Zmaji imajo sidro, železarji so daleč od pristana

Nad domače hokejsko prvenstvo, 32. v samostojni Sloveniji, je padel zastor. Presenečenja ni bilo, Olimpija je ubranila šampionsko lovoriko in potrdila svojo premoč v slovenskem prostoru tako na ledenih ploskvah kot tudi ob njih. Pisarna novih-starih državnih prvakov ne ponuja niti razkošja niti mirnega spanca glede dolgoročne prihodnosti, vseeno pa je na višji ravni od domače konkurence. Tudi od tiste z Jesenic, kjer so najprej zaspali prav v omenjeni pisarni, posledice pa so bile še kako opazne v proizvodnji, torej na ledu. Klub, ki je pred enim letom osvojil pokal zmagovalca alpske lige, se zdaj v tem tekmovanju ni uvrstil niti v končnico osmerice.

Tudi Ljubljančani na tujem, torej v ICEHL niso dosegli cilja uvrstitve v četrtfinale izločilnih bojev., po inventuri pa je le na dlani, da so v nasprotju z dolgoletnimi gorenjskimi tekmeci storili korak naprej: v prejšnji porazni zimi so se hitro utaborili na dnu in tako ostali brez kakršnihkoli možnosti vizuma končnice, letos so se zanj do prejetega gola v podaljšku odločilne tekme bojevali z Brunicom, zdaj polfinalistom omenjenega tekmovanja.

Olimpijino moštvo je v varnih trenerskih rokah predstavnikov cenjene finske hokejske šole, glavni in odgovorni je Upi Karhula. Kot vsi tudi on ni bil brez napak, vendar pa ni pozabil na uveljavljanje mladih kot tudi kakovost igre, ki obeta več od predstav v prejšnjih letih. Tudi v Žigi Pavlinu je dobil pravega kapetana – z vedrim značajem in bogatimi izkušnjami. Zgodba jeseniškega kapetana v odhajanju Gašperja Glaviča je drugačna, pa četudi je on svoje poslanstvo pri moštvu opravljal odlično. Toda presekale so ga poškodbe, nedvomno pa tudi neznosno