Vprašanje odločitve

ikcija in zdravstvena stroka določeno situacijo vse prepogosto vztrajno predstavljata kot zelo problematično, čeprav glede na povedano ne bi smela biti tako zapletena. Prizor, o katerem govoriva, je ta: oče po dolgih letih življenja z ženo in vzgajanja edinega otroka izve »resnico«: otrok ni njegov. Seveda lahko razumemo, da ima ta moški kaj očitati otrokovi materi, če mu je lagala in prikrila, kako je zares zanosila, toda glede otroka se ne spremeni nič: on je in ostaja oče, ker je tisti, ki ga je vzgojil in ki se je odločil, da bo oče. Še več, če bi zdaj iz ponosa ali »da ne bi bilo po njeno« hotel prenehati biti oče, to ne bi šlo; vezi, ki je nastala, namreč ne more razplesti, in če se ji bo iz katerega od teh ozkosrčnih razlogov odpovedal, bo tako ali drugače trpel, in to zelo. Vemo, da moramo v primeru, ko ženska ali moški zmoreta brez bolečine zapustiti svojega otroka, pomisliti na hudo patologijo ali na to, da temu otroku nikoli nista bila mati ali oče.

FTu se velja spomniti na znamenito sodbo kralja Salomona, o kateri pripoveduje Stara zaveza, in sicer v Prvi knjigi kraljev. Salomon je bil sin kralja Davida in tudi sam izraelski kralj. Veljal je za najmodrejšega človeka, ki je kdaj živel, zato so, ko je med njegovimi ljudmi prišlo do spora, vsi pohiteli k njemu v veri, da jim bodo njegove besede povrnile mir. Nekoč sta dve materi povili dva otroka, a preživel je le eden, drugi je ob rojstvu umrl. Obe ženski sta zase trdili, da sta mati preživelega otroka, in tako prišli pred kralja Salomona.

❞

Oče je tisti, ki je otroka vzgojil in ki se je odločil, da bo oče.