Pobožni revolucionar in življenje za simfonije
Dvestota obletnica rojstva skladatelja, ki so ga nekateri imeli za glavnega Wagnerjevega naslednika
Anton Bruckner: Pobožni revolucionar (do 26. januarja 2025). Rojen je bil v zgornjeavstrijskem mestu Ansfelden nedaleč od Linza, kjer je tudi pokopan v tamkajšnjem samostanu sv. Florijana. Tam se je šolal in bil nato desetletje organist (potem pa 13 let organist linške stolnice), zadnjih 28 let svojega življenja pa je preživel na Dunaju, kjer je tudi umrl.
Svoje ročno napisane partiture je Bruckner zapustil takratni dunajski Dvorni knjižnici, danes Avstrijski nacionalni knjižnici. Slednja je nadaljevala zbiranje pomembnih dokumentov in predmetov, povezanih z Brucknerjem, zato zdaj poseduje največjo zbirko o tem skladatelju na svetu. Celotna zbirka je digitalizirana in je javno dostopna na spletu.
Bruckner je živel in skladal v dveh različnih svetovih. Najprej je nekaj desetletij preživel v konservativnem, cerkvenohierarhičnem okolju Gornje Avstrije, nato pa vrsto let na Dunaju, ki se je v tistem času izredno hitro spreminjal in postajal vse bolj liberalna svetovna metropola. Bil je najstarejši otrok v družini učitelja in cerkvenega glasbenika Antona Brucknerja starejšega. Prvo glasbeno izobrazbo je dobil od očeta. Po očetovi smrti je bil sprejet v deški zbor samostana sv. Floriana, nato se je izučil za učitelja in obiskoval glasbeni pouk v Linzu. Nekaj časa je deloval kot učitelj v manjših krajih v okolici Linza.
Svojo temeljito glasbeno izobrazbo je nadaljeval tudi po letu 1856, ko je postal organist linške stolnice, sredi šestdesetih let 19. stoletja pa je bilo že očitno, da je obetaven skladatelj. Po dveh simfonijah, ki ju je imel za neuspešna poskusa in ju je pustil ad acta, je bila leta 1868 v Linzu praizvedba prve od devetih Brucknerjevih simfonij, ki jih uradno štejejo.
Dirigent je bil Bruckner osebno in je tedaj jasno nakazal svoje skladateljske kvalitete. Kritiki so med drugim hvalili monumentalnost tematike in harmonično drznost ter ugotovili, da je izjemno nadarjen skladatelj.
Leta 1868 se je preselil na Dunaj, kjer je postal profesor orgel ter teorije harmonije in kontrapunkta na dunajskem konservatoriju in nato na univerzi. Brucknerjeva Druga simfonija je bila premierno izvedena na sklepni slovesnosti svetovne razstave na Dunaju jeseni 1873, ko je osebno dirigiral Dunajskim ilharmonikom. Kritiki niso oporekali skladateljevemu talentu, motila
Dunajski filharmoniki in celoten Brucknerjev opus
Eden vodilnih svetovnih dirigentov Christian Thielemann, tudi dirigent letošnjega dunajskega Novoletnega koncerta, je med pandemijo covida-19 z Dunajskimi ilharmoniki posnel vseh 11 Brucknerjevih simfonij na Dunaju in v Salzburgu: vse oštevilčene od ena do devet, nato tako imenovano ničto, ki jo je Bruckner razglasil za neveljavno, pa tudi njegovo najzgodnejšo, studijsko simfonijo. Dunajski ilharmoniki so tako prvič posneli celoten Brucknerjev simfonični opus z le enim dirigentom. pa sta jih »nenasitna retorika« in »razpadajoča forma«.
Bruckner je zelo cenil Richarda Wagnerja, ga večkrat obiskal v Bayreuthu in mu posvetil svojo Tretjo simfonijo. Njena premiera konec leta 1877 v skrajšani drugi različici je bila debakel. Desetletje kasneje je Bruckner to delo dvakrat predelal.
Rivalstvo z Brahmsom
Bil je virtuoz na orglah, znan po svojih improvizacijah, vendar je za ta inštrument zapustil malo skladb. Kot organist je koncertiral tudi zunaj Avstrije, v Nancyju, Parizu in Londonu. A na Dunaju je v tistih letih živel še en odličen skladatelj, ki se je prav tako preselil v prestolnico Avstro-Ogrske, Johannes Brahms (1833–1897), rojen v Hamburgu. Bruckner in Brahms sta veljala za glasbeni antipod, za povsem različna skladatelja. Vsi pomembnejši glasbeni kritiki tega časa so priznavali Brucknerjevo orgelsko virtuoznost, nekateri pa niso imeli radi njegovih skladb. Po drugi strani je imel tudi veliko število oboževalcev, ki so ga imeli za glavnega Wagnerjevega naslednika.
Četrta simfonija, ki jo je poimenoval Romantična, je eno njegovih najbolj priljubljenih del. Peta simfonija ima zapleteno strukturo, zlasti v zadnjem stavku. Šesta simfonija je v javnosti manj priljubljena, a poznavalci v njej prepoznavajo izjemno kvaliteto. V celoti je bila prvič izvedena po Brucknerjevi smrti leta 1899. Orkestru je takrat dirigiral slavni skladatelj in dirigent Gustav Mahler.
S Sedmo simfonijo je Bruckner zaslovel tudi zunaj Avstro-Ogrske. Premiera je bila leta 1884 v Leipzigu, izjemno uspešna pa je bila njena izvedba v Münchnu leto pozneje, ko je postala in ostala eno najbolj priljubljenih Brucknerjevih del. Skladatelj se je udeležil premier svojih del v Münchnu, Berlinu in Bratislavi. V Osmi simfoniji je predstavil panoramo človeških duševnih stanj, od bojevitosti prek vztrajnosti do verskih vizij in zmagoslavja trdnega zaupanja v vero. Posvetil jo je cesarju Francu Jožefu I.
Na enem od panojev razstave lahko preberemo, da je Bruckner do konca življenja ostal samski, čeprav se je večkrat želel poročiti. Znano je, da je predlagal poroko številnim (običajno veliko mlajšim) dekletom, in to zelo kmalu po tem, ko jih je spoznal, a ga je vsaka zavrnila. Iz verskih razlogov pa ni želel imeti zunajzakonskih zvez.
Brucknerjeva zadnja, Deveta simfonija sodi med velika nedokončana glasbena dela. V njej je še bolj poudaril grozeče in grozljive razsežnosti človeškega bivanja. Njegov učenec, dirigent Ferdinand Löwe, jo je izpopolnil in dirigiral njeno praizvedbo leta 1903. V 20. stoletju so številni skladatelji poskušali dokončati nedokončani zadnji stavek Brucknerjeve Devete simfonije, vendar nobena različica ni splošno sprejeta.
Ob koncu življenja je Bruckner prejel številna priznanja. Leta 1886 ga je cesar odlikoval z viteškim križcem reda Franca Jožefa in ga sprejel v avdienco. Pet let pozneje je Bruckner postal častni doktor dunajske univerze, na kar je bil silno ponosen. Žal je bil takrat že hud srčni bolnik s sladkorno boleznijo. Umrl je oktobra
Avtografska partitura Brucknerjeve
1896. Po lastni želji so ga pokopali pod orglami v kripti samostana sv. Florijana, kjer je začel svojo glasbeno pot.
Spomeniki, ulice, šole, bankovci
Anton Bruckner (1824–1896) ima več spomenikov, po njem so poimenovane številne ustanove in ulice, in to ne le v avstrijskih mestih, kot so Dunaj, Linz, Wels, Gradec in Salzburg, temveč tudi v nemškem Dresdnu in Lünenu ter v središču Leipziga, kjer je Aleja Antona Brucknerja. Simfonični in gledališki orkester Zgornje Avstrije se imenuje Brucknerjev orkester Linz, v tem mestu deluje tudi Univerza za glasbo, gledališče in ples Antona Brucknerja. Največja koncertna dvorana v Zgornji Avstriji je Brucknerhaus (Brucknerjeva hiša) v Linzu. Tudi slavni Dunajski dečki ( Wiener Sängerknaben) nosijo njegovo ime. Štirje zbori so poimenovani po znanih skladateljih, ki so vrsto let delovali na Dunaju in v tem mestu umrli: Mozart, Haydn, Schubert in Bruckner.
Vsako jesen ob Brucknerjevem rojstnem dnevu v Linzu poteka Brucknerjev festival. Po tem skladatelju se imenuje tudi več osnovnih in srednjih šol v Avstriji ter kulturni center v Brucknerjevem rodnem Ansfeldnu. Mednarodni hitri vlak, ki povezuje Prago
Sedme simfonije,
Četrta simfonija, ki jo je poimenoval Romantična, je eno njegovih najbolj priljubljenih del.