Resolucijo je treba takoj uveljaviti na terenu
Skoraj pol leta je trajalo, da je Varnostnemu svetu OZN po seriji vetov v ponedeljek vendarle uspelo sprejeti resolucijo, ki (med drugim) zahteva takojšnjo prekinitev ognja na območju Gaze, izpustitev talcev in neovirano dostavo humanitarne pomoči.
V tem času je bilo v izraelskih napadih v palestinski enklavi ubitih skoraj 33.000 ljudi, med žrtvami je 40 odstotkov otrok. Več kot 8000 ljudi je pogrešanih – ujeti so med ruševinami, posledicami izraelske taktike požgane zemlje, ki je Gazo za več let spremenila v območje, kjer ne bo mogoče živeti, mednarodno humanitarno pravo pa je skupaj s številnimi mednarodnimi konvencijami ob soočenju z vojnimi zločini in zločini proti človečnosti postalo obsoletno. In to bolj kot kadarkoli. Enako velja za popolnoma vse mednarodne strukture. Oziroma njihove ostanke.
Kljub vsemu je dejstvo, da je varnostni svet po dolgih mesecih, v katerem smo bili priča množičnemu pobijanju in sistematičnemu stradanju prebivalcev Gaze, vendarle sprejel resolucijo, ki so jo na pobudo Slovenije predlagale nestalne članice, dobra novica – tudi zato, ker je ameriški vzdržani glas mogoče razumeti kot dokončen odklon od predsednika skrajno desne izraelske vlade Benjamina Netanjahuja.
Toda resnična in ne le simbolna vrednost resolucije 2728, za katero si nihče v mednarodni skupnosti niti predstavljati ne zna, kako bi jo bilo mogoče uveljaviti na terenu, bo hitro izmerljiva. Že danes in jutri se bo štela v številu žrtev izraelskega kolektivnega kaznovanja Palestincev, pri katerem po besedah posebne poročevalke Združenih narodov za Palestino
Francesce Albanese obstajajo »resne podlage«, zaradi katerih bi lahko »verjeli, da Izrael izvaja genocid«.
Izraelska oblast se je na glasovanje v varnostnem svetu odzvala predvidljivo zgroženo – posledično je odpovedala tudi nekaj že dogovorjenih obiskov v Združenih državah Amerike, obenem pa je izraelska delegacija zapustila pogajanja o prekinitvi ognja v Katarju, pri katerih je sicer izrazito nekonstruktivno vlogo odigral tudi
Hamas, partner v strahovitem zločinu, ki lastne ljudi vidi le kot sredstvo za uresničevanje svojih ciljev.
Ne le to: izraelska vojska je včeraj nadaljevala bombardiranje in raketiranje velikega dela Gaze.
Počasi se stopnjujejo tudi napadi na Rafo, kamor se je pred izraelskim pustošenjem umaknilo več kot 1,2 milijona ljudi. Izraelski napad na Rafo – »rdeča črta« – za zmogljivosti prebavnega trakta širše mednarodne skupnosti – že poteka, pričakovati pa je, da se bo v prihodnjih dneh močno zaostril. Izraelska vojska na območju Gaze oblega in s tanki obstreljuje tri bolnišnice ter onemogoča dostavo humanitarne pomoči, kar za izčrpane in travmatizirane ljudi predstavlja neopisljivo grozo. Pri tem izraelska vojska kontinuirano pobija zdravstveno in humanitarno osebje in novinarje, ki v najbolj strahotnih pogojih ob hudih osebnih izgubah neprekinjeno poročajo o najhujših zločinih našega časa.
Izrael, ki vse bolj tone v notranjepolitično krizo, saj se zaradi zakona o (ne)služenju ultraortodoksnih Judov v izraelski vojski ter različnih pogledov na reševanje talcev močno zapletajo odnosi v razširjenem vojnem kabinetu, bo v prihodnjih dneh gotovo še zaostril napade na Gazo, največje množično morišče in hiralnico na svetu.
To bo Netanjahu s svojimi mesijanskimi oprodami, ki politično lahko preživi( jo) le tako dolgo, kolikor bo trajala vojna v Gazi, počel, dokler bo lahko, saj se je navadil, da za svoja zlodela ni kaznovan; ne on in ne Izrael. Prevedeno: dokler proti Izraelu, ki je sam sebe postavil v vlogo temačne države, ne bodo uvedene resne, vseobsegajoče sankcije, se bo groza v Gazi nadaljevala.
Stopnjevala.
Resnična in ne le simbolna vrednost resolucije 2728, za katero si nihče v mednarodni skupnosti niti predstavljati ne zna, kako bi jo bilo mogoče uresničiti na terenu, bo hitro izmerljiva.