Veliki uspeh opozicije je udarec za Erdoğana
Tekmeci turškega predsednika so nezadovoljstvo z razmerami v državi vendarle prevedli v volilne glasove
Nedeljske lokalne volitve v Turčiji so prinesle nepričakovan preobrat. Opozicijski Republikanski ljudski stranki (CHP) je uspelo obdržati oziroma osvojiti oblast v največjih mestih po državi, hkrati pa je postala največja turška politična sila po deležu volilnih glasov. S tem je končno prebolela lanski poraz na predsedniških in parlamentarnih volitvah ter zadala hud udarec turškemu voditelju Recepu Tayyipu Erdoğanu in njegovi vladajoči Stranki za pravičnost in razvoj (AKP).
Nekaj ur po zaprtju volišč, ko je na Istanbul že padel mrak, je bilo na ulicah starega dela mesta opaziti prve znake proslavljanja izidov lokalnih volitev, od spontanega trobljenja avtomobilov do mahanja s turškimi zastavami. Ko je proti polnoči postalo jasno, da se je Turčija znašla na pragu velikega političnega preobrata, so izpred istanbulske mestne hiše prihajali prizori navdušene večtisočglave množice privržencev župana Ekrema Imamoğluja, katerega gladka zmaga je bila najvidnejši, a še zdaleč ne edini uspeh CHP na tokratnih volitvah.
»Nocoj je Istanbul jasno spregovoril: naša skupna želja po demokraciji sije močneje kot kdaj prej in označuje ključni korak k enotnosti in koncu polarizacije,« je poudaril župan Imamoğlu in svojo ponovno izvolitev predstavil kot prvo znamenje večjih sprememb, pred katerimi se je znašla Turčija. Iz njegovih besed je bilo po pričakovanju mogoče razbrati jasne ambicije po naskoku na višje politične položaje oziroma na možnost kandidature na predsedniških volitvah čez štiri leta.
Oživljanje ugaslih upov
Največja opozicijska stranka je zmagala tudi v Ankari, Bursi, Izmirju in drugih večjih mestih, najbolj presenetljiv pa je bil njen izplen v konservativni notranjosti Anatolije, kjer je močno načela prevlado vladajoče AKP ter pokazala, da je zmožna doseči izrazite uspehe tudi zunaj obalnih oziroma sekularnih delov države. »Ta zmaga je za opozicijo izredno pomembna. Oživlja ugasle upe in vrača vero v spremembe,« je za Delo pojasnil Ulaş Tol, politolog na inštitutu Core Research, s čimer je spomnil na razplet lanskih predsedniških oziroma parlamentarnih volitev, na katerih opoziciji vsesplošnega nezadovoljstva nad gospodarskimi razmerami v državi in visoko inlacijo ni uspelo prevesti v volilne glasove.
Tudi tokratne volitve so po sogovornikovi oceni minile v senci spornih praks, vključno z uporabo javnih sredstev v volilne namene in favoriziranjem kandidatov AKP v državnih medijih, in vendar je CHP v nedeljo uspelo postati največja stranka v državi po deležu volilnih glasov.
To je po razglasitvi izidov med vrsticami priznal tudi Erdoğan, ki je v zadnjih mesecih vsa prizadevanja usmeril v to, da bi AKP po petih letih znova uspelo prevzeti nadzor nad Istanbulom, 16-milijonskim mestom, ki s svojim kulturnim in inančnim pomenom velja za eno največjih lovorik v turški politiki. V ta namen je angažiral tehnokratskega kandidata, nekdanjega ministra za okolje Murata Kuruma, in z njim poskušal prepričati Istanbulčane, da bo njihova prihodnost boljša v rokah stranke, ki je mestu vladala večino 21. stoletja, dokler je z oblasti ni izrinil Imamoğlu.
Dolgoletnemu voditelju države se račun ni izšel. V odzivu na volilni poraz je napovedal ukrepe, s katerimi bo njegova stranka do naslednjih predsedniških oziroma parlamentarnih volitev poskušala odgovoriti na skrbi ter tegobe vse večjega dela prebivalstva in s tem tudi preprečiti nov, še bistveno bolj odmeven volilni poraz.
Konec poti za AKP?
»Erdoğan ima močno čustveno vez z milijoni Turkov, vendar enaka vez ne obstaja med njimi in AKP,« nam je dan po volitvah pojasnil Özgür Ünlühisarcikli, direktor pisarne Nemškega Marshallovega sklada v Ankari, rekoč, da se AKP slabo odreže vselej, ko ime njenega voditelja ni izpisano na volilnih lističih. Če Erdoğan iz kakršnegakoli razloga ne bo mogel kandidirati na predsedniških volitvah čez štiri leta, bo njegova stranka po sogovornikovih besedah imela težave z iskanjem karizmatičnega naslednika, ki bi bil lahko kos Ekremu Imamoğluju oziroma županu Ankare Mansurju Yavaşu, najverjetnejšima izbirama CHP za predsedniškega kandidata.
Tudi v primeru Erdoğanove ponovne kandidature, pred katero bi moral parlament odpraviti ustavno omejitev števila predsedniških mandatov, bosta turški voditelj in vladajoča stranka leta 2028 po mnenju analitikov le s težavo ponovila rezultat lanskih predsedniških volitev. »Videti je, kakor da Erdoğan in AKP zaključujeta svoj življenjski cikel,« je razmišljal Ulaş Tol, ki pričakuje, da bo turški voditelj poskušal v preostanku mandata podaljšati svojo oblast tako z bolj vključujočo politiko kot iskanjem novih načinov, kako volilna pravila obrniti v svoj prid.
———
• Milijoni turških volivcev so v nedeljo izbirali vodstva 81 provinc.
• Turška opozicija je dosegla pomembne zmage v ključnih mestih.
• CHP po velikosti deleža volilnega glasu pred Erdoğanovo AKP.
Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo. Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe.