Če že so, naj bodo rdeča
Ko si človek (ne)rad prizna, da se je uvrstil v generacijo plus, se mu v glavo kradejo spominjanja. Kako je bilo, ko je bilo. Od prvega pobliska, da svet je in smo, do zdaj, ko večeru še sledi jutro. Smo tudi generacija drobnih, za danes skorajda neverjetnih spominov. Po tematskem vsebinskem ključu: oblečen ali nag, sit ali lačen, srečen ali nesrečen.
Otroci so očarljivi umazančki. Morda so tudi srednjeveški ostanki pojmovanja higiene pripeljali do tega, da so nas v lesenih čebrih namakali tam enkrat na teden. A bilo je prijetno. Zato nisem razumel zgodovinskega očitka, da se je ta ali ona prelestna madam odmakala v šampanjcu. Obuvala so bila ene vrste. Za v šolo, nedeljo, cerkev in k zdravniku. Ter gojzarji. Poleti pa bosi, sijajen praizum matere narave. Oblek se slabo spominjam, razen maturantske, katere dvoredni suknjič je bil že davno iz mode. Smo pa uvedli kavbojke, demokratično modrino obzorja iz popolnoma gnilega Trsta. S hormoni so vse svobode večje.
Od jedače in pijače so najbolj v spominu nedeljska kosila. Goveja juha, restan krompir, solata ter štrudelj, današnji jabolčni zavitek iz šparov je ponaredek. Potem je šla družina, sestrica z mašnico v laseh, lepo opravljena na kar dolg sprehod po kostanjevem mestnem drevoredu. Očka je za žejo kupil kraherle. Nedelja je bila tudi dan, ko sta se mami in očka potihem zaklenila v spalnico.
Pri nas in tudi daleč naokoli smo dobro jedli za godove in rojstne dneve ter božič in veliko noč. Čeprav je bil oči nekoč v partizanih in zdaj v državni službi in bi se lahko uradno najedavali samo za prvi maj. Da bi ideološki greh popravili, smo imeli šunkico in hren pri kmetu, vrednem zaupanja, rezervirano tudi za praznik dela, jajca pa so bila nepobarvana. Čeprav je en partijski sekretar rekel: če že so, naj bodo rdeča.
A raznorazni sekretarji in poveljniki naših mladosti spadajo že v poglavje o nezgodah in srečah naših mladosti. V gimnaziji smo začutili, kaj od nas želi država. Z danes neimenovanim na čelu, čeprav njegovih 88 dreves lepo raste. Zdajšnja norost ni tako velika, da bi jih posekali.
Če povem po pravici, sem poskušal iti s tokom. Nekateri vrstniki so se družili na skrivnostne načine in uporabljali čudne besede. Diktatura proletariata in podobno. Jaz z Julesom Vernom, oni pa s Karlom Marxom, Engelsom in Leninom pod nočno lučko. Kazali so se s temi debelimi bukvami pod pazduho, je povedal možak, minister tudi v novi državi. Se me ni prijelo, čeprav sem po vseh Ulicah ribjih konzerv in Čarobnih gorah s pomočjo Ojdipove zgodbe vsaj deloma doumel, kako zapleteno je biti.
Smo danes srečni in nesrečni? Kakorkoli, a nam vsaj ni treba na obvezna predavanja, koliko Kardeljeve sreče nam ne more prinesti država.
Koliko sreče nam ne more prinesti država.