Številni otroci ne razlikujejo šale in nasilja
Danes ga ni nujno več, smo pa nanj bolj pozorni – Stiske, ki se dogajajo na spletu, se prenašajo v šolski prostor
Čeprav se zasmehovanja, žaljenja in osamitve med vrstniki spominjamo iz preteklosti, pa je nasilje zaradi spleta in družbenih omrežij danes toliko bolj vidno, posnetki nasilja, žal, večkrat postanejo viralni. Obenem pa je medvrstniško nasilje, ki se ne dogaja le v izičnem svetu, težje zaznati, sploh v začetnih fazah in preden eskalira v kaj hujšega, opozarja Mojca Mihelič, predsednica združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev.
Prek omrežij je vsakdo bolj »pogumen«, precej »lažje« je nekaj slabega napisati, kot pa povedati v obraz. Problematično je tudi, kot dodaja psihologinja dr. Katja Košir z mariborske ilozofske fakultete, »če tisti, ki zbada, v svoji vrstniški skupini dobi izkušnjo, da mu takšno vedenje viša 'rating' in omogoča vzpenjanje po vrstniški lestvici priljubljenosti. Skrb vzbujajoča je normalizacija nasilja, ki jo opažamo še zlasti pri spletnem nasilju, potem pa pronica tudi na področje odnosov v živo«.
Bolj pozorni, več prijav
A otrokom in mladostnikom je treba jasno pokazati in povedati, da nasilje nikoli ni rešitev in da moramo kot družba imeti ničelno toleranco do nasilja. Nasilja danes ni nujno več, smo pa nanj bolj pozorni in bolj senzibilni. »Raziskovalni podatki, ki jih imamo – poročanje učencev o doživljanju in izvajanju nasilja – v zadnjih letih ne kažejo porasta. Dolgotrajno doživljanje nasilja je izkušnja, ki je v neki vrstniški skupini izrazito neenakomerno porazdeljena, saj je tarča nasilja vedno manjšina učencev. Zato so zgolj podatki o povprečni stopnji nasilja zelo parcialen kazalnik, kaj se dogaja v vrstniških skupinah. Je nasilje kaj manj nesprejemljivo, če ga v razredu doživlja en sam učenec, ki je edina tarča vseh zbadanj in izključevanj, kot če ga doživlja pet učencev? Zagotovo ne,« pravi Katja Košir.
Policija medvrstniško nasilje obravnava kot kaznivo dejanje, kadar ima dejanje elemente kaznivega dejanja in kadar so mladostniki starejši od 14 let, saj takrat postanejo kazensko odgovorni. Kazenski zakonik ne vsebuje člena medvrstniško nasilje, zato ga policija obravnava v različnih členih, ki opredeljujejo nasilna vedenja.
Podatki policije kažejo, da najpogosteje obravnavajo kazniva dejanja nasilništva, grožnje ter lahke telesne poškodbe. »Na letni ravni tako v povprečju obravnavamo nekaj več kot 200 kaznivih dejanj, pri čemer moramo izpostaviti leto 2021, ko smo zabeležili manj kaznivih dejanj na vseh področjih, saj je bilo to covidno obdobje. Prav tako je posebno lansko leto, ko smo obravnavali največ dejanj mladoletnikov, kar verjetno lahko pripišemo aktivnemu pozivu in ozaveščanju o nujnosti prijav, saj smo o tem na različnih nivojih izvedli številna izobraževanja, ki so jih bili deležni predvsem v šolstvu.«
Obravnavanih primerov je vse več število
Kot dodajajo, nobena policijska uprava posebej ne izstopa po kaznivih dejanjih na število prebivalcev.
Svetovalna delavka na Drugi OŠ Slovenj Gradec Nada Duler, specialna pedagoginja, je povedala, da največ medvrstniškega nasilja opažajo med 6. in 8. razredom. Pri dekletih gre za izločevanje iz skupin, osamitev, ignoriranje. »Ravno pred kratkim sem imela primer, ko sta k meni prišli dekleti, ki sta povedali, da je v stiski dekle, ki so ga sošolke osamile, pa sta se ji zdaj pridružili tudi oni in poiskali pomoč.«
Pri obeh spolih so pogosta zbadanja na račun videza in oblačenja: »Lej, ta se pa oblači v pepcotu (trgovina s cenejšimi oblačili). Pri fantih je bolj pogosto zbadanje ali
Med otroki je prevelika apatija. Postajajo individualisti, ki ne zmorejo več pomisliti na drugega. Izvor večine nasilnih dejanj po mojem izhaja iz tega, da večina otrok tega ne počne, ker bi hotela drugega prizadeti, ampak, žal, zato, ker jim ni mar za drugega.
Mojca Mihelič
Osumljeni povzročitve kaznivih dejanj pa drug drugega 'poknejo' po rami, se vtaknejo v to, kakšne zobe ima, pogosto pa je veliko agresije in tekmovalnosti pri športnih igrah.« Dodaja, da do njih po pomoč prihajajo tako žrtve same, prijatelji, sošolci, ki opazijo težave, za pomoč prosijo starši …
Šala ali nasilje
Zasmehovanje zaradi zunanjega videza ali pa ker nekdo ne zna reči črke »r« se morda nekaterim otrokom zdi »hec«, žrtev pa lahko to močno prizadene. Kot so poudarili sogovorniki na nedavni okrogli mizi v Celju v sklopu komunikacijske kampanje proti medvrstniškemu nasilju in sovražnemu govoru na spletu, ki jo je organiziralo ministrstvo za digitalno preobrazbo, mnogi otroci ne vedo, kaj je nasi
Delež klicev na Tom telefon pri katerih so zabeležili medvrstniško nasilje lje in kaj je šala, na kar je opozoril Marko Puschner iz Safe.si, ter se ne zavedajo dejstva, da vrstnik lahko nekaj, kar je bilo morda mišljeno kot »nedolžna šala«, zazna drugače.
Kot je za Delo povedala Mojca Mihelič, »so otroci izgubili stik z realnostjo, saj nasilje ni nekaj, kar bi lahko izbrisali s tipko 'delete'. Pa tudi, da nasilje ni nekaj, kar se nujno kaže v boju s pestmi. Otroci pogosto ne razlikujejo šale in nasilja in počnejo nedopustne stvari: grozijo, žalijo, so agresivni in mnogokrat mislijo, da je to del 'igre', šale. Ne razumejo, da drugega lahko prizadene reč, ki se njemu zdi povsem nepomembna. Med otroki je prevelika apatija. Postajajo individualisti, ki ne zmorejo več pomisliti na drugega. Izvor večine nasilnih dejanj po mojem izhaja iz tega, da večina otrok tega ne počne, ker bi hotela drugega prizadeti, ampak, žal, zato, ker jim ni mar za drugega.«
Normalizacija nasilja
Katja Košir meni, da sicer nasilja večina ljudi, otrok in mladostnikov ne odobrava. »A ko smo dlje časa v situaciji, ko nasilje opazujemo, pa nič ne naredimo, začnemo nasilje opravičevati: 'saj ni nič takega, saj je ona tudi, tako pač je'. In tako pride do normalizacije nasilja. K temu prispeva tudi stalna izpostavljenost nasilnim vsebinam«. Pojasnjuje, da so motivi za nasilno vedenje raznoliki. Kadar se učenec vede nasilno, to običajno prepoznajo kot odziv na neke zaznane provokacije, ali ker ne more nadzirati svoje jeze.
»Težje kot odrasli prepoznamo bolj 'socializirane' izvajalce nasilja: kadar je grobo, nesramno vedenje v razredu način, kako krepiti svoj status v skupini vrstnikov. A prav takšna situacija je najbolj 'nevarna', saj lahko potegne v nasilno dinamiko celotno vrstniško skupino. Na spletu so zadeve še bolj speciične: raziskave kažejo, da sta tam izvajanje in doživljanje nasilja mnogo bolj prepletena kot pri tradicionalnem nasilju. To pomeni, da se mladostniki na spletu pogosto zapletejo v grobo, nasilno komunikacijo, ki lahko tako eskalira, da so nazadnje vsi vključeni hkrati tarče in izvajalci nasilja.«
In temu, da žrtve niso vedno samo žrtve, pritrjuje tudi svetovalna delavka Nada Duler: »Opažamo ta krog, da ko je nekdo enkrat žrtev, je večkrat čez nekaj časa v vlogi nasilneža«. Medvrstniško nasilje se lahko začne na spletu, v popoldanskih urah, potem pa se izično »obračuna« v času pouka oziroma v šoli. »Če se stiske, ki se dogajajo na spletu, prenašajo v šolski prostor, si ne zatiskamo oči, ampak jih rešujemo. Če gre za hujša in ponavljajoča se dejanja medvrstniškega nasilja, vključimo tudi šolsko policistko. Najpomembneje pa je, da delamo tako z žrtvijo kot s tistim, ki je bil nasilen.«
Spreminjanje vedenja, ne kaznovanje
Slednje je poudarila tudi Mojca Mihelič, ki pojasnjuje, da so na šolah že pred lanskim tragičnim dogodkom v Beogradu in celjskim incidentom na strehi nakupovalnega centra imeli številne aktivnosti in preventivne dejavnosti zoper medvrstniško nasilje. »Nenehno delujemo na preventivni ravni, ko preventiva ne zadošča,
Kampanja ministrstva
V okviru kampanje ministrstva za digitalno preobrazbo in partnerjev z naslovom Mesec boja proti medvrstniškemu nasilju in sovražnemu govoru na spletu so v sredo v šestih mestnih občinah pripravili okrogle mize. V Celju so na okrogli mizi sodelovali: svetovalna delavka na OŠ Griže Julija Lubej, šolski inšpektor Simon Slokan, predsednica društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin, predstavnik spletnega portala Safe.si Marko Puschner, Petra Zupančič iz Akosa in Rajko Nemec, kriminalist iz PU Celje. pa tudi ukrepamo. Najhujša kazen v OŠ je vzgojni opomin, ampak večkrat šole že pred opominom naredimo za otroka individualizirani vzgojni načrt. Naše poslanstvo je spreminjanje vedenja otroka, ne kaznovanje. Otroku želimo pokazati, kako je prav, ne, kaj je bilo narobe.« Poudarila je tudi vlogo večkrat preveč zaščitniških staršev, čemur pritrjuje tudi psihologinja Katja Košir, ki dodaja, da je pomembno delati s celotno skupino otrok, v kateri se je nasilje zgodilo.
Starši morajo ustvariti odnos, v katerem otroci take stvari lahko povedo. »Poslušamo jih, vzdržimo se hitrih, pavšalnih sodb, ne moraliziramo, ampak poskušamo razumeti perspektivo otroka. Če je otrok žrtev, sodelujemo s šolo, otroka podpremo ter ga postopno spodbujamo pri asertivnem vedenju, ne smemo pa biti pretirano zaščitniški in obenem ne obljubljati čudežnih rešitev. Če zaznamo, da otrok sodeluje pri izvajanju nasilja, tega ne minimalizirajmo. Sporočilo, da je takšno vedenje nedopustno, pa mora biti izrečeno na način, ki sporoča, da otroka sprejemamo, spoštujemo, ga imamo radi in si ga prizadevamo razumeti. Samo ob podpori in razumevanju odraslih bo lahko otrok svoje vedenje postopno spreminjal. A ne zamenjujmo podpore s potuho,« pravi psihologinja.
Predvsem pa sogovornice poudarjajo, da se je treba odzvati na vsakršno nasilje (na šolah). Zato je še posebej pomembno ozaveščanje pedagoških delavcev in dobro sodelovanje šol, policije, centrov za socialno delo in drugih institucij. Mojca Mihelič pravi, da šole zelo dobro sodelujejo s policijo, ki se na nasilje vedno odzove, medtem ko so, žal, centri za socialno delo različno odzivni in aktivni. Večkrat je angažiranost za reševanje medvrstniškega nasilja povsem prepuščena posameznim socialnim delavcem in pedagogom, kot je na sredini okrogli mizi potrdil tudi kriminalist PU Celje Rajko Nemec, »saj nekateri delavci ostanejo sami znotraj kolektiva«.