Enourna vaba: Ivana Kobilca za 16 tisočakov
Petkov poskus prodaje akta, ki ga je Ferdinand Šerbelj pripisal prvi dami slovenske likovne umetnosti, ni bil uspešen
U podobitev gole mladenke, za katero je njen lastnik in prodajalec Leon Pogelšek iz Galerije Kos v podhodu ljubljanskega Nebotičnika prepričan, da je avtentično delo Ivane Kobilce, na improvizirani dražbi ni našla novega naslova. Tik zatem nam je zatrdil, da je zanjo prejel štiri ponudbe, med katerimi je bila najvišja kar blizu najnižje možne cene, ki jo je imel v mislih kot sprejemljivo, a se za prodajo ni odločil.
• Slika se ni pojavila na portalu Bolha, temveč v eni od skupin na facebooku.
• Prodajalčevi finančni apetiti prelakomni.
• Na dražbi je rezervna cena znašala 29.000 evrov in ni bila dosežena.
Zgodba slike, ki je spretno prodrla v medije, je znana. Po Pogelškovih besedah naj bi bila njen izvor spletna Bolha, kjer naj bi jo opazil in za »smešen znesek« kupil njegov kolega, nakar jo je od tega prevzel sam, avtorstvo Ivane Kobilce pa je s certifikatom potrdil nekdanji dolgoletni kustos Narodne galerije in eden izmed trenutno sedmih sodnih cenilcev za umetnost iz registra pravosodnega ministrstva dr. Ferdinand Šerbelj. Sami smo od omenjenega kolega – poznavalca trga, ki želi ostati neimenovan – izvedeli, da slike ni našel na Bolhi, temveč v ponudbi ene izmed skupin tipa »zakladi s podstrešja«, vzpostavljenih na facebooku. Pri tem so se ustvarjalci Bolhe zaradi številnih objav najdbe akta že javno hvalili, da ponujajo »vsak dan priložnost za iskanje novih zakladov«. A bi nemara morali pobrskati po svojem arhivu oglasov, ali je bila ta slika res kdaj objavljena pri njih.
Narodna galerija se za nakup ni odločila
Pogelšek je enourni poskus prodaje akta na osmomarčevski petek najavil kot dražbo z izklicno ceno pri 16.000 evrih, a je to delovalo bolj kot vaba. Zatem so namreč interesenti izvedeli, da je postavil rezervno ceno, ki je bila domala dvakrat višja in je znašala 29.000 evrov. Kaj to pomeni? Da če si ponudil ceno le nekaj nad objavljeno izklicno, nisi prišel v poštev. Za uspešen nakup si moral ponuditi vsaj 29.000, kar pa se ni zgodilo. Četudi je za zdaj sliko Kobilci pripisal le en strokovnjak, je ta rezervna cena nominalno presegla celo 28.700 evrov, ki so jih v Carnioli Antiqui leta 2016 (vmes je bila sicer inflacija) na običajni dražbi brez rezervnih presene
Morebitni kupec akta se bo moral zavedati, da je certifikat dobrodošel, a ne zagotavlja splošne sprejetosti atribucije akta Kobilci.
čenj dosegli s prodajo nesporno Kobilčinega ženskega akta z znano provenienco v družini Hribar.
Zgovoren je podatek iz matične institucije te slikarke, Narodne galerije, kjer hranijo njena najpomembnejša dela in kjer so se slikarki leta 2018 oddolžili z obsežno retrospektivo. Direktorica dr. Barbara Jaki pravi, da so jim akt že ponudili, a se za odkup niso odločili. Čeprav so, kot lahko dodamo, v zadnjem obdobju kupovali tudi Kobilčina dela. Omenjena retrospektiva je seveda prinesla številna odkritja in prve predstavitve dotlej javnosti neznanih slikarkinih del. Zaradi obsega razstave – v izboru je bilo 123 slikarkinih del, več kot tretjina evidentiranega opusa – se je morala prvi dami slovenske umetnosti iz prvega nadstropja novega krila galerije umakniti celo stalna zbirka umetnin iz obeh stoletij, ki jima slikarka pripada: 19. in 20. stoletja.
Morebitni kupec akta se bo moral zavedati, da je certifikat dobrodošel, a ne zagotavlja splošne sprejetosti atribucije akta Kobilci. Umetnostna zgodovina ni le zgodovina umetnosti, temveč tudi zgodovina različnih pogledov na umetnost. Izmenjujejo se in prekrivajo, spreminjajo iz generacije v generacijo, več glav več ve. Atribucije se lahko spreminjajo, nekatera vprašanja ostanejo trajno brez odgovora. Vse to je del karier tudi priznanih preučevalcev umetnosti, kakršen je dr. Šerbelj.
Ko smo leta 2016 pisali o vnovičnem odprtju Narodne galerije po zahtevni prenovi, smo med osrednjimi novostmi v novi postavitvi stalne zbirke pisali tudi o sliki Pietà, ki jo je dr. Šerbelj tedaj pripisal Giuliu Quagliu, avtorju fresk v ljubljanski stolnici, ki je odločilno vplival na rojstvo slovenske baročne slikarske šole. A je kasnejši čas prinesel drugačno atribucijo. Danes listek ob tej monumentalni sliki na imenitnem mestu v osrednji dvorani galerije sporoča, da je delo Antonia Belluccija, pripadnika beneškega slikarstva z mednarodno kariero v Angliji, Nemčiji ali Avstriji, celotno zanimivo ozadje in argumenti za reatribucijo pa so opisani v enem izmed zbornikov za umetnostno zgodovino. Tovrstne spremembe atribucij običajno ostajajo znotraj strokovne literature in so širši javnosti manj znane.
Kobilca kot Kobilica
Bodo besede iz Šerbeljevega izvedenskega mnenja »lahko to delo uvrstimo v opus Ivane Kobilice«, kot jih navaja sporočilo za medije iz galerije (kjer je bila slikarka večkrat kar »Kobilica«, in to z oznako, da pripada krogu najbolj znanih slovenskih impresionistov ...), kdaj široko sprejete? Slika v živo ustvari vtis visoke kakovosti, a bi morala prodreti na katero izmed referenčnih razstav Kobilčinega opusa in v katerega izmed referenčnih katalogov ali publikacij o njej. V tem trenutku je prvi javni poskus njene prodaje prodajalcu z znano zgodovino – če ga vprašaš, še vedno odgovori, da je prepričan tudi o avtentičnosti nekdaj zarubljenega »Dalíja« iz zgodbe s Fursom in zatem sodiščem – sporočil, da so njegovi finančni apetiti prelakomni. Sliko vrednoti med 30.000 in 60.000 evri, kar je njegova in ne cenilčeva ocena.