Težave najmanjše koalicijske partnerice
Koga nagovarjajo in kdo jih podpira – Kaj so cilji in kako visoka bo cena
Najmanjša koalicijska stranka Levica je po notranjih trenjih, ki so piko na i dobila s pozivom k odhodu Mihe Kordiša, doživela padec javnomnenjske podpore. Zapustilo jo je 23 posameznikov, ki so navedli, da se je stranka odmaknila od delavstva in svojega lastnega članstva. Ni sicer prvič, ko Levica doživlja takšna trenja. Analiziramo – zakaj, kdo so podporniki in zakaj jim ni uspelo razširiti baze?
• Struktura podpornikov Levice zadnjih deset let bolj ali manj enaka.
• Pri nagovarjanju delavcev nima težav le Levica v Sloveniji.
• Trenja povzroča tudi institucionalizacija stranke.
Podatki o strukturi podpornikov stranke v zadnjih desetih letih, torej odkar je še kot Združena Levica prestopila parlamentarni prag, ostajajo pravzaprav bolj ali manj enaki. So visoko izobraženi. Večina jih prihaja iz večjih mest – tretjina iz osrednje Slovenije, manjši padec v teh letih je mogoče zaznati le pri podpori na Gorenjskem. Največji delež podpornikov iz osrednje Slovenije, ki ga je Mediana zaznala v javnomnenjskih raziskavah za Delo, in sicer 45 odstotkov, sovpada z najboljšim rezultatom stranke na parlamentarnih volitvah pred šestimi leti, ko je osvojila devet mandatov in pomagala usmerjati delo Šarčeve vlade kot zunajkoalicijska partnerica.
Od takrat, če ne že nekaj let pred tem, je po navedbah Marka Hočevarja, raziskovalca na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, stranka izgubila zanimanje, da bi svoje delovanje razširila iz urbanih središč, kjer ima močno zaledje univerzitetnih in kulturnih krogov. Zadnje pa se po njegovem mnenju pozna tudi na prioritiziranju tem oziroma politikah stranke.
Posredno tezi o terenu potrjuje tudi odgovor generalnega sekretarja Levice in enega od ustanovnih članov Mitje Sveteta: »Mreža niso samo člani, ki jih stranke postavijo kot kandidate na volitvah. Biti gibanje pomeni biti dejaven in biti prisoten na terenu ter ohranjati stike s podobnimi organizacijami. Levica je vedno vzdrževala dobro sodelovanje z nevladniki, aktivisti in sindikalisti. Številni člani so hkrati aktivni tudi v drugih organizacijah,« je navedel. Vztraja pa, da je skrb za delavske pravice pri konkretnih politikah v korist delovnih ljudi – od dviga plač za agencijske delavce na čakanju, zaščite sindikalistov do gradbenikov, ki delajo pri podizvajalcih – še vedno ena od njihovih prioritet.
Pri ukvarjanju s temi temami nima težav le Levica v Sloveniji, ampak tudi večina levih strank v tujini, in to iz več razlogov, ki jih izpostavlja Hočevar: prelivanje liberalizma na levo sceno, transformiranje delavskega razreda in dejstvo, da desnica volivce nagovarja učinkoviteje, saj bes in razočaranje usmeri proti tujcem, prebežnikom ... Leva politika pa na vprašanja ne zna najti učinkovitega odgovora.
Navigiranje v vladi
A domači Levici poleg vsega omenjenega povzroča težave tudi institucionalizacija, ki poteka postopno – najprej prek parlamentarnega in zdaj tudi vladnega dela – in hkrati stranki prinaša izzive, ki po besedah profesorja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani Tomaža Deželana izhajajo iz njihovih ideoloških pozicij in vrednotnih prepričanj, ki so v marsičem zelo kritične do sodobnih strukturnih značilnosti liberalnih demokracij. Tako je vstop v vlado – po njegovem mnenju nujen in neizogiben —, še posebej v vlogi najmanjše koalicijske partnerice, pomenil resno prevpraševanje o ciljih stranke, ambicijah njenih voditeljev ter programskih prioritetah, ki jih je bilo treba zelo pragmatično rangirati.
Stranka se je, na primer, odpovedala resnemu nasprotovanju pri nakupovanju vojaške opreme in s tem odprla za kritike z leve. Zgolj deklarativno nasprotovanje se namreč ne zdi iskreno. Temu, da se niso zoperstavili »ogromnim vložkom«, so jim v poslovilnem pismu očitali tudi nekdanji člani, ki se jim je, kot kaže, končna cena za poskus izpolnitve nekaterih programskih ciljev zdela previsoka.
»Lahko bi dejali, da v stranki niso namenili dovolj pozornosti – in iskreno povedano tudi niso imeli časa za to – temu koraku in strateškim korakom, ki so bili potrebni za uspešnejše navigiranje s takim ideološkim proilom v vladi, ki ima zelo močne liberalne elemente. Tako njihova podpora ostaja v marsičem utemeljena na bazi 'bolje to, kot pa Janša (ali Golob)', kar pa je daleč od potenciala, ki ga je stranka kazala pred dvema mandatoma,« še pravi Deželan.
Cilj vodstva Levice je zdaj predvsem – to izhaja tudi iz izjav koordinatorice Aste Vrečko – upravičiti ceno koalicijskih kompromisov z uspehom nekaterih svojih projektov. Za njihovo usodo bo morda ključno, ali se bodo zgodili premiki vsaj pri gradnji stanovanj ter ali bosta predsednik vlade Robert Golob in minister za inance Klemen Boštjančič privolila v njihova izhodišča pokojninske reforme.