A ti pa še vedno živiš pri starših
Od doma v povprečju pri 29 letih starosti – Samostojnega življenja si ne morejo ali pa nočejo privoščiti
V Sloveniji se mladi odselijo od doma v povprečju pri 29 letih starosti, kar nas v Evropi uvršča med tiste, ki se osamosvojijo najbolj pozno. Med razlogi, ki jih navajajo, je predvsem finančna stiska, saj si samostojnega življenja ne morejo privoščiti, nekaterim pa je podpora družine celo bolj pomembna kot osamosvojitev.
Veliko se govori o tem, da mladi vedno težje pridejo do svojega kotička sveta. Cena stanovanjskih nepremičnin od leta 2021 nenehno narašča, samo lani je bila rast 6,8-odstotna. Mnogi tako ostajajo pri starših, ker si drugačnega bivanja preprosto ne morejo privoščiti. O tem sociologinja Maša Hawlina, ki se s stanovanjsko problematiko vsakodnevno sooča pri Zadrugatorju, pove: »Dejavnikov za visoko starost ob prvi selitvi je gotovo več, a vse pomembnejši postaja neznosna nedostopnost stanovanj tako za nakup kot za najem. Kasnejše odhajanje od doma je trend, ki se pojavlja v vseh državah, kjer se ob pomanjkanju resne stanovanjske politike in slabih pogojih na stanovanjskem trgu vlade zanašajo na to, da bodo mladi stanovanjski problem reševali v krogu družine. To je jasno zaznati tudi v državah na samem vrhu te lestvice, na primer v Španiji, Grčiji in Italiji.«
Mladi, ki imajo to srečo, da so starši iz Ljubljane ali okolice, lahko dalj časa ostajajo doma, pravi Maša Hawlina.
Čeprav se od mladih, kot razlaga 25-letni Benjamin Kokole, pričakuje, »da se pri 21. letu osamosvojijo in začnejo ustvarjati svoje življenje,« je to za mnoge nepredstavljivo. Ob študiju jih sicer veliko dela, a tudi v kombinaciji s štipendijo jim mesečni dohodki ne omogočajo selitve od doma.
Študentsko delo in štipendija sta premalo
Klara Novak je stara 22 let in študira na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je tudi prejemnica Zoisove štipendije. V prestolnico se je preselila v prvem letniku študija, saj so bile tri ure vožnje na dan skupaj z nabito polnim študijskim urnikom preveč. Tako se je s sestro preselila v zasebni študentski dom. Tam je ostala eno leto, potem pa se je njena sestra vrnila domov. Sprva je iskala stanovanje, ki bi ga lahko najela, a si ga tudi, če bi si ga delila s sestro, ne bi mogla privoščiti. Ob iskanju sta namreč hitro opazili, da so kvadrature enake spalnicam v študentskih domovih, cene pa so tudi trikrat višje.
Zdaj že drugo leto živi v javnem študentskem domu, najemnino za dom ji plačujejo starši: »Brez njune pomoči si bivanja ne bi mogla privoščiti.« V Ljubljani živi zgolj zaradi polnega urnika in prevelike oddaljenosti od stalnega prebivališča. Pravi, da bi doma še kar živela, če bi ji urnik to omogočal, saj ji vaška lokacija veliko bolj ustreza kot Ljubljana, hkrati pa ima doma dovolj lastnega prostora in zasebnosti za neodvisno in samostojno življenje. Ko bo iskala stanovanje, ga bo iskala zunaj prestolnice, še pove. Prav zaradi hrupa – tako mesta kot študentskega doma – se že zdaj vrača domov, kadar le more.
Študentski domovi so polni, na postelje čaka tudi več sto študentov. Kljub novogradnjam domov, ki se kažejo na obzorju, tudi te ne bodo zadostile potrebam študentom, ki so tako prisiljeni streho nad glavo iskati na najemniškem trgu ali ostati doma. »Mladi, ki imajo to srečo, da so starši iz Ljubljane ali okolice, lahko dalj časa ostajajo doma in privarčujejo denar,« o tem še pove Maša Hawlina.
V Ljubljani živi tudi 20-letni študent Fakultete za družbene vede, Tim Erman. Stanuje pri starših in namerava tam tudi ostati, saj je »doma prijetno, mirno in tudi vesel sem, da nisem sam. Starši mi nudijo podporo, in tako mi o vseh vsakodnevnih stvareh ni treba skrbeti.« Ker živi doma, tudi pravi, da ne čuti pritiska finančne stiske in lahko izbira službe, ki so mu všeč in jih ne opravlja zgolj zaradi denarja. Pravi, da je hvaležen, da živi v Ljubljani, kjer študira in dela, saj tako ni prisiljen v hitro iskanje novega stanovanja. Pravi, da se bo odselil, »ko bosta čas in priložnost prava«.
Upanje umre zadnje
V bližini Ljubljane živi tudi Benjamin Kokole. Star je 25 let, nedavno se je zaposlil, lani pa je uspešno diplomiral na Filozofski fakulteti. »Pri starših živim zaradi finančnega stanja. Sicer sem v vmesnem času že živel na svojem, a so se lastniki stanovanja odločili stanovanje nameniti dejavnosti airbnb, zato sem se moral izseliti.« Stanovanje išče nenehno, a si kljub redni zaposlitvi s trenutno plačo samostojnega bivanja ne more privoščiti. »V Ljubljani in okolici ni stanovanja, ki bi bilo cenejše od 500 evrov, če pa se tu in tam najde kakšen prostor, je v tako slabem stanju, da bi me skrbelo.«
Mlade zaposlene, ki se jim uspe izseliti, pa čakajo novi problemi, poudarja Maša Hawlina. »Glavno vprašanje je, ali si boš lahko kaj denarja tudi prihranil. To je, če moraš plačevati drago najemnino na trgu, večinoma zelo težko.« Tudi Benjamin Kokole kljub življenju doma komaj kaj prihrani, če bi bival sam, pa bi lahko živel zgolj »iz rok v usta«, pove. Življenje brez pomoči staršev je tako skoraj nemogoče. Le redkim uspe preživeti brez finančne ali druge podpore svojih bližnjih.
Klara Novak brez staršev ne bi mogla pokriti svojih življenjskih stroškov v Ljubljani, Benjamin Kokole pa bi ostal brez strehe nad glavo. Ne le, da se starost selitve od doma zvišuje zaradi sprememb v življenjskem slogu, na primer daljšega izobraževanja in prekarizacije trga dela, ki ju izpostavlja Hawlina, nanjo močno vpliva tudi sam stanovanjski trg.
Do 30. leta pri starših
Najemnine so se v zadnjih desetih letih povišale za skoraj 70 odstotkov, prav tako tudi same cene stanovanj. Pri slednjih je zaznati tudi drastičen porast v drugi polovici lanskega leta, medtem ko najemnine stalno počasi naraščajo. Glede na porast najemnin Slovenija v letošnjem letu ostaja na tretjem mestu, najemnine hitreje naraščajo le na Madžarskem in v Litvi.
»Tega problema nihče ne rešuje,« poudarja Kokole. »Vrtimo se v vrtincu brez rešitve. In kaj se zgodi? Pri petindvajsetih se pač sprijazniš s tem, da boš še naslednjih deset let preživel doma. Naj si upam iskati sanjsko službo? Naj si ustvarim družino? Le kako?«, izgubljeno zaključi zaposleni.
Tudi Maša Hawlina poudarja močen vpliv stanovanjske stiske na življenjske odločitve mladih, hkrati pa opozarja, da je na stanovanjskem področju že dolgo jasno, kako bi se zadeve lahko izboljšale. Našteje tri ključne ukrepe: resen progresivni nepremičninski davek, ki ne bi oškodoval tistih, ki v svojih stanovanjih dejansko živijo, temveč bi ciljal predvsem na stanovanja, ki so investicija oziroma je njihova raba špekulativna, torej so prazna, namenjena oddajanju na najemnem trgu ali turistom; zagotoviti sistemski vir financiranja, ki bo lahko dolgoročno vzdrževal in krepil fond javnih neprofitnih stanovanj; uvesti tudi nadzor in regulacijo najemnega trga, ki bi omejila vedno večje izkoriščanje šibkega položaja najemnikov ter zamejila dobičkonosne kratkoročne oddaje turistom.
Hkrati pa še poudarja, da je tudi raziskovanje tega področja ključno, saj o njem »niti nimamo resnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko snovali ukrepe«. Dokler teh podatkov in – še pomembneje – rešitev ni, so mladi prisiljeni odgovore na vprašanja in stiske iskati sami, povprečna starost prve selitve od doma pa se vztrajno bliža 30. letu starosti.
Cena stanovanjskih nepremičnin od leta 2021 nenehno narašča, samo lani je bila rast 6,8-odstotna. Mnogi tako ostajajo pri starših, ker si drugačnega bivanja preprosto ne morejo privoščiti.