Pater Rupnik kot vzorčni primer
Papež Frančišek je ponovil zavezanost Cerkve, da je dovolj ščitenja storilcev zlorab
Cerkveni strokovnjaki, ki se ukvarjajo s preprečevanjem spolnih zlorab, so se na tretjem južnoameriškem kongresu v Panami v svojih nastopih večkrat sklicevali na svetovno znan primer patra Marka Ivana Rupnika, ki razgalja delovanje mehanizmov zlorab in prikrivanja v Cerkvi, zato ga obravnavajo kot dragocen študijski primer.
Slovenski duhovnik Janez Cerar, ki je tudi sam preživel zlorabo, je kot zastopnik zavoda Dovolj je udeležencem pojasnil, da ima Rupnik še vedno velik vpliv na dogajanje znotraj katoliške skupnosti. Na primeru Rupnikove zgodbe je poskušal ponazoriti delovanje sistema proti posameznikom, žrtvam zlorab. Zlorabljene redovnice so se v širši javnosti oglasile več desetletij po zlorabi, ki so jo utrpele. »To govori o desetletjih gradnje sistema, ki ga je pater Rupnik dosegel z vsemi svojimi močmi: fizičnimi, duševnimi, duhovnimi in materialnimi,« je bil kritičen slovenski duhovnik. Delo ljudi, ki zasedajo odgovorna mesta v Cerkvi, po Cerarjevi oceni ni pregledno, polno je izmikanja v odnosu do ljudi, ki jih problem neposredno zadeva, pogreša pa tudi več transparentnosti do javnosti.
V ospredje moramo postaviti šibkejše in ranljive člane družbe ter odpraviti razmere, ki omogočajo ščitenje storilcev zlorab v cerkvenih vrstah, je bilo slišati v glavnem mestu
Janez Cerar je na primeru Rupnikove zgodbe poskušal ponazoriti delovanje sistema proti posameznikom, žrtvam zlorab.
Paname. Papež Frančišek je v nagovoru udeležencem kongresa ponovil zavezanost Cerkve, da je dovolj ščitenja storilcev zlorab. Okoli 400 zbranih strokovnjakov iz cerkvenih in laičnih krogov je v papeževem imenu in z njegovimi besedami pozdravil sloviti bostonski kardinal Seán O'Malley, predsednik papeške komisije za zaščito mladoletnih, in jih pozval k absolutni spremembi miselnosti glede našega pojmovanja odnosov, pri čemer je treba v ospredje postaviti mladoletne, revne, služabnike in nevedne pred starejšimi, bogatimi, gospodarji in pismenimi.
Vse glasnejši so tudi pozivi k denarnim odškodninam. Primerov, ko so bili duhovniki obsojeni na zaporne kazni zaradi spolnih zlorab, je znanih kar nekaj, o dosojenih denarnih odškodninah pa se sliši bolj malo. Postavlja se še vprašanje, zakaj obravnave in preiskovanja tovrstnih primerov v svojih vrstah cerkvene oblasti preprosto ne prepustijo organom pregona.
V ospredje moramo postaviti šibkejše in ranljive člane družbe ter odpraviti razmere, ki omogočajo ščitenje storilcev zlorab v cerkvenih vrstah. Cerkveni strokovnjaki, ki se ukvarjajo s preprečevanjem spolnih zlorab, so se na kongresu v Panami v svojih nastopih večkrat sklicevali na svetovno znan primer patra Marka Ivana Rupnika, ki razgalja delovanje mehanizmov zlorab in prikrivanja, zato ga obravnavajo kot dragocen študijski primer za delo na področju zlorab moči v Cerkvi. O kazenski odgovornosti storilcev in odškodninski odgovornosti institucije se med strokovnjaki govori vse bolj na glas. poročevalec iz Paname
Papež Frančišek je v nagovoru udeležencem kongresa o preprečevanju zlorab v Cerkvi, ki je bil letos v Panami, ponovil zavezanost Cerkve, da mora v vsaki od žrtev zlorab videti obraz trpečega Jezusa in obenem »k njegovim nogam položiti trpljenje, ki smo ga prejeli in povzročili«. Okoli 400 zbranih strokovnjakov iz cerkvenih in laičnih krogov je v papeževem imenu in z njegovimi besedami pozdravil sloviti bostonski kardinal Seán O'Malley, predsednik papeške komisije za zaščito mladoletnih. Udeležencem je položil na srce, naj se potrudijo razumeti ranljivost človeka, in jih pozval k absolutni spremembi miselnosti glede našega pojmovanja odnosov, pri čemer je treba v ospredje postaviti mladoletne, revne, služabnike in nevedne pred starejšimi, bogatimi, gospodarji in pismenimi. »Nam je dano od Boga, da postanemo darilo za druge.«
Izgovarjanje na lastno šibkost kot razlog, da nehamo biti popolni ljudje in popolni kristjani, nesposobni prevzeti nadzor nad svojo usodo, bo ustvarilo otročje, zamerljive ljudi in to nikakor ne predstavlja majhnosti, h kateri poziva Jezusov nauk, je besede papeža Frančiška prenesel O'Malley. Pozval je še k izkoreninjenju razmer, ki dajejo zaščito tistim, ki se skrivajo za svojim položajem, da se vsiljujejo drugim na sprevržen način. Človečenje odnosov v vsaki družbi, tudi v Cerkvi, pomeni trdo delo za oblikovanje zrelih, koherentnih ljudi, ki se bodo, trdni v veri in etičnih načelih, sposobni zoperstaviti zlu in pričevati o resnici z velikimi črkami. »Družba, ki ne temelji na teh predpostavkah moralne integritete, bo bolna družba, v kateri bodo medčloveški in institucionalni odnosi sprevrženi zaradi sebičnosti, nezaupanja, strahu in prevare,« je svoj nagovor sklenil vrhovni poglavar RKC.
Primer Rupnik kot študijsko gradivo
Da je pater Marko Ivan Rupnik Slovenec, marsikdo v Južni Ameriki niti ne ve, čeprav je velika večina udeležencev kongresa v Panami primer izobčenega slovenskega jezuita zelo dobro poznala, ker ta primer predavatelji na usposabljanjih za zaščito pred zlorabami pogosto uporabijo kot vzorčni primer za opisovanje delovanja mehanizmov zlorabe in napačnega odzivanja cerkvenih institucij.
Slovenski duhovnik Janez Cerar, ki je tudi sam preživel cerkveno zlorabo, je kot zastopnik zavoda Dovolj je udeležencem pojasnil, da Rupnik precej časa preživi v Sloveniji, kjer ima še vedno velik vpliv na dogajanje znotraj katoliške skupnosti. Kot je dejal, je primer nekdanjega jezuita, ki je od lanskega avgusta v škoiji Koper, pomemben iz več razlogov. Gre za dejanja človeka, ki ni znan le v svoji domovini, ampak je po zaslugi svojih umetniških mozaikov zelo priljubljen tudi v Rimu in drugod po svetu. Poleg tega gre za aktualen primer, ki dobro razkriva realno delovanje nadrejenih v Katoliški cerkvi, ki so odgovorni za delo pri preprečevanju in reševanju spolnih zlorab, storjenih znotraj Katoliške cerkve.
V Sloveniji je razkritje Rupnikovega primera hitro utonilo v množici drugih medijskih informacij. Ateistični del javnosti je prepričan, da je morebitne odločitve o tej zadevi treba prepusti instituciji Katoliške cerkve, medtem ko verniki povsem prostodušno, skorajda naivno sledijo odgovoroma, ki jim jih ponuja institucija Cerkve: »Spet nas brez sramu napadajo,« in »Za božjo voljo, saj počnemo točno to, kar od nas zahtevajo iz Vatikana,« pojasnjuje Cerar.
Nad žrtve s sistemom in šarmom
Po njegovem mnenju se cerkveni voditelji ne bi smeli sočasno sklicevati na kanone, zakone in predpise, obenem pa brez zavezanosti k pravičnosti, poštenosti in resnicoljubnosti omogočati kazniva dejanja in izogibanje odgovornosti. Poudaril je, da si je v takšnih razmerah težko predstavljati, da bi škoje in redovni predstojniki prisluhnili žrtvam. Delo ljudi, ki zasedajo odgovorna mesta v Cerkvi, po Cerarjevi oceni ni pregledno, polno je izmikanja, v odnosu do ljudi, ki jih problem neposredno zadeva, pri tem pa pogreša tudi več transparentnosti do javnosti. Spomnil je, da so se njegovi zagovorniki ob sprejemu Marka Ivana Rupnika v koprsko škoijo javno sklicevali na domnevo nedolžnosti kot splošno človekovo pravico, ki pravi, da ima vsak, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico do domneve nedolžnosti, dokler se mu krivda ne dokaže v skladu z zakoni in v javnem sojenju.
Cerar je na primeru Rupnikove zgodbe poskušal ponazoriti delovanje sistema proti posameznikom, žrtvam zlorab. V tem primeru so se zlorabljene redovnice v širši javnosti oglasile več desetletij po zlorabi, ki so jo utrpele. »To govori o desetletjih gradnje sistema, ki ga je dosegel z vsemi svojimi močmi: izičnimi, duševnimi, duhovnimi in materialnimi. Rupnikova slaba dejanja so bila znana pred nekaj desetletji, ves ta čas pa so ljudje ostali v tišini. Mnoge je Rupnik spodbujal, vzgajal, izobraževal. Vse to govori o sistemu moči, ki so mu ga pomagali graditi drugi. Guru, ki ima prvo in zadnjo besedo, ki svojo moč napolni z avtoriteto in šarmom hkrati,« je kritičen slovenski duhovnik.
Pri tem se je vprašal, česa vsi odgovorni ljudje niso storili za zaščito ljudi, ki so se izpostavili kot žrtve človeka, ki slovi kot svetovno znan umetnik, torej duhovnik in karizmatični voditelj, razlagalec »nove teologije« in promotor novih škofov Katoliške cerkve v Sloveniji? To po njegovem mnenju popolnoma poruši razumevanje odgovornosti in posledično na kocko postavi načelo varstva človekovega dostojanstva, saj je storilec v tem primeru le zamenjal mesto duhovniške službe, nadrejeni so preprosto naredili »nekaj«, odziv javnosti se je umiril in oškodovanci so ostali sami.
So škoje pri nas res bolj čisti kot v Mehiki?
Zadeva Rupnik in tudi siceršnja nedejavnost slovenske cerkvene oblasti pri spopadanju z zlorabami je bila opažena tudi v Vatikanu. Papež Frančišek je aprila lani sprejel delegacijo preživelih, ki so bili izpostavljeni zlorabam v Sloveniji, se jim opravičil za trpljenje, ki so
Primer patra Marka Ivana Rupnika pogosto uporabljajo kot vzorčni primer za opisovanje delovanja mehanizmov zlorabe in napačnega odzivanja cerkvenih institucij.
Medtem ko je znanih kar nekaj primerov, ko so bili duhovniki obsojeni na zaporne kazni zaradi spolnih zlorab, se o dosojenih denarnih odškodninah za tovrstne zločine sliši bolj malo.
ga prestali, ter jih spodbudil, naj se borijo še naprej in naj razkrivajo slabe duhovnike, ki s svojimi zločini mečejo slabo luč na vse druge.
Medtem ko po vsej Evropi države z neodvisnimi komisijami druga za drugo razkrivajo osupljive razsežnosti v preteklosti prikritih zlorab in svojim cerkvenim oblastem na tak način pomagajo v prihodnje preprečevati spolne zlorabe, so preživeli v Sloveniji šele v tem mesecu dočakali prve resnejše premike na tem področju. Po letu 2021, ko je ugasnila ekspertna skupina za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK), do pred kratkim ni bilo telesa, ki bi se posvečalo preiskovanju zlorab. Slovenski škoje so šele konec januarja imenovali kandidate v tri delovna telesa, ki bodo izvajala program celostne zaščite mladoletnih in ranljivih. Skupina za analizo preteklih primerov spolnih zlorab, strokovna skupina za zaščito mladoletnih in ranljivih oseb ter skupina za preventivne dejavnosti v korist mladoletnim in ranljivim so polne ljudi z doktorati, toda med njimi ni zastopnikov preživelih, kar pri kritikih cerkvene obravnave zlorab že vnaprej vzbuja dvom o neodvisnosti delovanja teh teles.
Povsem nasprotno pa ravnajo v eni najbolj katoliških držav na svetu, v Mehiki. Tam že več let poteka preiskava proti 12 škofom zaradi domnevnega sodelovanja pri prikrivanju primerov spolnih zlorab mladoletnih in ranljivih odraslih oseb v tej državi. Kot je dejal Francisco Javier Acero Pérez, pomožni škof nadškoije Ciudad de México, so preiskave v različnih fazah, nekatere primere še preučujejo cerkveni in civilni organi v Mehiki, druge so predali v preiskovanje pristojnim v Vatikanu.
Bolj kot božja jih skrbi denarna kazen
Franco Coppola, ki je bil apostolski nuncij in papežev predstavnik v Mehiki med letoma 2016 in 2021, je pojasnil, da cerkvene kazni za očitana dejanja škofom lahko sežejo vse od ostrih opozoril do razrešitve s položaja. Kot je poudaril, je zelo pomembno, da resno obravnavajo vsako pritožbo zlorabljenih, kar je zelo pomembno v boju proti kulturi zlorabe šibkejših, vendar pa bo treba nadaljevati delo v zastavljeni smeri s še večjim poudarkom na preglednosti postopkov. A pot do povrnitve izgubljenega zaupanja med verniki in neverujočimi bo še dolga, je priznal. »Moramo začeti skrbeti za pošteno povračilo škode žrtvam,« je o dogajanju v Mehiki povedal Coppola.
Dr. Jordi Bertomeu, kanonski pravnik iz vatikanskega dikasterija za nauk vere, v okviru katerega deluje tudi disciplinski oddelek, ki obravnava kazniva dejanja duhovnikov, je na predavanju priznal, da Cerkev preživlja nekakšno krizo, čeprav je opaziti napredek pri zavedanju o pomenu ščitenja pravic najbolj ranljivih. Kot je poudaril, se je skozi leta in iz primera v primer, ko so preživeli poskušali od cerkvenih oblasti iztožiti primerno odškodnino za svoje trpljenje, pokazalo, da Cerkev ne želi nase prevzeti kazenske in odškodninske odgovornosti za zločine, ki so jih zagrešili njeni duhovniki. »Cerkev je od nekdaj namenjena zaščiti ranljivih, ali to res počne, pa je drugo vprašanje. Moramo zaščititi ranljive, ne le otroke, temveč tudi vse ranljive pred zlorabo moči. Spolna zloraba v Cerkvi pa ni nič drugega kot zloraba moči in prava nevarnost, ki preti Cerkvi, je, da to postane prostor, v katerem ni pravice,« je potrebo po pravičnih odškodninam preživelim utemeljeval Bertomeu.
Medtem ko je znanih kar nekaj primerov, ko so bili duhovniki obsojeni na zaporne kazni zaradi spolnih zlorab, se o dosojenih denarnih odškodninah za tovrstne zločine sliši bolj malo. To je zato, ker je takšnih odškodnin res malo, pojasnjuje Bertomeu.
Podobno velja tudi za Slovenijo, kjer je najbolj znan tak primer star več kot desetletje, ko je mariborsko okrožno sodišče razsodilo, da je RKC odgovorna za zlorabe duhovnika in je zato morala plačati odškodnino tedaj že odrasli ženski, ki jo je kot otroka več let spolno zlorabljal artiški župnik Karl Jošt. Sicer pa večina takšnih primerov ne pride do sodišča, saj žrtve nerade govorijo o svojih travmatičnih izkušnjah. Tistim pa, ki se odločijo spregovoriti in so pri svojih zahtevah dovolj vztrajni, cerkvene oblasti najprej ponudijo zunajsodno poravnavo, torej denar v zameno za molk, in pri tem se mnogi primeri končajo. To ni pravica, je sploh mogoče v takšnih primerih doseči pravico? »Seveda je mogoče doseči pravico tudi v takih primerih, je pa treba vztrajati, vztrajati in vztrajati,« preživelim svetuje kanonski pravnik iz dikasterija za nauk vere dr. Jordi Bertomeu.
Tako kot druge javne ustanove, kot so šole in bolnišnice, niso usposobljene za pregon kaznivih dejanj, ki jih zakrivijo njihovi zaposleni, tudi Cerkev tega ne zna početi bolje od policije in tožilstva.
Zakaj jim policija ne potrka na vrata?
Ob tem, ko se v cerkvenih institucijah bolj ali manj uspešno in bolj ali manj iskreno trudijo z bojem proti zlorabam, se zlasti laikom postavlja vprašanje, zakaj obravnave in preiskovanja tovrstnih primerov v svojih vrstah cerkvene oblasti preprosto ne prepustijo organom pregona, saj vendar vsaka cerkvena ustanova deluje na ozemlju posamične države, v kateri za vse veljajo enaki zakoni. Tako kot druge javne ustanove, kot so šole in bolnišnice, niso usposobljene za pregon kaznivih dejanj, ki jih zakrivijo njihovi zaposleni, tudi Cerkev tega ne zna početi bolje od policije in tožilstva.
Da Katoliška cerkev ni nad državo in da se ji zaradi prikrivanja spolnih zlorab na vratih lahko pojavijo policisti, zelo dobro vedo v Belgiji, kjer so v mandatu papeža Benedikta XVI. zaradi množičnih spolnih zlorab otrok in prikrivanja teh zločinov policisti vstopili v prostore tamkajšnje nadškoije, zapečatili celoten arhiv in za devet ur pridržali več škofov in celotno osebje nadškoije, s kuharjem vred.
Podobno so pred šestimi leti v Čilu v prostore tamkajšnje škofovske konference s policisti vstopili predstavniki tožilstva, ki so preiskovali 38 primerov zlorab, v katere je bilo domnevno vpletenih 73 osumljencev in 104 žrtve. Cerkvenim oblastem v Čilu so državni organi pregona tudi v tem primeru, tako kot v Belgiji, očitali prikrivanje storjenih zločinov.