Zaradi političnih sprememb nikoli ni v celoti zaživela

Zgodovina postaje sega v čas med letoma 1900 in 1906. Bila je del Transalpine oziroma Bohinjske proge, ki je povezovala Trst z Jesenicami in je veljala za enega najtežjih in najzahtevnejših železniških odsekov v avstro-ogrski monarhiji. V slovenskem železniškem omrežju je najbogatejša z železniško dediščino, saj je imela najdaljši trakt izvrtanih predorov, najmogočnejše mostove, največje vzpone in padce in vrsto izvirnih tehniških in gradbenih rešitev, razlaga pristojna konservatorka Katja Kosič. »Postaja, ki stoji na zahodu mestnega jedra Nove Gorice, tik ob italijansko-slovenski meji, zaradi političnih sprememb nikoli ni v celoti zaživela in je ostala skoraj nespremenjena do danes. Mogočna dvonadstropna zgradba je delo dunajskega arhitekta Roberta Seelinga, ki je projektiral tudi končno postajo Bohinjske proge na Campu Marziu v Trstu, ter je ena največjih, najstarejših in najbogateje oblikovanih stavb. Ima edino vhodno avlo, oblikovano v secesijskem slogu v Novi Gorici, toda Seeling je fasado oblikoval v starejšem slogu avstrijskih upravnih stavb 19. stoletja, glavno pročelje je podobno kot pri postaji Franz Josef Bahnof na Dunaju,« je pojasnila sogovornica.

Bila je najsodobneje opremljena – s kurilnico, lastno vodno postajo, skladišči in upravno zgradbo ter je zaposlovala najboljše mojstre, ki so vzdrževali mogočni vozni park tehniško zapletenih lokomotiv, saj je bilo tu središče tehniškega in tehnološkega dogajanja vleke v avstrijskem merilu. Postajni kompleks Nove Gorice je neprekinjeno deloval le osem let, do začetka prve svetovne vojne leta 1914. Po drugi svetovni vojni je postaja pripadla Jugoslaviji, kar je prineslo spremembe v prometnem toku in razvoju območja.