Stranpoti stanovanjske politike
Ali se stroškovne najemnine zaračunavajo v skladu z zakonom, bo odločeno po sodni poti.
Bežen pregled nepremičninskih oglasov spravi državljana, ki si želi kupiti stanovanje, v obup. Tudi če sta v družini dve visoki plači, se račun ne izide. Pa ne govorimo samo o Ljubljani, podobno je tudi v drugih regijah. V takšnih okoliščinah je nacionalna stanovanjska politika strateško področje, saj državljanom zagotavlja pravico do primernega stanovanja. Ni nujno, da je primerno stanovanje lastniško, lahko je najemniško, a glede na korpus stanovanj v Sloveniji je najemniških premalo.
Včeraj je v javnosti odmevala zgodba, da je vložena kazenska ovadba zoper Črtomirja Remca, direktorja Stanovanjskega sklada RS, in sicer zaradi domnevno nezakonitih stroškovnih najemnin. Odzivov po elektronski pošti, telefonu in v javnosti je bilo veliko, od nezadovoljnih najemnikov skladovih stanovanj (nočejo jim urediti prezračevanja) do ljudi, ki so na poslovni poti Remca srečali in z njim poslovali, politike (vladne in opozicijske, ki rožlja z interpelacijo) in še koga.
Ali se stroškovne najemnine zaračunavajo v skladu z zakonom, bo odločeno po sodni poti – in ta odločitev bo zelo pomembna. Če pogledamo v bistvo, se jasno nakazuje, da je politika s stanovanjskim skladom dosegla tihi dogovor, ki poljudno razloženo pomeni to: Mi vam toliko denarja, kolikor ga želite, za gradnjo ne moremo dati, lahko pa obračunavate stroškovne najemnine, ki so višje od neproitnih. Dobili boste več denarja, razliko bodo pokrile subvencije. Ljudje bodo verjetno tiho, ker bodo večinoma plačevali manj, kot bi morali plačati za najem na prostem trgu. To deluje, dokler se kdo ne vpraša, ali je v skladu z zakonom.
Če se odmaknemo od konkretnega primera in se vrnemo k stanovanjski politiki, lahko ugotovimo, da je bila v tem mandatu v domeni stranke Levica. Tudi največji podporniki ugotavljajo, da pri tem niso bili uspešni. Spomnimo, obljubljali so 30.000 najemnih stanovanj, številka pa se je nato zmanjševala proti 3000. Koliko jih bo na koncu, bomo videli.
Iz zgodbe se verjetno lahko naučimo, da hitrih rešitev na tem področju ni, prav tako ni pametno, da se za doseganje ciljev izbirajo bližnjice, ki se lahko izkažejo za napačne.