Osrednji generator pesemskega polja postaja pretočna erotična klima.

Prelomi Andraža Poliča temeljijo na plastovitih podobah in subtilni intonaciji. Pesnik skozi smiselno sestavljene pesemske razdelke raziskuje prepustno personalno podstat, ki na ozadju pridane medbesedilnosti mimetizira univerzalno semantično razsežnost; intimna materija polagoma pridobiva vesoljni potencial, a vselej ostaja pedantno postrojena in prizemljeno organska.

V zbirki zasledujemo poskuse prizadevanj in iskanj pristne medsebojnosti, pomaknjene nasproti posedanjenim odtujevanjem in presežni praznini. Slednja je posledica predvsem postmodernega padca smisla in manka vrednot, ki mu ni videti dna, kot tudi ne vrha in konca. Od tod tesnobna odsevanja sedanjosti, nostalgična naslavljanja preteklosti in nadaljnji grenkosladki priokus, ki si vajeno prisvaja prestol pesniške zbirke. Že skraja prednjačijo premišljeno poustvarjene predstave in spominska pobliskavanja izkušenj, pripeta na pronicljive in sugestivne sentence. Skozi sosledja prenekaterih ponotranjenih stanj in primerljivih projekcij prestrezamo prepričljivo pretakanje pesemskih poant, praviloma pobratenih z neponovljivimi in polnokrvnimi predikati bivanja.

Pesmi vodijo prek protokolarnega rojstva pesnika in naposled krenejo proti polivalentnim predsmrtnim prebliskom; pesemske konstelacije ostajajo po svoje prosojne, a prepojene z mnogimi evociranji; vanje počasi pronicajo pomenljivo prepredeni podtoni osebnih in občih odstrtosti ter senzibilno indeksiranih individualnih in družbenih doktrin. Tu se nenehno nadzorujejo, nadvladujejo in nadigravajo priklicevanja pomenk erotike, neminljive melanholije, prvinske ljubezni in nenaključne negotovosti, predelane v enovit svet ekstaze in kaosa; tokratni transhistorični in malce milejši intimnejši prizvoki nastopajo v nepreklicni medsebojni pregnetenosti in predstavljajo poglavitno plat predočene pesemske »medalje«, poznavalsko podkovane s pesnikovimi konstantnimi klici k svobodi.

Osrednji generator pesemskega polja postaja pretočna erotična klima, ki med drugim poganja in poantira bistvo bivanja; s prastarim geslom Carpe diem dihata družno in domala enotno. Od tod tudi stalne slutenjske intonacije, naslonjene na priredna paradiranja (po)polnosti, predanosti in smisla. Šele ko odsevanja omenjenih omamljanj postojijo pred neposrednostjo naslednjega preloma, nastopi stanje nepremostljive notranje razglašenosti, torej pesnikovega ploskovitega porazgubljanja v prostoru. Tedaj porastejo prelomna pulziranja, nostalgična premlevanja in nasploh povedno predihani meditativni momenti.

Že skraja napovedani prelomi polnovredno prodirajo v prikazane projekcije, kjer prekinjajo in po malem preuredijo prvotno pretakanje; s svojo neprosojno energijo pomenljivo pregradijo, polnijo in naposled preobrazijo prenekatere pomenske in skladenjske preskoke. Gre za samoniklo stalnico, ki marsikdaj analogno s poetiko premolka odmerja idejno-poetično ostrino in osnuje razvejeno ozračje. Slednje pa predvsem v posredni kombinaciji s potezami izpusta merodajno spremlja pesemsko gradnjo in soustvarja pestro promenado podob. K dinamični dramaturgiji posledično peljejo sosledja srednje dolgih izrekanj, v glavnem generirana z reminiscencami, razmahnjeno medbesedilnostjo in poantami ritmizirane melodike; narativnost ostane do nadaljnjega postavljena v poglavitni plan, pogosto prikladno prežeta z zasevki zavestne tesnobnosti ali razbolenosti.

Pesnik skuša s strehe stvarstva sneti smisel in s tem doseči duha dobe. Pa tudi sebe. Kar se zdi drzno in morda neslučajno in nasploh pohvalno, a premalo za zanesljivo zmagoslavje; prehojena in pogosto preudarno predočena »kalvarija« ne uspe povsem. Ne le, ker omenjeni poet prevrti svet (in ne, ni prvi!) naravnost na od nekdaj predvajano popevko ErosTanatos, ampak predvsem, ker rade volje pozablja, da ima svet tudi druge dimenzije. Ali bolje: melodije. Kajti tukaj, v napetem pričakovanju »postkoronske katarze«, namesto vitalne vztrajnosti in naplavin poguma nazadnje prestrezamo samo še niansiranja groze in prepišne paradokse konca, ki niso nič novega. Kljub prevladujoči dramaturški dovršenosti in natančno naštudiranim izrekanjem pesniška zbirka skrene s smelejše poti in polagoma pristane v pomensko predvidljivih in poplitvenih vodah. Tudi zato, ker mimogrede postane pretirano poslušna malikovalka Erosa.