukrajino – razen če bi ga res sprovocirali do te mere, da bi udaril nazaj z vsem, kar še premore. In sporočilo iz Elizejske palače gre v to smer! Vendar, kot pravi sekretar Nata Stoltenberg, premore bolj malo, kar zadeva moči za konvencionalni spopad. Jedrski, kot sem že napisal, bi pomenil konec vsega in vseh! V Ukrajini je Rusija (po njegovem zatrjevanju) izgubila 300.000 vojakov, na stotine letal, na tisoče tankov, pa še vpliv, ki ga je imela v bližnji soseščini, ter se politično, vojaško in gospodarsko ošibila. Da je res tako, je jasno vsakomur, ki v medijih spremlja dogajanja na fronti in posluša obe strani. Tako kot ukrajinski tudi ruski vojaki še komaj dihajo. Verjamem, da je prav tako v Putinovem interesu, da se iz te vojaške avanture izvleče čim prej, toda s polnim kritjem hrbta oziroma s priznanjem ruskega občestva, da je vse, kar je storil, storil upravičeno in v korist ruske varnosti – z vsemi žrtvami in drugimi posledicami, ki jih je to početje terjalo.

Iz tega naslova me paničarjenje in strašenje z grožnjo, ki da prihaja od Putina, niti slučajno ne prepriča. Prej verjamem, da gre za velik in dolgoročen posel orožarjev, ki so v vodilnih evropskih odločevalcih našli svoje prve lobiste. Kot je bilo povedno, je Macron, ki vodi tretjo največjo proizvajalko orožja na svetu (po ZDA in Rusiji), v Parizu zavrnil pobudo Češke za nakup več sto tisoč kosov streliva iz tretjih držav.

Če sklenem: trenutnega predsednika ZDA Joeja Bidna se bomo mnogi spominjali kot najslabšega doslej. Pomagal je zakuhati vojno v Ukrajini, dopušča genocid Izraela nad Palestinci in z napadi na Jemen kaznuje tiste, ki se temu pokolu upirajo, zaostruje vprašanje Tajvana, in sicer odnose s Kitajsko, poleg tega ima težave s spominom. Izzivi, ki so pred nami, vsekakor nista Trump in Putin, ampak vse to, kar nam prinašajo podnebne spremembe. Glede njih smo se zavezali v Parizu na podnebnem vrhu 2017 (in ne na nedavnem Macronovem vojno hujskaškem srečanju), da bomo preprečili, da bi do leta 2050 globalno segrevanje naraslo nad 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo. Pred dnevi smo izvedeli, da smo že čez.

Na koncu še vprašanje našemu predsedniku vlade: Tudi sami verjamete, da nas namerava Putin napasti, in soglašate z dodatnimi milijardnimi vložki v orožje za Ukrajino, ker da mora za vsako ceno zmagati?

Aurelio Juri,

Koper

» Gostilna Tarča«

V oddaji Tarča 29. februarja na prvem programu TV Slovenija so objavili veliko imen zdravnikov, ki imajo s. p. Gospod Jenull jih je kot vedno označil za dvoživke, ki povzročajo veliko škodo našemu zdravstvu. Ko pa ga je dr. Brecelj vprašal, ali ve, kdaj je s. p. odprl dr. Keber, je po nekaj izmenjanih besedah izjavil, da se on ne gre gostilniške razprave.

Pa še vprašanje dr. Breclju, ki je proti normativom v zdravstvu. Kaj meni o izjavi prof. Dolenca v Nedelu, da pozna kolege, zaposlene kot kirurge, ki sploh ne operirajo?

Miha Škrbec,

Ljubljana