Hibridni prostornež iz Dacie
Jogger je lahko tudi samopolnilni hibrid, a tak ni več poceni
Jogger je model, ki mi je že vseskozi blizu, je pač eden redkih praktičnih enoprostorcev, predstavljenih v zadnjih letih. Po bencinski in plinski izvedbi je s kar nekaj zamika na naš trg pripeljala tudi hibridna pogonska različica. Pričakovano najdražja, po svoje zanimiva.
Gre za hibridni pogonski sklop, ki ga imajo že nekateri Renaultovi modeli in kombinira bencinski in električni pogon, 1,6-litrski atmosferski bencinski štirivaljnik ima dodana dva elektromotorja. Sistemska moč pogona je 105 kW (140 KM), za prenos na sprednji kolesi skrbi samodejni menjalnik. Tovrsten prenos je v joggerju na voljo le s tem pogonom, je pa »avtomatika« dobra stvar, kar zadeva udobje, in pomeni manj dela za voznika.
Če ni hudo mraz, hibridni jogger speljuje na elektriko in zmore potem še kak kilometer voziti v tem načinu. V mestu si lahko za varčnost pomagate še s programom B, v katerem je rekuperacija ob popuščenem pedalu za plin močnejša. Ko se vklopi bencinski motor, pa se to zgodi precej grobo in glasno, še zdaleč ne tako gladko kot v kakem Renaultovem modelu z enakim pogonom. To me je kar razočaralo.
Hibridni sklop deluje v smislu porabe kar učinkovito. Trudil sem se in na počasni relacijski vožnji s hitrostjo od 50 do 60 kilometrov na uro po podatkih potovalnega računalnika dosegel porabo 4,5 litra na 100 kilometrov, v mestu je bila večinoma za liter večja, na avtocesti z zmerno vožnjo dobrih 6 litrov. V posodo za gorivo gre 50 litrov bencina, z enim napolnjenjem je doseg velik.
Sicer so zmogljivosti pogona korektne, pri večji hitrosti je bencinski štirivaljnik precej tišji kot osnovni bencinski trivaljnik. Jogger ni kak počasnè, no, dirkač tudi ne. Se mi je pa pri tokratnem testnem primerku podvozje zdelo malce tišje in tudi pri vožnji čez neravnine bolj mirno kot v osnovni izvedbi. Morda je bil to le občutek, a vseeno.
Jogger ima zdaj na zunaj malce drugačno podobo kot ob prihodu na trg, drugačen je logotip znamke. Toda karoserijske linije 4,5 metra dolgega avtomobila so takšne, kot smo jih poznali od začetka: precej všečne, če so vam blizu enoprostorci. Znotraj je nekaj več kakovostnih poudarkov, kot pas blaga na armaturni plošči ali pa digitalni merilniki za volanom.
Sprednja sedeža sta solidna, a ne več kot to. Prostorno je v drugi vrsti, glede prilagodljivosti bi bilo še bolje, če bi imeli namesto klopi posamična sedala. Testni avtomobil je imel še tretjo vrsto z dvema sedežema. Do njiju pridemo brez plezanja, tam lahko sedimo v redu, če smo manjše ali srednje rasti, nista za dolgine. Kadar ju ne potrebujemo, ju lahko dokaj enostavno iztaknemo in odnesemo iz vozila, saj nista težka. Če sta šesti in sedmi sedež postavljena, prtljažnik ni velik, sicer pa je precejšen.
Jogger je seveda lahko družinski avtomobil, tudi taksisti ga imajo. Kot hibrid je na voljo le z najboljšim opremskim paketom extreme (med drugim ima boljši multimedijski sistem, modularna strešna nosilca, parkirna tipala, kamero za vzvratno vožnjo), kar stane 28 tisoč evrov, z nekaj dodatki še dobrega tisočaka več. V primerjavi s kakim hibridom podobne velikosti se to ne sliši zelo veliko, je pa hibridni jogger pač konkretno dražji od osnovnega z bencinskim pogonom, kar utegne biti za kupce dacij težava.