Oropani skrivnosti o svetem v svetu
Slovenski avtorji o domačih pesniških zbirkah, ki jih priporočajo v branje
Na današnji dan že 25. leto zapored slavimo poezijo, tako njeno pisanje kot branje, kajti kot je v tokratni poslanici zapisala pesnica Veronika Dintinjana, »brati pesmi pomeni vstopati v odrešujočo bližino resničnega, kjer smo soočeni z grozo in smrtjo, z neskončno tišino, a tudi z lepoto, ki je 'strahotnega ravno še znosni začetek'«.
Leta 1999 je Unesco današnji dan razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije po svetu. Praznik besede tudi pri nas vsako leto zaznamujemo s številnimi dogodki (eden izmed teh je tradicionalni ljubljanski pesniški maraton, maratonsko branje poezije, ki na več lokacijah po prestolnici poteka od včeraj). Branje pesmi nam, v poslanici Društva slovenskih pisateljev pravi Veronika Dintinjana, »lahko podari nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo. Besede nekoga drugega se nas dotaknejo, povzročijo spremembo, za hip morda tudi mi vidimo, razumemo več. Spregovorijo skozi naše telo, našo zavest, spomin, našo povezanost z nečim, kar je za trenutek več kot mi sami, ozvočijo nam naš krhki, skupni svet.«
Ta svet, prepoln podatkov in informacij, dodaja pesnica, »postaja kljub vse večji povezanosti sveta oguljeno površinski, neuravnovešen, sami s sabo smo v njem ujetniki časa, oropani presežne skrivnosti o svetem v svetu, o vsem, česar ne moremo in nočemo razumeti ne preračunljivo prešteti, česar niti računalniki ne morejo izračunati.
S pesmijo, ne glede na svojo neznatnost, vsaj začasno pripadamo večjemu občestvu.«
Poti do vrat, ki vodijo v kraljestvo poezije, so številne in raznolike – ob svetovnem dnevu poezije slovenski avtorji zato z nami delijo svoje najljubše domače pesniške zbirke, s tem pa morebitne vstope v to prostranost. Karlo Hmeljak: Krčrk LUD Literatura, 2012 Čeprav so poetiko Hmeljakove druge zbirke večkrat primerjali s tisto Tomaža Šalamuna, ta očitek (ali pač priznanje?) še zdaleč ne zajame vseh razsežnosti omenjene knjige. Če se poezijo danes v nekaterih krogih še vedno pogosto postavlja v privilegiran položaj pri izpovedovanju določenih človeških stanj in izkušenj, Hmeljak v modernistični gesti – s postopki ludizma in dekonstrukcije – namiguje ravno na nasprotno: vsaka subjektivacija je že odtujitev in to mora biti, če naj subjekt vsaj poskuša obdržati svojo relativno avtonomijo (ali pišoči najti svoj lasten glas). Čtivo za ljubitelje ritmičnosti in polnopomenskih besednih iger.
Pino Pograjc: Trgetanje Literarno društvo IA, zbirka Črna skrinjica, 2022
Trenutno (in pravzaprav že precej časa) je moja najljubša pesniška zbirka Trgetanje. Pred branjem sem se spraševala, kaj bi lahko bilo trgetanje. Ob branju sem trgetanje začutila. Pesmi nagovarjajo z nežnostjo in udarnostjo, surovostjo in zrelostjo, pri čemer se bolečini (pa tudi ljubezni) ni mogoče izogniti. Poleg tega sem v tem krasnem prvencu odkrila še kup dobrih komadov, ki so vključeni kot citati na začetku vsakega sklopa oziroma so na koncu knjige navedeni v obliki seznama predvajanja. Aljaž Primožič, pesnik in dramatik
Katja Gorečan: Trpljenje mlade Hane Center za slovensko književnost, 2012
Zbirko lahko razumemo kot preprosto, pa vendar svežo coming-of-age poetično pripoved, ki je (in tega ne smemo zanemariti) pritegnila k branju poezije marsikaterega mladega bralca, a v jedru skriva nekaj precej globljega. Čeprav je od izida preteklo dobro desetletje, se zdi, da knjiga še zmeraj ponuja aktualno in več kot nujno releksijo literarne scene v kontekstu družbenih razmerij. Hana se še zmeraj bori z drugimi pesniki in na žalost se njena resnica še zmeraj zdi manj pomembna od drugih, po možnosti moških, pesnikov. Če bi si kdo res želel kaj spremeniti, bi to zbirko vključil v srednješolski program obveznega branja.
Anja Novak: Rane rane Sanje, 2020
V branje priporočam pesniško zbirko Rane rane Anje Novak - Anjute. Pesniški jezik je rahločuten, neposreden, do konca iskren in metaforično bogat. Na ranljivost spominja tudi likovna podoba. Pesmi imajo svoje QR-kode, ki bralca napotijo do spletnih vsebin, kjer so posnetki performansov, uglasbitve pesmi in še in še. Pesmi so z večnimi in aktualnimi temami, kot so ljubezen, odraščanje, družinski in socialni odnosi, univerzalne in ponujajo možnost poistovetenja, hkrati so zaradi avtoričine iskrenosti, njenega vpisovanja lastne telesnosti in neposrednega, performativnega sloga izrazito osebnoizpovedne in intimne. Zbirka je super, ker odpira in celi rane, kot vsaka dobra poezija.
Janez Ramoveš: Skuz okn streljam kurente Cankarjeva založba, 2012
Pesniška zbirka, h kateri se vedno znova vračam in ki me ob vsakem vnovičnem branju nagovori enako intenzivno, je Skuz okn streljam kurente. Čeprav se kurenti pojavijo zgolj v naslovu, jih prepoznavamo skozi celotno zbirko v skopih opisih nasilja in strahu, s katerimi kaže na tragikomiko človeške eksistence. Kurente lahko razumemo ne le kot prispodobo za vojne in povojne poboje, ampak tudi kot univerzalno podobo človeških grozot. Ramoveš je mojster priklicevanja arhetipov in zanje potrebuje samo nekaj skrbno izbranih besed
S pesmijo, ne glede na svojo neznatnost, vsaj začasno pripadamo večjemu občestvu. Veronika Dintinjana
v poljanskem narečju, ki pesmim dajo simbolni pomen.
Milan Vincetič: Kalende Litera, 2016
Vincetičevo zadnjo pesniško zbirko vodi Borgesova misel »čas je spomin in čas je pozaba«. Pesnik je mojster obujanja besedišča, ki je namenjeno v pozabo. Poezijo odlikujeta premišljenost in preciznost, poudarja tudi, da je pesem čaša za snov. Pesnik kot kipar dosledno oblikuje pesem in celoto, pri čemer za okvir zbirke nastavi začetno in sklepno pesem. V popolnem redu – glavno vlogo igra motiv lune, s katero je povezan tudi naslov zbirke – se srečamo z vrsto tem, toda rdeča nit ostaja erotika. Pesmi, majhne mojstrovine, ki jih obliva mesečeva svetloba kot tančica, pod katero se je treba splaziti, da jih lahko dojamemo in zaznamo vse podtone, skrite pomene.
Karel Štrekelj: Slovenske narodne pesmi Slovenska matica, 1895
Zbirka 8686 pesmi je odsev ustvarjalnosti neznanih nadarjenih posameznikov iz časov, ko druge besedne umetnosti še nismo imeli. Že v otroštvu so me navduševale epske pesmi v njej, predvsem divje balade, ki so presegle najtemačnejšo domišljijo, od katerih so se mi ježili lasje in ki sem jih vedno znova z užitkom prebirala. Besede iz davnine v vseh naših narečjih jemljejo dih. Zbirka mi je ljuba tudi zato, ker je uredniški in založniški podvig, časovna kapsula, temeljna in sklenjena celota, v kateri lahko odkrivam nove plasti nekdanjega in zdajšnjega življenja.