Najlažje je telefon vzeti, a mlade je treba naučiti z napravami živeti Opažam, da je telefon večkrat edino, kar otroka pomirja, da je edini na voljo, če starši nimajo časa zanj: bodisi ker so izgubili pristen stik bodisi ker so preobremenjeni s svojimi od
Svetovalka mag. Mija Repenšek pravi, da je telefon večkrat edina stvar, ki otroka pomirja
Pametne naprave imamo ves čas pri sebi: nosimo jih s seboj na WC, v posteljo, na sprehod. V Logoutu, centru za pomoč pri prekomerni rabi interneta, se ukvarjajo z zdravljenjem digitalnih zasvojenosti, s pomočjo preobremenjenim s tehnologijami in s pomočjo žrtvam spletnega nasilja. Magistrica družinske in zakonske terapije ter doktorska študentka Mija Repenšek je njihova svetovalka, ki večinoma dela z mladimi, odvisnimi od videoiger in družbenih omrežij.
Približno vsak četrti posameznik kaže znake zasvojenosti z vsaj eno podvrsto digitalne zasvojenosti: s pametnim telefonom, spletom, videoigrami, družbenimi omrežji ali spolnostjo po spletu, kažejo podatki metaštudije iz leta 2022, ki je zajela 64 držav.
Koliko otrok in mladostnikov pri nas je zasvojenih z digitalno tehnologijo?
V okviru raziskave Z zdravjem povezana vedenja v šolskem okolju, ki jo je naredil NIJZ, so znake zasvojenosti z videoigrami ugotovili pri 10,2 odstotka mladostnikov, pogosteje med fanti, znake zasvojenosti z družbenimi omrežji pa pri 8,3 odstotka mladostnikov, delež je večji pri dekletih. Ti odstotki kažejo, da sta v razredu dvajsetih otrok zasvojena dva. Pred kratkim so v slovenščini izšli prevodi vprašalnikov o zasvojenosti s spletom za mladostnike in odrasle ter kratki lestvici zasvojenosti s spletom in z igranjem videoiger, s katerimi lažje prepoznajo znake odvisnosti in bolj kritične posameznike. Ne moremo sicer reči, da so med temi že vsi zasvojeni, kažejo pa simptome, denimo preokupacijo z napravo, igro ali določeno vsebino na zaslonu.
Na katere znake morajo biti starši in okolica še pozorni, da prepoznajo odvisnost?
Eden od njih je zagotovo izostajanje od pouka, denimo z izgovori, kot 'danes me boli trebuh, ne bi šel v šolo', ali pa sploh brez vednosti staršev. Ko začnejo zanemarjati obveznosti, ko prekinejo stike s prijatelji. Ko so vznemirjeni ali pa vzkipijo, postanejo celo agresivni, če jim napravo odvzamejo. To so zagotovo simptomi, ki jih je treba vzeti resno in postaviti meje. Ti otroci postajajo manj potrpežljivi, imajo veliko manj koncentracije in zanimanja za stvari zunaj digitalnega sveta.
Koliko časa preživijo otroci in mladostniki pri telefonih, računalnikih?
K meni pridejo otroci, ki preživijo pred zasloni sedem, osem ur na dan. Pa govorim o tistih, ki so še funkcionalni. Na nas se na primer obračajo sorodniki mladih odraslih, ki niso končali šole. Domači jim nosijo hrano in jim s tem v resnici omogočajo, da so zaprti za štirimi stenami v svojem stanovanju. Ne gredo ven, nimajo stika z nikomer, z domačimi si dopisujejo. Zmanjkuje jim besed, kar pomeni, da sploh niso več sposobni normalnega pogovora, ker so vajeni dogajanja v drugih dimenzijah, kakršna je igra. Moti jih sončna svetloba ipd. Za tovrstno izolacijo so Japonci skovali izraz hikikomori.
Katere vrste digitalne zasvojenosti obravnavate najpogosteje? Pri mladostnikih so to največkrat virtualne igre, razno spletno klepetanje oziroma dopisovanje, družbena omrežja. Tehnološki velikani nas imajo popolnoma naštudirane. Njihov algoritem je popoln, ker nas takoj prebere. Tudi odrasli pridejo k nam zaradi zasvojenosti z omrežji, ti so odvisni še od iger, športnih stav, gamblinga, pornograije. Večkrat si starejši celo težje priznajo, da imajo težavo, in odlašajo z iskanjem pomoči.
Kako ravnati, kadar otroci zasvojenost zanikajo; je element zanikanja vedno prisoten?
Ni nujno, pridejo tudi otroci, ki sami rečejo, da jim je dovolj, da se jim telefon že gnusi, a nimajo drugega. Opažam, da je telefon večkrat edino, kar otroka pomirja, da je edini na voljo, če starši nimajo časa zanj: bodisi ker so izgubili pristen stik bodisi ker so preobremenjeni s svojimi odnosi, službo. Velikokrat po pomoč pridejo otroci, ki imajo na primer ločene starše oziroma so ti v postopku ločitve ali pa nimajo dobrega partnerskega odnosa. Tukaj otroci postanejo žrtev sistema, odnosov in telefon jim omogoča pobeg. Telefon je krasen za odklapljanje misli, ker nam ravno toliko okupira možgane, da nam ni treba razmišljati o sebi, o tem, kaj se dogaja zunaj – če se, denimo, starši prepirajo.
Če je telefon beg, ali s(m)o ljudje odvisni od pametnih naprav kot takih ali od dražljajev, ki jih sprejemamo po njih, denimo všečkov, obvestil?
Vsako vedenje je posledica čustev: prek dražljajev v napravah zadovoljujemo določena čustva. Težko je ločiti, ali gre za telefon sam ali za vsebino v njem. Ko govorimo o vsebini, je ta ponavadi problematična, na primer pornograija. Je pa dejstvo, da nas že sam občutek, da imamo telefon pri sebi, pomirja. Ves čas ga preverjamo. Po neki raziskavi 70 odstotkov vseh uporabnikov oziroma lastnikov pametnih telefonov tega vsakih pet minut preverja.
Skrb vzbujajoči podatki. Kaj se pa zgodi, če ga nimamo, če ga pozabimo?
To lahko povzroči celo panične napade. Večkrat je prisoten občutek, da boš nekaj zamudil, da bo nekdo nekaj sporočil, objavil, pa se ne boš pravočasno odzval. Hlastamo za dogajanjem – vse moramo vedeti. Obstaja tudi nomofobija, gre za strah, ki ga občutimo, če ob sebi nimamo telefona ali interneta, wiija ...
V Logoutu izvajate tudi preventivne programe. Kako se lotite dela, ko k vam pride neka družina?
Začnemo pri otrocih. Vprašam jih, ali vedo, zakaj so prišli, katere naprave uporabljajo, kakšne igre igrajo. Prihajajo sedem- in osemletniki, ki igrajo igre, primerne za najstnike (13+), polnoletne (18+), ki so polne nasilja. Igre, kakršni sta call of duty ali GTA, kjer lahko igralec med drugim posili prostitutko. Takšne igre so neprimerne, že zaradi vsebine in dražljajev, ki jih posredujejo, zaradi morebitnega prenašanja vsebin v realnost.
Potem sprašujem tudi starše, kaj uporabljajo in koliko. Vprašam jih, ali naprave uporabljajo med kosilom, zvečer, ali otroka uspavajo s telefonom, skratka, s tovrstnimi vprašanji raziskujem in si poskušam ustvariti sliko, kakšna je njihova dinamika, kje so problemi.
Potem pa se zelo individualno glede na speciike lotimo reševanja težav. Da ugotovimo, kaj je največji problem, da se dogovorimo, kako bomo uporabo pametne naprave omejili in kdo bo to nadziral.
Otroci, ki so se rodili s telefoni v rokah, imajo največje probleme. Pediatri so ugotovili, da se zato otroci danes drugače razvijajo, da imajo primanjkljaje v govornem aspektu, doživljanju stvari ipd.
Dogovorimo se tudi, da se čez kakšen mesec spet srečamo, da preverimo, kaj je delovalo in kaj ni. Prav tako sta pomembni nagrada ali kazen, če se jim je uspelo držati dogovorov ali ne. Otroci si na primer zaželijo piknika, obiska adrenalinskih parkov, lahko tudi samo sladice ali kosila. Je pa pri otroku včasih težko, ko si mora izbrati nagrado, ki ni povezana z zaslonom, z napravami, saj je preokupacija z napravami tako močna, da nima drugih želja in ga nič drugega ne zanima. Skupaj z družino preizkušamo in eksperimentiramo, nimamo enotne in vedno učinkovite rešitve.
Organizirate tudi digitalni detox. Za kaj gre?
To je tritedenski program, ki ga izvajamo z Mladinskim klimatskim zdraviliščem Rakitna, kjer imajo šolo zdravega odraščanja, reintegracijo v družbo za mladostnike. Tri tedne mladostniki ne uporabljajo nobenih digitalnih naprav – v tem času si odpočijejo možgane. Na Rakitni imajo šolo, veliko aktivnosti, imajo skupinsko in individualno terapijo, pogovore, terapijo s konji … Zelo veliko so v gozdu. Prvi teden so še malo nestrpni, bojujejo se sami s seboj, izzivajo, preizkušajo meje. Sočasno pa mi v Logoutu izvajamo program za starše.
Poskušamo spremeniti domače okolje, ki bo podpiralo to, kar se je otrok naučil na Rakitni. Od mladostnika ne moremo pričakovati, da si bo lahko sam postavljal meje. Včasih preprosto ne zmore odložiti telefona. Naloga staršev je, da mu pri tem pomagajo. Da določijo meje in omejitve pri uporabi naprave. Pripravimo jih, da bodo otroci morda agresivni, nesramni – poskušamo jih naučiti, kako se v teh situacijah odzvati in mladostniku pomagati, da neha uporabljati napravo. Največje in trdo delo se začne šele, ko se mladostnik vrne v domače okolje. Program v Logoutu z družino še nadaljujemo, glede na njihove potrebe, saj samo trije tedni neuporabe naprav ne bodo dovolj.
Kot pravite, je najlažje otroku napravo vzeti, a to ni pravi pristop. Z odvzemom problema nismo rešili. Otrok bo napravo dobil kje drugje, pri sošolcu, sosedu. Namesto tega ga moramo naučiti, kako z napravo živeti. Ker bo ta tudi v prihodnje stalnica v njegovem življenju. Če mu danes postavimo prevelike omejitve, bi jo v prihodnje morda težko obvladoval. Naši načrti in omejitve morajo biti jasni.
Kakšni?
Otrok naj telefon dobi, ko ga res nujno potrebuje. Morda zaradi obiska glasbene šole ali drugih dejavnosti, da lahko pokliče starše. Dolžnost staršev ni, da mu omogočijo dostop do naprave. Prav tako ni treba, da so te najnovejše in najzmogljivejše. Obstajajo aplikacije, ki pametni telefon spremenijo v nepametnega. Dogovorimo se lahko, da ko pride domov, telefon odloži v predsobi in ga ne uporablja več. Ne pa da potem še ves popoldan preživi pri njem. Vzgojiteljice povedo, da je zelo očitno, kdo doma med kosilom uporablja telefon in kdo ne; otroci, ki ga imajo med hranjenjem pri sebi, pojedo hitro, hlastajo, prehranjujejo se povsem mehansko, ne zaznajo, kdaj so siti in kdaj lačni.
Ključen je torej zgled staršev. Toda odrasli smo večkrat slab zgled, poleg tega pametni telefoni na možgane, ki se še razvijajo, delujejo drugače – bolj škodljivo – kot na odrasle.
Otroci, ki so se rodili s telefoni v rokah, imajo največje probleme. Pediatri so ugotovili, da se zato otroci danes drugače razvijajo, da imajo primanjkljaje v govornem aspektu, doživljanju stvari ipd. Problem je tudi, ker zaslon nadomesti človeški stik, ki spodbuja varno navezanost med otrokom in odraslim.
Na ulicah pogosto vidimo mlade in tudi manj mlade, ki zatopljeni v zaslon hodijo kot zombiji, okolica zanje ne obstaja. To je lahko tudi nevarno.
Ja, to v resnici postane nevarno, ker ne zaznajo več okolice. Imeli smo primere, ko so bili mladostniki pod tako izrazitim vplivom vplivnežev, da sploh niso več imeli lastnih besed in so le ponavljali za svojim idolom. In če s(m)o nekoč otroci želeli biti učitelji, ker so bili ti za nas zgled, avtoriteta, mnogi mladi danes želijo biti vplivneži in so do njih pretirano zaščitniški in popolnoma nekritični. Tako na predavanjih na šolah prihajam v stik z mladostniki, ki zagovarjajo nevarne vplivneže, kakršen je Andrew Tate.
Otroci torej ne prepoznajo manipulacij, postajajo pa tudi vse bolj apatični.
Veliko je otopelosti. Otroci na družbenih omrežjih včasih ne vidijo, da je za nekim proilom resničen človek, da je nekdo s čustvi, zato morda nasilja sploh ne doživljajo kot nasilje. Vidijo le proil, ne razumejo, da napisane besede lahko zabolijo enako kot izično nasilje.
Verjetno starši, ki so nevešči uporabe sodobne tehnologije in ne vedo, kaj so tiktok, snapchat, instagram ..., težje zaznajo, da otrok konzumira neprimerne vsebine?
Res je, nekateri starši so preveč togi, ker jih je zelo strah – mogoče tudi neupravičeno – in otroka preveč poskušajo obvarovati pred vsem. Ali pa imajo bolj hipijevski način življenja in telefona sploh ne uporabljajo, potem pa se zgodi, da ko pride otrok prvič v stik z njim, uporaba postane neobvladljiva. Odlično je, da se meje določijo takoj, ko otrok dobi napravo. Lahko pridejo v Logout in se o tem skupaj dogovorimo.
Problem staršev, ki niso vešči sodobnih omrežij, je, da niti ne vedo, kakšne aplikacije njihov otrok uporablja, da – če proilov nimajo nastavljenih na zasebno
– z njimi lahko komunicira kdorkoli. Tudi kdo, ki jim hoče slabo, denimo razni spolni predatorji, ki pod pretvezo zanimanja otroke začnejo prositi, da jim pošljejo svoje gole fotograije ali da jim povedo, kje bivajo, s čim se ukvarjajo in kje v nekem trenutku so.
Kakšna je torej zdrava uporaba tehnologije, kaj lahko vsak posameznik naredi, da pred zasloni preživi čim manj časa?
Najprej že to, da smo kritični do tega, katere vsebine sprejemamo. Postavimo si tudi omejitve; zelo dobrodošlo je, da eno uro pred spanjem telefona ne uporabljamo, saj se možgani tako drugače odpočijejo. Poskusimo kakšen dan preživeti brez telefona, načrtno ga pustimo nekje in poglejmo, ali to zmoremo. Res je, da včasih zaradi službenih obveznosti to ni mogoče. Ampak, ali je res nujno, da hodimo na WC s telefoni?
Zagotovo ne. Je digitalna zasvojenost torej ozdravljiva?
Vsekakor. Ne moremo reči, da je vsaka raba že nevarna. Digitalna orodja nam dajejo veliko možnosti, lahko se povezujemo z ljudmi z vsega sveta, dobivamo izzive, informacije. Ni vse samo slabo. Problem nastane, ko razvijemo obsesijo, ko neka stvar na pametnih napravah za nas postane tako pomembna, da brez nje ne moremo. Ko imamo v realnem življenju še vedno zdrave odnose, ki so za nas pomembni in jih vzdržujemo, je telefon lahko le uporabna naprava, ki nam omogoča ohranjati te stike, da lahko pokličemo starejše, babice, dedke. Slabo pa je, ko prevzame oblast nad našim življenjem.