Spakirali kovčke, se vračali kot lastovke, pognali korenine v svetu
Prva v seriji petih knjig opozarja, da je izseljenstvo eden od pomembnih elementov naše narodne identitete
Lastovke in kovčki so zanimivi simboli. Prve znanilke pomladi se redno vračajo, množice ljudi s preprostimi kovčki v rokah pa so se v že odmaknjeni preteklosti predvsem zaradi revščine tudi pri nas s trebuhom za kruhom odpravljale v svet na dolga čezmorska potovanja, potem so v tujini pogrešali rodno grudo in jo mnogi med njimi pozneje tudi pogosto obiskovali.
Tako je stilizirana podoba lastovke že od nekdaj simbol Slovenske izseljenske matice (SIM). S prispodobo kovčka pa je Janez Rogelj, dolgoletni glavni tajnik te ustanove in dober poznavalec izseljenstva, pred leti poimenoval svoj blog. Ta virtualni »kovček« se še naprej polni z dragocenimi fotograijami in dopolnjuje s spominskimi zapisi o slovenskem izseljenstvu – pa tudi s številnimi spodbudnimi odzivi nanje. To je Roglja motiviralo, da se je lotil priprave obsežne in bogato ilustrirane knjige Zgodbe slovenskih izseljencev v sliki in besedi.
»Smo začeli 'brisati prah z dragocenih spominov izseljencev', zaenkrat tistih iz Švedske in Brazilije, ter temeljev iz zgodovine nastanka in razvoja Slovenske izseljenske matice.« Tako Rogelj pojasnjuje svojo odločitev za pripravo najnovejše knjige o slovenskih izseljencih v sliki in besedi. V teh zgodbah so sistematično in obširno opisani spomini ne le na znane in uspešne izseljence, temveč tudi na mnoge naše rojake, »ki niso mogli blesteti z merljivimi ekonomskimi, znanstveno-tehničnimi, kulturnimi ter športnimi rezultati, a so vseeno tudi oni pustili svoj pečat. Verjetno bi kmalu izginili iz naših spominov, a to bi bilo krivično, predvsem pa škodljivo. Brez te večine izseljencev sploh ne moremo govoriti o slovenskem izseljenstvu.« Knjiga naj bi tako tudi prispevala k vključitvi slovenskega izseljenstva v zakladnico pregleda svetovnega izseljenstva.
Knjiga je prva v predvideni seriji še petih, ki naj bi izšle v prihodnjih letih. Avtor želi poleg nastanka in razvoja SIM vsaj deloma predstaviti tudi njen bogat
fotoarhiv oziroma arhiv njenih publikacij – Rodne grude, Sloven
skega izseljenskega koledarja in prve revije v angleškem jeziku, izdane v Sloveniji, Slovenian Quaterly Review – kar so med drugim izdajali v minulih več kot sedmih desetletjih.
Nimamo izseljenske enciklopedije
V prvi knjigi je podrobno opisan čas dinamičnih sprememb v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Od nekoč 1555 klubov, društev, šol, časopisov je danes po svetu delujočih le še približno 300. Rogelj ob tem spomni, da ta veliki upad organiziranosti slovenskega izseljenskega življenja po svetu ni ustrezno zabeležen in nekdaj bogata aktivnost Slovencev po svetu ne dovolj dobro dokumentirana. Imamo sicer več pomembnih delnih raziskav o izseljenstvu, a nobena ne zajema celotnega spektra zgodovine slovenskega izseljenstva, predvsem pa nimamo tovrstne tematske enciklopedije, kakršne imajo marsikje.
Rogelj si je zgodnje strokovne izkušnje na področju izseljenstva pridobival še pred letom 1988 kot tajnik komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri takratni Raziskovalni skupnosti Slovenije, »ko so bili oblikovani tudi temelji za novo raziskovalno politiko tega vprašanja. Iz tistega časa izhajajo mnogi danes ugledni in najpomembnejši raziskovalci tega področja.« Znanje, ki ga je pridobil pri delu na raziskovalni skupnosti, je vključil v organizacijo in glavno dejavnost Slovenske izseljenske matice, zlasti glede mednarodnih sestankov, štipendiranja in publicistične dejavnosti. Spomni, da je bila do leta 1990 Slovenska izseljenska matica edina institucija, ki je skrbela za kulturno in druge oblike sodelovanja med slovenskimi izseljenci po svetu in Slovenijo. Kot napoveduje, bo v drugi knjigi podrobneje opisal razmere in položaj matice po letu 1991.
So pa v prvi knjigi opisana zanimiva, verjetno manj znana dejstva, in sicer, da je pobuda za nastanek Slovenske izseljenske matice pravzaprav nastala v ZDA, med ameriškimi Slovenci na konvenciji Slovensko-ameriškega narodnega sveta (SANS) leta 1950. Tja je bila povabljena delegacija iz Slovenije, srečanja so se udeležili zdravniki in publicisti, med drugim dr. Franja Bidovec, pisatelj Tone Seliškar in književnik Drago Šega. »Med književniki je bil Tone Seliškar pomemben člen tudi zato, ker je kot predvojni stalni dopisnik slovensko-ameriških časopisov poznal že veliko izseljencev in z njimi ohranjal tesne stike. Tako so v tistem času na sestanku takrat največje organizacije slovenskih izseljencev v ZDA, Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ) v Chicagu, sprejeli sklep o ustanovitvi Slovenske izseljenske matice kot osrednje izseljenske organizacije. In kot je poročal takratni Slovenski poročevalec, so kmalu po tistem na ustanovnem občnem zboru v Domu sindikatov v Ljubljani, 9. januarja 1951, ob udeležbi številnih zastopnikov kulturnih in prosvetnih ustanov ter uglednih posameznikov, Toneta Seliškarja, Franceta Bevka, ministra Toma Brejca in drugih, to tudi udejanjili. Tako je pred več kot 70 leti nastala SIM kot klasična institucija civilne družbe na pobudo izseljencev za zagotavljanje njihovih potreb in interesov.«
Pikniki in ameriški dan neodvisnosti
Kot je znano, vsako leto v začetku julija v Sloveniji organizirajo več prireditev, namenjenih Slovencem, ki živijo zunaj Slovenije. Osrednja je Dobrodošli doma, ki jo inancira vladni urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. A zanimiva je pobuda za tovrstna izseljenska srečanja. Avtor v knjigi pojasni, da je bila poleti 1956 na obisku v Sloveniji večja skupina slovenskih izseljencev iz Amerike in želeli so proslaviti ameriški dan neodvisnosti, ki ga Američani praznujejo neprekinjeno že od leta 1777, od leta 1938 je to dela prost dan. Omenjena skupina je zaprosila SIM, naj jim pomaga pri iskanju primernega prostora. Na matici so jim svetovali lep in za ta letni čas primeren prostor v osrčju slovenskih gora – Kamniško Bistrico. To srečanje oziroma piknik se lahko šteje kot prvo srečanje slovenskih izseljencev, ki ga je od takrat in vse do leta 2010 organizirala SlM. Pozneje so izseljenska srečanja prirejali po različnih slovenskih krajih. Vsa so bila dobro obiskana, saj je včasih, denimo v sedemdesetih letih, tradicionalni piknik v Škoji Loki – vedno na prvo soboto v juliju – pritegnil tudi 25.000 obiskovalcev od blizu in od daleč; ameriški Slovenci so si včasih organizirali kar čarterske polete, prireditvam pa se je pridružilo veliko domačih nastopajočih in drugih obiskovalcev.
Listanje po prvi knjigi sicer omogoča vpogled v zgodnje začetke množičnega izseljevanja Slovencev iz Avstro-Ogrske, ki se je začelo leta 1870, najmočnejši val je sledil leta 1890 in je trajal do začetka prve svetovne vojne, ko se je izselilo povprečno 8000 Slovencev na leto. V obdobju med letoma 1860 in 1910 pa se je iz Evrope izselilo okoli 410 milijonov ljudi. Slovenci, ki so se izseljevali pred in med prvo svetovno vojno, so bili večinoma delavci in mali kmetje, ki so v novih, kapitalističnih okoljih vsaj na začetku živeli na spodnji lestvici družbene hierarhije, posamezniki pa so tudi uspeli in se uveljavili. »Svojo politično usmerjenost so naši izseljenci ves čas izkazovali z aktivnostmi pri sodelovanju z matično domovino in predvsem z velikim zanimanjem za njen razvoj pri obnovi domovine po drugi svetovni vojni, po letu 1990 pa, ne gre pozabiti, za mednarodno priznavanje slovenske države.«
Opaznejši val odhajanja Slovencev v tujino iz ekonomskih razlogov se je dogajal v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja in je bil v začetku znova usmerjen v čezmorske dežele, predvsem v Avstralijo in Kanado. Po gospodarski reformi leta 1965 so se tokovi izseljevanja spet usmerjali v zahodnoevropske države. Nekateri so se vrnili v domovino, drugi ukoreninili v novem okolju, kjer zdaj odrašča tretja, četrta generacija.
Bolnišnice, pralni in pisalni stroji ...
V zgodnjem obdobju, tudi še v času ne povsem formaliziranega sodelovanja s SIM, denimo že med drugo vojno in po njej, so slovenski rojaki predvsem iz ZDA ogromno pomagali s paketi, denarjem, opremo za zdravstvene ustanove, šole, denimo za slepe in slabovidne in še kako drugače.
»Med številnimi oblikami pomoči našim zdravstvenim in drugim inštitucijam so si ameriški Slovenci postavili najlepši spomenik z nekoč najmodernejšo otroško kliniko na Vrazovem trgu v Ljubljani,« je zapisal Rogelj, ki je med obiljem slikovnega gradiva v svojem spletnem »kovčku« izbrskal tudi fotografski utrinek, posnet 6. septembra 1957 o tem, kako sta Ivanka Schifrer iz Clevelanda in Mimi Omahen iz Chicaga porodniški kliniki v Ljubljani ob odprtju pralnice podarili nov pralni stroj in centrifugo, do kakršne takrat pri nas ni bilo preprosto priti.
Za današnji čas humoren, posebej za mlade, bo verjetno zapis v knjigi o tem, kako je skupina ameriških Slovencev ob enem zgodnjih obiskov v petdesetih letih prinesla sodelavcem SIM posebno, nadvse uporabno darilo – pisalni stroj. »Z njim in pozneje še drugimi je bilo v naslednjih letih, se ve, pred digitalno dobo, napisano na tisoče pisem in nastajale so številne tiskane publikacije SIM, ki so imele veliko zvestih naročnikov ter so izhajale, gledano z današnjimi očmi, v sanjskih nakladah.«
Po besedah avtorja so na SIM že v devetdesetih letih ugotavljali, da morajo krepiti in širiti sodelovanje z vsemi Slovenci po svetu in pri tem ne gojiti iluzij, da bi lahko pritegnili vse. Za nekatere je odhod iz domovine pomenil tako hudo izkušnjo, da ne želijo sodelovanja, ne glede na vzroke selitve. Zaradi staranja generacij in neizogibne asimilacije se je delovanje SIM v času slovenske osamosvojitve v večji meri premaknilo z nekoč tradicionalnih območij ZDA, Kanade, Avstralije na območje Evrope ter na novo nastale države nekdanje Jugoslavije.
Rogelj se je v prvi knjigi podrobneje posvetil bolj osebni predstavitvi nekaterih slovenskih izseljencev v dveh sicer zelo različnih državah, na Švedskem in v Braziliji. V zvezi s prvo, Švedsko, je izbrskal podatke, da so v ta del severne Evrope začeli Slovenci odhajati po letu 1950, v večjem obsegu pa po letu 1960 in po ocenah jih danes tam živi od 6000 do 7000. Več podrobnih podatkov o njihovem življenju je zbrala znana slovenska rojakinja Avguština Budja v knjigi Slovenci na Švedskem.
Na Švedsko se je leta 1965 odpravil v Škocjanu pri Domžalah rojeni Jože Stražar. V novem okolju se je začel ukvarjati s slikarstvom in kiparstvom. Že prej in pozneje se je veliko strokovno izpopolnjeval, med drugim na likovni akademiji v Ljubljani, in razstavljal ne le na Švedskem in v Sloveniji, temveč v več evropskih prestolnicah in na Japonskem. Aktivno si je prizadeval za kulturno izmenjavo med Švedsko in Slovenijo in tudi sicer. Želel je, da bi slovenski umetniki z vsega sveta prispevali svoja likovna dela in slike za posebno razstavo, ki bi potem potovala po svetu. Vključevala naj bi tudi mlajše, še neznane umetnike, ki ustvarjajo zunaj Slovenije in se čutijo Slovence, slovensko ime pa bi prenašali po vseh celinah. To mu je deloma uspelo, saj je bil sredi osemdesetih let eden od organizatorjev velike in odmevne slikarske razstave v Cankarjevem domu, na kateri so sodelovali slovenski umetniki iz tujine.
Nov dom v Braziliji
»Slovenski izseljenci so se začeli naseljevati v Brazilijo proti koncu 19. stoletja in danes, ko je svet postal majhen oziroma 'ena velika vas', si težko predstavljamo čas, ko so naši ljudje zapuščali svoja skromna bivališča in se napotili v neznano deželo. Nekateri do svojega odhoda v tujino še nikoli niso bili na primer v Ljubljani ali Trstu. Za večino je bilo to sploh prvo daljše potovanje. Za mnoge, žal, tudi edino. Potovanja, običajno v tretjem ladijskem razredu, so prek oceana trajala tudi dva meseca … Na cilju, v Braziliji, jih je pričakalo naporno in slabo plačano delo na kavnih plantažah, mnogi so pozneje skušali najti več sreče v drugih državah Južne ali Severne Amerike. Zgodnje slovenske izseljence, ki jih je pot zanesla v večmilijonski Sao Paulo, pa je poleg razsežnosti velemesta gotovo osupnila multikulturnost. Primorci, ki so kdaj v Trstu videli komaj kakšnega temnopoltega mornarja, so potem v novem okolju skoraj 'na koncu sveta' naleteli na pravi babilon jezikov in ras. Srečali so se z družbo, ki jo je sestavljalo 60 odstotkov belcev, 30 odstotkov ljudi mešane rase, 6,5 odstotka temnopoltih, 2,2 odstotka azijatov ...«
Rogelj v knjigi opisuje, kako so se sicer maloštevilne slovenske skupnosti v Braziliji tudi v skromnih razmerah dobro organizirale. Tako so na primer v zgodnjih štiridesetih letih zgradili društveni Naš dom in postopoma razvili bogato kulturno dejavnost.
Med slovenskimi izseljenci v Braziliji pa so tudi znana imena, med njimi inženir Martin Črnugelj, ki je sodeloval pri gradnji enega najlepših stadionov na svetu, Maracana v Riu de Janeiru. Ljubljančan, inženir Anton Kadunc je izdelal načrte za prvi nebotičnik in glavno bolnišnico v Sao Paulu. Njegov sin Alexander Kadunc je bil uveljavljen novinar in književnik. Nekajkrat je obiskal domovino svojih staršev in o tem obsežno poročal v brazilskih medijih.
Mariborčan Peter Slavec, ki je s 16 leti prišel v Sao Paulo in pozneje tam končal študij strojništva, pa je bil med tremi ustanovitelji prvega alpinističnega kluba, Clube Alpino Paulista, v Braziliji. Člani so zelo aktivni in vsako leto organizirajo odprave v Ande, v Bolivijo in Peru, poleg alpinizma se ukvarjajo še s speleologijo, raziskovanjem podzemnih jam. Ob ustanovitvi leta 1958 so bili v klubu predstavniki 23 narodnosti.
Tudi profesor Andrej Kranjc, ki je v Ljubljani diplomiral iz metalurgije in se potem uveljavil pri velikih metalurških projektih v Braziliji, Paragvaju in Ekvadorju, do upokojitve predaval na dveh univerzah, je eden ključnih stebrov Zveze Slovencev v Braziliji, kjer živi že več kot pet desetletij. Za svoje vnuke in druge, ki bi jim koristilo, je pred leti napisal portugalsko-slovenski slovar. Knjiga na 144 straneh zajema 12.000 gesel in 56.600 besed. V uvodnem delu je univerzitetni profesor dr. Enio Aloisio Fonda, tudi Slovenec, doma iz Lokve na Krasu, napisal navodila za izgovarjavo slovenskih besed v portugalskem jeziku. Tudi že preminula brata Hlebanja sta bila stebra te maloštevilne slovenske skupnosti v Braziliji. Skupaj z Vladimirjem Ovco so bili ekonomsko uspešni Slovenci v Braziliji.
In ko nanese beseda na slovenske izseljence v Braziliji, vsekakor ni mogoče mimo imena, kot je Bogdan Šalej, nekdanji dopisnik Dela iz te velike južnoameriške države, ki je pozneje v mestu Belo Horizonte ustvaril uspešno poslovno kariero. V zadnjem obdobju je dejaven kot direktor mednarodnega centra za promocijo podjetij (ICPE) s sedežem v Ljubljani.
V drugi knjigi bodo izčrpno opisane izseljenske zgodbe iz Urugvaja, Venezuele, Belgije, Nizozemske, Švice in Hrvaške.