Saga o spremembah v Maroku
Leïla Slimani nadaljuje zgodbo, navdihnjeno z zgodovino lastne družine
Zaradi svojega stila pisanja in javnega delovanja je 38-letna pisateljica postala pop zvezda francoske literature. Nanjo je močno vplivalo odraščanje v Maroku, kjer je bila priča, kako imajo ženske manj pravic kot moški. Zdaj živi v Franciji, svetuje predsedniku Macronu in je leta 2016 prejela Goncourtovo nagrado, najvišje francosko literarno priznanje, za svoj drugi roman Uspavanka, o varuški, ki umori svoja varovanca.
Prvi del trilogije Dežela drugih, z naslovom Vojna, vojna, vojna, je bil objavljen leta 2020, čez dve leti mu je sledil drugi del Glejte, kako plešemo. Ta je nedavno izšel pri Mladinski knjigi, oba romana je prevedla Saša Jerele. Prvi del prinaša zgodbo o Mathilde in Aminu, ki se spoznata leta 1944 v osvobojeni Franciji. Po koncu vojne se preselita v Maroko in si ustvarita dom v Meknesu. Amin se loti kmetovanja na družinski domačiji, kjer poskuša uvesti modernejše postopke, Mathilde pa v tuji deželi dušijo togi običaji, samota, tujstvo in pomanjkanje. Amin je pri kmetovanju napreden, precej bolj pa je konservativen pri vlogi ženske in žene v družini ter družbi, čeprav je poročen z »okupatorko«, belopolto Francozinjo.
Zgodba naslednje generacije
Prva knjiga se konča z bojem za maroško neodvisnost, druga pa osvetljuje usodo njunih otrok Ajše in Selima, ki odraščata v znova samostojni kraljevini in iščeta svojo pot v prihodnost.
Leïla Slimani velja za pop zvezdo francoske literature.
Leïla Slimani
Glejte, kako plešemo prevod Saša Jerele Mladinska knjiga, 2023
Ajša in Selim sta postala pripadnika »skoraj buržoazije«, sicer pa sta otroka bogatega kmetovalca ter otroka osvobodilne revolucije. Vendar se kot potomca rasno mešanega zakona srečujeta z rasizmom, tako v domovini kot domovini njune matere, Franciji. Sta ujetnika sveta, v katerem zanju še vedno ni pravega mesta. Tako se Ajša, očarana nad materino »lekarno«, odpravi v Francijo, da bi se izšolala za zdravnico. Selim, ki ga očetovo uspešno kmetovanje ne zanima, pa odkrije nov svet, ki ga je v drugi polovici šestdesetih let v Maroko prinesel rock'n'roll. Tako se prepusti svobodnemu življenju s hipiji na obali Atlantika, kjer jim na žurih in orgijah na plaži zaigra sam Jimi Hendrix.
V ozadju njune zgodbe je avtoritarna oblast kralja Hasana II., ki se je leta 1968 vrnil v domovino. Čeprav se Maroko po eni strani modernizira, ji po drugi vlada kralj s trdo roko, tisoči nasprotnikov pa so žrtve, tudi smrtne, njegovega režima in tajne policije.
Avtorica je za izhodišče trilogije vzela zgodovino lastne družine, kajti njena babica po materini strani Anne Dhobb je odraščala v Alzaciji, kjer je leta 1944, ob osvobajanju Francije, spoznala moža, polkovnika francoske kolonialne vojske Lakhdarja Dhobba. Po vojni sta se preselila v Maroko, v Meknes. Pisateljica je dvojnost življenja med dvema državama in kulturama pojasnila z besedami, da je vedno živela v deželi drugih: »Vedno sem se počutila drugače. Včasih je to seveda breme. Sprašujem se, kako je biti nekje trdno zakoreninjen in čutiti, da pripadaš. Po drugi strani pa to pomeni tudi svobodo, zlasti pri pisanju, ker nisem zavezana nobeni zvestobi.«