Takih mostov v Evropi ne postavljamo več
Kako nesrečo na reki Patapsco pojasnjuje mednarodno uveljavljeni projektant mostov Marjan Pipenbaher
Svet so obšli posnetki neverjetno hitre zrušitve 2,6-kilometrskega mostu Francisa Scotta Keyja pri Baltimoru v ameriški zvezni državi Maryland, potem ko je v enega od stebrov trčila 300-metrska tovorna ladja Dali s Šrilanke, ki je plula pod zastavo Singapurja. Jeklena konstrukcija, ki v najdaljšem delu meri 366 metrov, se je sesula kot legokocke, z njo pa tudi del avtocestnega pasu oziroma povezave med Washingtonom in New Yorkom. Kako je to mogoče, smo vprašali Marjana Pipenbaherja, mednarodno uveljavljenega projektanta mostov in drugih zahtevnih inženirskih objektov. Čeprav je veliko spletnih portalov zrušitev mostu na reki Patapsco spremljalo v živo, po besedah gradbenega inženirja Marjana Pipenbaherja takšne nesreče niso redkost. »Takšni dogodki imajo svojo statistiko,« je komentiral nesrečno zrušitev. Po njegovih besedah pod rečnimi mostovi in mostovi čez morske zalive plujejo sorazmerno velike ladje s težkim tovorom, ki, polno naložene, dosegajo težo od 2000 do 100.000 ton, toda kot je poudaril, so mostovi inženirsko zasnovani tudi z upoštevanjem morebitnega udara oziroma trka ladje, pri čemer gre za ogromne sile, ki v odvisnosti od hitrosti ladje dosežejo tudi do 10.000 ton.
Podobna nesreča na Donavi
»Vprašanje je, za kakšen udar je bil ta most sprojektiran in kako je bil temeljen. Če most ni ustrezno zasnovan za morebitni udar, se lahko poškoduje in podre. V tem primeru je šlo za lahko jekleno palično konstrukcijo in vprašanje je, s kolikšno hitrostjo je plovilo zadelo v most. Podobna nesreča se je zgodila na Donavi pred dobrima dvema mesecema, med Palanko in Ilokom na hrvaško-srbski meji,« je spomnil.
Tedaj je v spodnji del mostu zaradi odpovedi krmila trčila nemška tovorna ladja Antonia, pri čemer je potonilo okoli 1000 ton umetnih gnojil. Toda ob nesreči je bil poškodovan le steber, ni
Gradbeni inženir Pipenbaher meni, da bo prihodnji most konstruiran kot viseči most ali most s poševnimi zategami. pa se zrušil most. Kot je povedal Pipenbaher, na tem delu reka teče počasi, zato sile ob udaru niso bile tako velike. »Udar je odvisen od mase in hitrosti plovila. Kinetična energija se s hitrostjo plovila veča na kvadrat, kar pomeni, da je dinamična sila tolikokrat večja,« je pojasnil.
Pri konstrukciji mostov čez reke in morske zalive se pri postavitvi podpornih stebrov zaradi gostega prometa običajno upošteva dovolj velik razpon, da bi se tudi tako izognili morebitnim nesrečam. Toda vsaka podpora v reki prinaša dodatna tveganja, zato so, denimo, Kitajci pri najnovejših mostovih čez Rumeno reko opustili prejšnjo prakso s po najmanj dvema podporama v reki in zdaj prav zaradi velike frekvence rečnega prometa gradijo mostove brez podpor v reki.
Več možnosti za večjo nesrečo ob trkih ladij imajo mostovi, starejši od 30 let. V tem času se je rečni in morski promet izrazito intenziviral, vse daljša, težja in plovno okornejša so tudi plovila. Most Francisa Scotta Keyja je bil zgrajen leta 1977.
Razpon najmanj 200 metrov
»Nesreča se je zgodila ponoči. Mostovi naj bi bili ponoči ustrezno označeni s prometno signalizacijo, a tudi če so, lahko vidljivost močno zmanjša oziroma okrni megla. Kapitani imajo tako kot na morju natančno vrisane plovne poti, na območju Donave na Madžarskem in v Avstriji, denimo, so pri tistih s podpornimi stebri v reki razponi najmanj po 100 metrov, tako da v enem tako širokem pasu ladje plujejo navzgor, v drugem pa navzdol,« je dodal.
Kakšna bo po njegovem nadaljnja usoda zrušenega mostu? »Ostanke bodo potegnili na kopno in jih razrezali ter postavili sodoben most in mu povečali razpon še za najmanj 200 metrov. Prepričan sem, da bo prihodnji most konstruiran kot viseči most ali kot most s poševnimi zategami, takšnih jeklenih paličnih struktur, iz katerih je bil zgrajen dozdajšnji, v Evropi, denimo, že dolgo ne postavljamo več,« je poudaril.
Evropa je v konstruiranju mostov korak pred preostalim svetom, tudi pred ZDA. Vse velike sodobne mostove po Kitajskem in Turčiji so zasnovali evropski projektanti, le izvedba je lokalna. Po besedah Marjana Pipenbaherja so ne samo gradbeno znanje, temveč tudi kakovost gradnje in zahteve v Evropi veliko večje kot drugje po svetu.