Evropske volitve bodo problematične
Za lažje premagovanje krize se s pokrajinami odpira pot za prenovo države
Problem ustanavljanja pokrajin v Sloveniji se rešuje že od leta 2006, ko je država v 143. členu ustave zapisala, da je pokrajina samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena. Ustanovijo se z zakonom, ki ga sprejme Državni zbor RS z dvetretjinsko večino navzočih poslancev.
Poslanci oziroma njihove politične stranke nosijo vso odgovornost, da Slovenija še nima pokrajin, imajo jih pa vse naše sosede v obliki dežel, regij ali županij. Slovenska lokalna samouprava zaostaja za evropskimi načeli in standardi na tem področju, saj se spremembe ustave iz leta 2006 še vedno niso udejanjile. To stanje državi onemogoča, da bi se lahko uspešno razvijala, zato nas ekonomsko prehitevajo vsi in postajamo država poceni delovne sile za tuji kapital. S tem stanjem siromašimo državljane in jim onemogočamo, da bi zaradi manjkajoče politične volje prenovili državo na nivo, ki bi omogočal vsem aktivno preseči sedanje stanje. Vsa nemoč preseči razmere se kaže v problemih, ki tarejo zdravstvo, šolstvo in druge segmente države, saj stroga centralistična ureditev ne omogoča sprememb in vključitve ljudi za reševanje problemov.
Temu pa je vzrok tudi centralistična ureditev strank, ki v tem sistemu z lahkoto obvladujejo svoje člane, državi pa s tem onemogočajo spremembe, saj so prav one najbolj odgovorne, da bi v skladu s 143. členom ustave v državi rešili še zadnji državotvorni problem, to je postavitev lokalne samouprave na drugem nivoju. Pomanjkljivost rešujejo s kardeljanskim zakonom o skladnem regionalnem razvoju, ki državo razdeli na dve kohezijski regiji in dvanajst razvojnih regij. Država prek ministrstev in ustreznih svetov regij tako uravnava skladen regionalni razvoj, ki pa je popolnoma neuspešen, saj podatki kažejo, da se razlike enormno povečujejo. Edina, ki opozarja na ta pereči problem, je predsednica države. Volivci, ki smo omogočili poslancem, da odločajo v našem imenu, smo zelo razočarani, da vodje parlamentarnih političnih strank in predsednica državnega zbora ne premorejo sinergije, da bi poenoteni rešili še zadnji državotvorni problem države. Ne ovira jih niti izguba prestiža, saj se je reševanje problema lotil državni svet na iniciativo nekdanjega predsednika gospoda Boruta Pahorja ter pripravil in sprejel predloge ustrezne zakonodaje, ki pa jo mora seveda sprejeti državni zbor. Hic Rhodus, hic salta.
Da bi se tudi države znotraj Evropske unije skladno razvijale, je ta z uredbami razdelila teritorije skupnosti v enote, ki bi državam omogočale skladen razvoj in pomagale razvijati države tudi z evropskimi sredstvi. Z Uredbo ES št. 105/2007 je Slovenijo razčlenila na prvi ravni kot celoto, na drugi ravni na dve kohezijski regiji – Vzhodno Slovenijo in Zahodno Slovenijo, na tretji ravni pa na dvanajst statističnih regij. Če hočemo ohraniti evropske členitve, ki potrjeno prinašajo razvoj, potem bi morali državo razdeliti na dve pokrajini in dvanajst okrajev. Če bomo državo, ki nam zagotavlja varnost, socialo, izobraževanje, zdravstvo in druge ugodnosti, popeljati na pot razvoja, moramo to razdelitev, ki jo je Slovenija podprla, spoštovati tudi mi, da rešimo problem pokrajin in zagotovimo državi stabilnost. Zgled naj nam bodo uspešne sosede.
Spoštovani predsednica Republike Slovenije, predsednica Državnega zbora RS, predsednik Vlade RS, predsedniki ali vodje parlamentarnih političnih strank in poslanci, prosim vas za vse državljane naše lepe Slovenije, da pozabite stare zamere in da dokažete, da ste poenoteni sposobni rešiti še zadnji državotvorni problem in nam s tem dejanjem povrnete Prešernovo sporočilo: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo.«
Rudolf Moge, nekdanji poslanec
Smo pred evropskimi volitvami. Vse napovedi kažejo, da se bo evropski parlament še bolj obrnil proti desni, najbrž v še bolj poglobljeno liberalistično agendo, ki je doslej povzročala EU samo še nadaljnje zmanjševanje deleža BDP v svetu.
Evropska unija (EU) je sicer zaznala prihajajočo vojno krizo, a ne parlament in ne komisija nista začela nobene aktivnosti, da bi se realizirala vsaj sporazuma iz Minska iz leta 2014. Potem je izbruhnila pandemija covida, s katero je EU ravnala prav tako liberalistično kot z gospodarsko politiko, kar je povzročilo enormne stroške in številne težave v zdravstvu, posledično z ogromno škodo v gospodarskih aktivnostih. Zaradi naraščajočih stroškov gospodarstva se je nakazovala inlacija, pa EU in centralna banka nista takoj sprejeli ukrepov, da bi jo zajezili. Sledila je vojna v Ukrajini, ki je povzročila dodatne pritiske na inlacijo in še energetsko krizo, ki je udarila po gospodarstvu. Zaradi vsega tega bi se volivci morali vprašati, ali so evropska komisija, njena predsednica in člani komisije zaslužijo ponovitev mandatov.
Slovenski evropski poslanci so bili vse preveč obremenjeni z domačo slovensko politiko, ki so jo preslikavali v evropski parlament in nazaj v domovino, da bi v svojih poslanskih skupinah sploh lahko delovali z vsaj malo večjim vplivom. Sicer je bil vpliv evropske komisije tako močan, da je parlament deloval razglašeno in ni oblikoval in sprejel boljših stališč! To se je pokazalo tako v ukrajinski vojni kot v palestinski žaloigri. Parlament je capljal za komisijo, ki pa se za kakšno miroljubno pobudo sploh ni ustrezno zavzela in je nadaljevala z refrenom: »Ukrajini bomo pomagali, dokler bo to potrebno.« Podobno z Izraelom.
V naši domači politiki se je sicer naredil zasuk v bolj demokratično in solidarnostno državo, je pa takoj trčil v neoliberalno druščino, zbrano okoli politikov, ki s strankarsko pripadnostjo obvladujejo politični prostor. Na občutljivih socialnih področjih so postopoma nastale velike težave zaradi zapostavljanja problemov s plačami in strokovnostjo zaposlenih. Z bolj demokratično vlado so izbruhnili problemi v zdravstvu, šolstvu, javni upravi. Takoj so dobili politično in strokovno pomoč razdiralnih politikov, ki so vsakič izgubili oblast zaradi oblastne posesivnosti. In prav take politike so in spet kandidirajo te stranke v evropski parlament, saj bodo svoje politične opcije še naprej verno preslikavali nazaj v domovino.
Takšnega političnega pogroma, kot ga izvajajo zdaj, še ni bilo v naši državi, in najhuje je to, da nanj nasedajo najbolj prizadeti. Iz že najavljenih kandidatur je razvidno, da ne bo predlogov za napredek EU v rasti BDP, večje solidarnosti, tudi energetske, za zeleno politiko itd. Vse je že vnaprej jasno, da bodo delovali tako, kot bo narekovala agresivnost v domači politiki. Te evropske volitve bodo res problematične. Progresivni politiki so premalo aktivni.
Franci Gerbec,
Kremenica