Dokazali povezavo med anafilaksijo in genetsko boleznijo
V mednarodnem raziskovalnem konzorciju vodilni Slovenci – Genetske analize vzorcev 1500 bolnikov so bile narejene na Golniku
Bliža se čas, ko bodo ose in čebele začele obletavati okolico, vrstili se bodo piki. Raziskovalni skupini na Univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo Golnik se je treba zahvaliti, da zdaj vemo, da imajo pacienti z najtežjimi alergijskimi reakcijami na pike pogosto genetsko bolezen. To novo spoznanje, ki jim ga je uspelo dokazati na veliki skupini posameznikov, bo močno vplivalo na obravnavo najbolj ogroženih pacientov. Govorili smo z vodjo raziskave dr. Petrom Korošcem, vodjo Laboratorija za klinično imunologijo in molekularno genetiko na Golniku.
Kako dolgo je trajala raziskava, iz katere so nastali tudi trije članki in ki prinaša pomemben znanstveni preboj?
Uvodno raziskavo smo začeli z ameriškim inštitutom za zdravje leta 2021.
Kako se vam je uspelo povezati z Američani?
Poznam kolega, profesorja na Imperial Collegeu v Londonu. Povedal mi je, da določeni strokovnjaki z ameriškega inštituta za zdravje iščejo partnerje pri raziskovanju anailaksije po piku ose ali čebele. Povezali smo se, naredili smo prvo študijo, v kateri smo odkrili nov dedni dejavnik, povezan z anailaksijo, poleg tega pa še drugo manjšo raziskavo o vplivu pridobljenih genetskih dejavnikov na anailaksijo. To je pomembna razlika: človek lahko nekaj genetskega podeduje, lahko pa med življenjem pridobi določeno genetsko napako, ki vodi v težjo anailaksijo ali sistemsko mastocitozo. V drugo študijo smo vključili približno 300 bolnikov iz Slovenije. Takrat so se že kazali rezultati. A v raziskavah je tako, da če jih delaš na svoji populaciji, nikoli ne veš, ali boš te rezultate lahko generaliziral tudi na druge.
In zato ste študijo zastavili zelo široko, vključili ste bolnike iz več držav.
Postavili smo skupen raziskovalni konzorcij štirih držav (Slovenije, Avstrije, Hrvaške in Poljske), v katerem je sodelovalo približno 25 raziskovalcev. Vključili smo večjo skupino težjih bolnikov in kot kontrolno skupino manj bolne, skupaj jih je bilo 1500. Ohranili pa smo tudi sodelovanje z ameriškim nacionalnim inštitutom za zdravje.
Je projekt soinancirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS? Ja, pa tudi avstrijski znanstveni fond (Austrian Science Fund) in ameriški nacionalni inštitut za zdravje. Zato smo tudi lahko vključili tako veliko ljudi.
Vse vzorce pa ste obdelovali vi? Študija je bila zasnovana tako, da so bili vsi vzorci poslani v Slovenijo, kjer smo opravili celotno genetsko analizo.
Lani jeseni smo delo zaključili. Zadovoljni smo ugotovili, da ne glede na to, od kod prihajajo bolniki, jih je približno enak delež, pri katerih je anailaksija po pikih povezana s pridobljeno ali podedovano genetsko okvaro – motnjo, vezano na posebne celice mastocite. In to genetsko motnjo je imela v tej študiji tretjina tistih bolnikov, ki so potrebovali zdravljenje oziroma imunoterapijo, torej kar veliko. Pri bolnikih, ki po piku čebele ali ose niso imeli tako težke reakcije in niso potrebovali imunoterapije, pa te genetske motnje nismo zaznali.
Pri delu smo za dokazovanje pridobljenih genetskih napak uporabili zelo visoko senzitivno tehnologijo, s katero smo analizirali kri, za dokazovanje dednih napak pa zapleten genetski analizator, ki ga ima samo nekaj centrov v Evropi.
Vas je pri odkritju povezave med genetskimi napakami in anailaksijo kaj posebej presenetilo? Presenetljivo je, kako velik delež bolnikov ima genetsko spremembo za težek potek anailaksije.
Prej se je domnevalo, da je teh bolnikov približno tri odstotke, zdaj pa se je izkazalo, da jih je 30
Presenetljivo je, kako velik delež bolnikov ima genetsko spremembo za težek potek anailaksije.
odstotkov. Ti bolniki potem tudi potrebujejo drugačno obravnavo.
Kaj to pomeni zanje?
Velika skupina teh bolnikov potrebuje dosmrtno imunoterapijo, torej ne samo tako, ki traja pet let. In ves čas morajo imeti ob sebi tudi dve injekciji zdravila epipen.
Kaj svetujete bolnikom, ki so imeli v življenju anailaktično reakcijo po piku čebele ali ose? Priti morajo na klinično obravnavo alergije. V Sloveniji je obravnava odraslih bolnikov, ki imajo anailaktično reakcijo po pikih, centralizirana. Vsi bolniki pridejo na Golnik. Zaradi tega smo lahko bili s študijo tudi globalno konkurenčni, saj pokrivamo dvomilijonsko populacijo.
Po pikih os ali čebel se letno zdravljenje z imunoterapijo pri nas uvede za okoli 200 oseb. In vse te posameznike od lani tudi testiramo, ali imajo morda tudi omenjeno genetsko ozadje.
Tudi drugod po svetu bodo morali, preden bodo začeli imunoterapijo, bolnike genetsko testirati oziroma preverjati, ali ima reakcija na pik genetsko ozadje.
Testiranje ste torej začeli zaradi študije?
Ja, najprej v okviru raziskave, zdaj, ko vemo za možno genetsko ozadje, pa jih testiramo rutinsko. Z dokazom genetskega ozadja je jasno, da bodo pri ljudeh, ki ga imajo, naslednje reakcije na pik lahko težke, lahko tudi življenjsko ogrožajoče. Podatek je torej zelo koristen za bolnika, njegove bližnje in zdravnika, saj bodo vedeli, da petletna imunoterapija ne bo zadostovala za dolgotrajno zaščito in bo veliko teh bolnikov potrebovalo imunoterapijo do konca življenja.
Kako dolgo je že znano, da ima anailaksija po pikih lahko genetsko ozadje?
Sumilo se je, a se ni nikoli natančno dokazalo. Narejenih je bilo nekaj manjših študij, nikoli pa ni bilo multicentričnih študij na veliki skupini različnih bolnikov, kakršno smo izvedli zdaj.
Kakšni so načrti za naprej? Glede na odziv mednarodne javnosti na raziskavo je že jasno, da bodo morale biti spremenjene evropske smernice in tudi globalno obravnave bolnikov s težkimi alergijskimi reakcijami po kontaktu s strupi kožokrilcev. Eden vodilnih avtorjev teh smernic, dr. Gunter J. Sturm iz Gradca, ki je tudi soavtor naše raziskave, nam je zaupal vzorce svojih bolnikov v analizo. To je bilo dodatno priznanje in zaupanje v našo strokovnost. Pod njegovim okriljem deluje ena vodilna skupin za raziskave pikov os in čebel v Evropi.
Sicer pa delamo tudi multicentrično študijo, s katero bi radi videli, kako je anailaksija povezana z zdravili. Pri tem sodelujemo s Čehi in Španci. Zadnji so zelo močni pri obravnavah alergij na zdravila.