Razstava Hranimo misli. Že 250 let

pisma, korespondence, dnevniški zapisi ipd.) slovenskih pesnikov in pisateljev, jezikoslovcev, ilozofov, publicistov, prevajalcev, literarnih zgodovinarjev ter drugih kulturnih ustvarjalcev.

Kot je poudaril skrbnik rokopisne zbirke Marijan Rupert, narodna knjižnica v vsaki državi predstavlja enega od simbolov kulturne samobitnosti, saj hrani pisne zaklade, ki zaznamujejo razvoj pisne nacionalne kulture in jezika skozi čas. »Brez pisnih virov o obstoju in razvoju kulture si ne moremo predstavljati zgodovine nekega naroda ali obdobja. Tega so se dobro zavedali že naši predhodniki, čeprav v času osamosvajanja slovenske kulture in jezika vendarle primarno bolj na nacionalni ravni. Upam, da se kot člani skupne evropske družine vse bolj zavedamo, da je naša kultura pomemben in reprezentativen del naše državnosti in da predstavlja enakopraven del tega, kar na globalni ravni imenujemo spomin človeštva.«

Rokopisno gradivo je bilo od začetka sestavni del knjižničnega fonda. Ko je ta pozneje naraščal, v 19. stoletju predvsem z darovi naših učenjakov ter s pridobitvami rokopisnega gradiva slovenskih klasikov, ki ga je na začetku delovanja zbirala Slovenska matica, se je zbirka končno formirala kot samostojna enota s posebnim pomenom, je dodal Rupert. »Pokojni ravnatelj Jaro Dolar, ki se je dobro zavedal pomena pisne kulturne dediščine, je rokopisno zbirko imenoval kar oltar nacionalne knjižnice, torej tisto 'najsvetejše' in najpomembnejše, kar hrani knjižnica kot narodni zaklad. Zaradi kontinuiranega dela in prizadevanj danes v naši zbirki hranimo rokopise, zapuščine in arhive tako rekoč skoraj vseh najpomembnejših slovenskih literatov in ustvarjalcev z drugih področij. Poleg priznanih klasikov slovenske književnosti najdemo že tudi gradivo še živih avtorjev.«

Proces, ki temelji na zaupanju

Ker je uvrstitev v rokopisno zbirko posredno način kanonizacije, skušajo biti po besedah Marijana Ruperta čim manj selektivni, saj se zavedajo, da se literarni in drugi kanoni ter okusi sčasoma zaradi stalnih družbenih sprememb menjajo. »Zavedamo se, da zbiramo gradivo tako rekoč za večnost in da se je pri tem treba držati načel strokovnosti in kakovosti ter se izogibati vplivom vladajočih ideologij in politike.«

Ob tem je treba razumeti, da umetniška dela ne nastanejo sama od sebe, ne zadostuje niti, da zasledujemo duha časa, v katerem so nastala. »Na ta način lahko nastajajo le memoari ali dokumentarna literatura. Vsako relevantno umetniško delo je osebni odziv ustvarjalca na življenje, tako notranje kot zunanje. Zato je posredno pomembno, da poznamo življenjsko 'ozadje', na katerem se odvija proces pisanja. Vse to biografsko in dokumentarno gradivo o življenju avtorjev, predvsem pa pisma, pričajo o razmerah, v katerih so živeli, o njihovih tegobah, ljubeznih, razočaranjih in uspehih, ki so jim bili priča in so jih hote ali nehote posredno vključili v svoje pisanje. Predvsem dnevniki in pisma so nepogrešljiv material in osnova za znanstvene in kritične izdaje, predvsem za Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, saj včasih neposredno razkrivajo vzgibe za določena literarna dela.«

Pridobivanje gradiva je običajno zapleten proces, ki temelji na pridobivanju zaupanja, kar je po svoje razumljivo, saj daje avtor z gradivom na določen način javnosti na vpogled svoje notranje, intimno življenje, pravi skrbnik rokopisne zbirke. »Zelo zelo redko se zgodi, da kdo od pomembnejših ustvarjalcev sam ponudi svoj arhiv, za pridobitev vsake zapuščine se je treba zelo potruditi. Arhiv se počasi dopolnjuje tudi z rokopisi, ki jih hranijo njihovi prijatelji, svojci, znanci, zato ponavadi do končne podobe pretečejo desetletja. Tako se še vedno zgodi, da naletimo na rokopisno gradivo Prešerna, Trdine, torej književnikov, ki so že zdavnaj umrli, a na ta način se njihovo duhovno življenje nadaljuje. In to je pravi smisel ustvarjanja,« je poudaril Rupert, ki si še vedno prizadeva za pridobitev nekaterih klasikov novejše slovenske književnosti, kot sta Ciril Kosmač in Dominik Smole, od bližnjih sodobnikov pa se dogovarja za »izjemno zanimiv in raznovrsten arhiv umetniškega multitalenta Marka Breclja«.

Verzi, zakopani pod češnjo

Med rokopisi, ki so mu najbližje, je Rupert poleg »častitljivih kodeksov, ki se jih drži duhovna in intelektualna patina daljnih preteklih časov«, omenil Cankarjeve rokopise, iz katerih lahko razberemo silno moč pisateljske koncentracije, »stavki so se mu kar stekli na papir, napisani z elegantno, nonšalantno pisavo. Kosovelovi rokopisi, napisani na hitro, kot enkratni, hipni, prebliski pesnikovega neizmernega hotenja, v živčnem hlastanju za tekom časa, kot bi se Srečko jasno zavedal kratkosti svojega življenja. Kocbekovi tipkopisi, ki razodevajo odločnost razmišljanja o usodi človeka v primežu ideologije, v iskanju izhoda v človeško svobodo. Pa recimo zapisi pesmi Vitomila Zupana na toaletni papir, ki so nastali kot poskus obdržati dostojanstvo književnika in človeka v ječi po politično montirani obsodbi. Kajuhovi nežni, s skoraj žensko pisavo in silno ljubeznijo napisani verzi njegovi ljubljeni Silvi, ki je trpela v italijanskem zaporu in so zakopani pod znamenito češnjo preživeli njegovo smrt in vojne grozote. Bartolovi številni rokopisi za roman Alamut, ki ga je izjemno ambiciozno ter skrbno in v več variantah in prepisih načrtoval vrsto let, ohranjene imamo tudi zadolžnice za knjige, ki jih je uporabljal kot pisne vire za zgodovino tematike, ki jo opisuje. Vsak rokopis, vsaka literarna zapuščina po svoje razodeva avtorjevo potrebo po izpovedi, osvetljuje njegovo življenje in umetniško hotenje.«

In ker so poleg pisateljskih arhivov v rokopisni zbirki hranjeni tudi rokopisi in arhivi slovenskih jezikoslovcev – od najzgodnejših rokopisnih slovarjev slovenskega jezika do gradiva Jožeta Toporišiča, ki je nastalo pod vplivom strukturalizma v drugi polovici 20. stoletja –, Rupert upa, »da bomo nekoč v prihodnosti zmogli prepoznati pomen gradiva, ki ga hrani rokopisna zbirka; zbrani zakladi bi lahko in po logiki izjemnega pomena za slovensko kulturo nekoč tudi morali prerasti v Slovenski literarni muzej«.

Irena Sešek je dodala, da knjižnice »prispevajo k razvoju bralne kulture, neformalnega izobraževanja, informiranosti in osebnostni rasti uporabnikov. Zato se za obstoj knjižnic ne bojim, saj so bile prisotne v vsaki družbi, vedno so zbirale in hranile dosežke človeškega uma, posredovale znanje in sodelovale pri ustvarjanju novega znanja, ki je pomembno na vseh področjih človekovega delovanja.«

Narodna in univerzitetna knjižnica praznuje 250. jubilej s številnimi dogodki, med drugim z razstavo Hranimo misli. Že 250 let, ki bo od 28. maja do 3. decembra z zgodbami, dokumenti, fotograijami in raznovrstnim gradivom nudila obiskovalcem vpogled v zgodovinski razvoj in pomembnejše mejnike knjižnice ter predstavitev njenih dejavnosti. »Razstavljeni bodo izvirni zakladi zbirke; gradivo, ki je izjemnega pomena ne zgolj za našo ustanovo, temveč nagovarja tudi kulturni in znanstveni razvoj celotnega naroda,« so poudarili organizatorji.

Ne delam si iluzij, a vsekakor upam, da bomo nekoč v prihodnosti zmogli prepoznati pomen gradiva, ki ga hrani rokopisna zbirka; zbrani zakladi bi lahko in po logiki izjemnega pomena za slovensko kulturo nekoč tudi morali prerasti v Slovenski literarni muzej.