Kaj grdega lahko zagreši otroček

Ko se sprašujem, sam zase, ali je velika noč večji praznik kot božič, navijam za božič. Otroček, ki bo odrešil človeštvo, se je rodil, ko se dnevi daljšajo, svetloba začne premagovati temo. V duši in telesu. Dete je zraslo v odrešenika številnih ljudstev tega planeta, kjer se materija v obliki življenja daleč naokoli edina zaveda sama sebe, z žrtvovanjem na križu je vpeljal vero v našo nesmrtnost. Zagotovil je življenje po smrti, največjo in morda najbolj čisto obliko trajne večnosti. Pradavni Gilgameš slovi, da jo tam nekje še vedno išče. Posmrtnost je nedoločen kraj, da si prišel, da še si in da boš. V nedoločeni, a zavedni obliki. Grobo: mislim, torej sem. Čeprav od tam ni letnih bilanc in načrtovanj. Upanje je vedno večje od česarkoli, včasih tudi močnejše.

Babica Tereza, na Dolenjskem so po starinsko še vedno stare mame, je na začetku mojega sveta pred razpelom v hišnem bogkovem kotu molila dolge rožne vence za odrešitev preteklih, sedanjih in bodočih grehov našega rodu. Ko sem vprašal, kaj grdega lahko zagreši otroček in kaj njegova stara mama, je rekla, da je vmes veliko časa in dejanj. In da bom nekoč vedel. Vem.

Otrok pa veruje že s tem, da je sam po sebi oblika majhne srečne večnosti. Kasneje se razblinimo, raztočimo, razlomimo. Težko je v enem kosu sprejemati rojstvo, življenje in smrt. Toda Jezus Kristus je smrt prelil v obljubo, zagotovilo večnega življenja skoraj trem milijardam kristjanov. Vzemi ali pusti. V dobrem ali slabem. A ostaja tudi, vsaj v zahodni civilizaciji, da je Jezus prvi med nami vstal od smrti, ker je ljubil in odpuščal do konca, njegova ljubezen in trud nista banalno odcurela kot droben pesek med prsti.

Velika noč je zgodba o smrti. In tudi pripoved, da nam je božji sin zagotovil še življenja. Živi smo, ko lahko umremo. Ko generacija plus te dni morda bolj in več razmišlja o verjetnosti poslednjih ur, je v tem veliko ljubezni. Odmikamo se od mladosti, a vsaka posamezna ljubezen je vstajenje. Ljubezen ima na tisoče oblik, do svojcev,

Vsaka posamezna ljubezen je vstajenje.

lastovke v letu, vetra, oblakov, dneva, ki umira v večer, sadike, ki se z neznanskim končnim namenom vrašča v prst. Prijatelj se je zalotil, da muh več ne pobija, komarje pa samo kitajske, ker naših skoraj ni več. Sicer razumevajoča žena je rekla, da mu gre na otročje. Blagor mu.

Božjih stvarstev je nešteto. Težko, morda celo nekoliko nesramno, je zastaviti ali celo poskušati odgovoriti na vprašanje, kdo je stvarnik božjih stvarstev. Se takoj zavrtimo v krogu. Veliki pok je morda preveč tehnična, v teh dneh premalo duhovna rešitev. Čeprav ni daleč od več kot tisočletja starega izreka Fiat lux, Bodi luč.

Jezus Kristus pa je povsem človeški lik, enak ljudem pred njim in po njem. Res?