Trikotnik nove ureditve
Xi Jinping, Vladimir Putin in Narendra Modi so si v marsičem podobni, čeprav so prišli na oblast po različnih stopnicah
»Vaša ponovna volilna zmaga je popolna slika podpore, ki vam jo izraža ruski narod,« je partijski in državni voditelj Xi Jinping sporočil prijatelju Vladimirju Putinu v čestitki, ki je bila iz Zhongnanhaia (rezidenca najvišjih partijskih voditeljev) poslana v Kremelj nekaj ur po tem, ko so bili objavljeni delni izidi ruskih predsedniških volitev.
Putin je že v zmagovalnem govoru v nedeljo posvetil posebno pozornost odnosom s Kitajsko, ki, kot je dejal, cvetijo tudi zaradi osebnih odnosov med voditeljema. »Najpomembneje od vsega je, da se naši nacionalni interesi lepo ujemajo, kar ustvarja ugodno ozračje za uresničevanje skupnih nalog, pa tudi na mednarodnem področju, na katerem so odnosi med Rusijo in Kitajsko dejavnik stabilnosti,« je poudaril Putin.
Še en Putinov obisk na Kitajskem je že napovedan. Ker bo oktobra ruski predsednik gostil vrhunsko srečanje Bricsa, bloka, katerega članice so bile do letošnjega leta Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, od 1. januarja pa se je članstvo povečalo še za nekaj držav, je vsekakor mogoče pričakovati, da bo Xi Jinping pripotoval v Kazan, kjer bo potekalo srečanje.
Sočasno s tem, ko je bil potrjen nov Putinov šestletni mandat, so objavili tudi datum začetka parlamentarnih volitev v Indiji. Kot je na tiskovni konferenci v New Delhiju objavila volilna komisija, bodo volilna mesta po državi z največjim številom prebivalcev odprli 19. aprila, nato pa bodo 4. junija prešteli glasove iz vseh 28 držav in osmih območij.
Čeprav je imel Putin tri protikandidate, ruske volitve spominjajo na glasovanje v kitajskem ljudskem kongresu, najvišjem zakonodajnem telesu, ki vsakih pet let izbira predsednika republike s seznama z enim samim kandidatom. Razlika je zgolj v tem, da si Kitajska ne prizadeva izvajati farse okoli tega in ustvarjati videza svobodnih volitev. Lani je tako skoraj 3000 ljudskih odposlancev soglasno potrdilo tretji mandat Xi Jinpinga, ki še vedno ne kaže znamenj pripravljenosti, da bi izbral naslednika na najvišjih partijskih, državnih in vojaških dolžnostih.
Indijske volitve so v resnici demokratične, a sta tokrat zmaga stranke Bharatija Džanata (BJP) in tretji mandat Narendre Modija tako pričakovana, da se številni Indijci sprašujejo, ali je problem v tem, da je sedanji premier uzurpiral demokratične institucije, ali v tem, da je opozicija brez idej, kako veliko ladjo z 1,4 milijarde prebivalcev varno voditi prek razburkanih oceanov današnjega sveta.
Tako kot je sprejela Putinovo zmago kot jasno znamenje podpore ruskega naroda, bo Kitajska tudi Modijevo zmago pričakala kot jasno obračanje indijske demokracije k avtoritarnemu slogu vladanja, s katerim se celo Indija vse očitneje bliža čedalje večjemu klubu držav z močnimi in manipulativnimi voditelji, ki uspešno igrajo poker, odet v »nacionalne interese«, civilizacijske premise in »zgodovinske misije«.
Nerešena ozemeljska vprašanja
Kitajski partijski mediji so takoj opozorili New Delhi in vse kandidate za lok sabho – spodnji dom parlamenta s 545 predstavniki –, naj ne igrajo na karto protikitajskih čustev in naj ne izkoriščajo dejstva, da med obema velikima sosedama še vedno ni začrtana meja, ki bi bila sprejemljiva za obe strani. Modi je 9. marca obiskal Arunačal Pradeš, ki ga Kitajska imenuje Zangnan oziroma Južni Tibet in ga imata obe državi za svoje ozemlje.
Tudi med Kitajsko in Rusijo še vedno ni rešeno ozemeljsko vprašanje. To se je pokazalo, ko je Kitajska avgusta lani objavila novo izdajo »državnega zemljevida Kitajske«, na katerem je znotraj kitajskih meja tudi Veliki Usurijski otok, ki leži na sotočju rek Amur in Usuri. Ta otok, velik okoli 300 kvadratnih kilometrov, je Rusija zasedla leta 1929 in Kitajski prepovedala plovbo po tem delu reke Amur. Leta 2004 je bil med Pekingom in Moskvo sklenjen sporazum, po katerem je zahodni del otoka pripadel Kitajski, ki ima hkrati pravico do plovbe po tej strani otoka, Rusiji pa pripada preostali del tega rečnega otoka.
Čeprav se Kitajska nikdar ne bo dokončno odrekla svojim ozemljem, ki ji jih je odvzela Rusija ali Stalinova Sovjetska zveza, trenutno med obema velesilama vlada navidezen mir, in to zato, ker ju povezujejo strateški interesi. Napačno bi bilo trditi, da so ti interesi povezani s skupno željo po tem, da se spodkoplje svetovna ureditev, saj se o tem Xi Jinping in Vladimir Putin razlikujeta bolj, kot sta si sicer podobna. Skupen jima je občutek ogrožene varnosti, in to z iste strani: ZDA in njihovih zaveznic, zbranih v Natu. Kitajski niti najmanj ne ugajajo Putinove odkrite ali prikrite grožnje z jedrskim orožjem, ker te zgolj potrjujejo razloge za krepitev in širjenje Nata. Kaj bi naredila Kitajska, če bi Zahod dejansko začel vojno z Rusijo, je trenutno težko reči. Kitajski bi še najbolj ustrezalo, če se to ne bi zgodilo, vsaj ne v bližnji prihodnosti.
Miselnost civilizacijske prevlade
Indija ne čuti ogroženosti tako kot Kitajska in Rusija, čeprav to ne pomeni, da ta velika država na seznamu prednostnih nalog nima lastne varnosti. Indijski večni problem je Pakistan, ki ga v New Delhiju obtožujejo organiziranja terorističnih napadov, nato pa tudi Kitajska, s katero ima ne le nerešeno obmejno vprašanje, temveč tudi poglobljeno rivalstvo v državah, kot so Burma, Maldivi, Bangladeš in Šrilanka.
Rusija je po svoje točka, ki združuje Kitajsko in Indijo, kajti nobena od omenjenih držav ni privolila v uvedbo sankcij proti Putinu, ko je ta napadel Ukrajino. Se pa interesi Pekinga in New Delhija, povezani z Rusijo, tudi močno razlikujejo, saj je Indija v veliko boljših odnosih z ZDA. Ta trikotnik povezujeta politika velikih držav in miselnost civilizacijske prevlade. Zato bo njihova dinamika v Bricsu zelo zanimiva in bistvena za stabilnost Azije in nasploh vsega sveta. V tem trikotniku, ki povezuje močne voditelje, bo hkrati vse manj pomembno, kako je kateri od njih prišel do takšne koncentracije oblasti, kot jo imajo Xi Jinping, Vladimir Putin in Narendra Modi. Pomembneje je razumeti, da so vsi trije v resnici »volja ljudstva« – ali vsaj kritične mase, ki jo vodijo nacionalizem in ambicije velikega preporoda.
Kitajski niti najmanj ne ugajajo Putinove odkrite ali prikrite grožnje z jedrskim orožjem, saj zgolj potrjujejo razloge za krepitev in širjenje Nata.