Vlasta Nussdorfer: Bila sem prekaljena borka za obstanek

Za Vlasto Nussdorfer nekateri pravijo, da je doslej naredila in doživela toliko, kot če bi živela deset življenj. Kdor prebere njeno pravkar izdano avtobiograijo, pa se vpraša, ali ima njen dan več kot 24 ur. Zadnja leta je svetovalka predsednika republike na področjih človekovih pravic, humanitarnih dejavnosti in socialne politike, ki jih odlično pozna. Petintrideset let je delala v tožilstvu, bila tudi vrhovna tožilka, 13-krat so jo izbrali med deseterico najvplivnejših pravnikov leta, ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, bila varuhinja človekovih pravic … Nizanje njenih dosežkov ima še večjo težo, ker govori o ženski, ki ob stiskah drugih nikoli ni stala križem rok. Prodorna, vztrajna in čuteča je tudi sama prestala preizkušnje, o katerih v knjigi prvič javno spregovori. Začne se že z nenavadnim otroštvom.

Vzadnjem času je pri nas izšlo več biografij o ljudeh, ki so pustili pomembno sled. Ste morda tudi vi razmišljali, da bi svojo zgodbo zaupali nekomu v pisanje? Doslej ste se resda podpisali pod deset knjig, a biografija je le večji zalogaj.

Nikoli nisem niti za en sam trenutek pomislila na to, da bi kdo namesto mene pisal biografijo. Pisanje in pripovedovanje je namreč zame veliko veselje. Marsičesa ne znam, to pa mi je tako blizu.

Spomin je lahko varljiv, a vi menda že desetletja zelo vestno dokumentirate marsikaj, kar se vam dogaja. Zakaj?

Res je, skoraj vse imam v fasciklih. O tem, da bom napisala avtobiografijo, sprva nisem razmišljala in pravzaprav ne vem, zakaj sem si vedno marsikaj shranjevala. Res pa je, da sem redoljubna in velika ljubiteljica fasciklov in albumov. Za vsako potovanje, dopust, službeno pot ... sem pripravila album. V njem niso bile zgolj fotografije, ampak običajno tudi besedilo. Ko sem s prijatelji tri poletja z barko plula po Jadranu, je na prvem srečanju po križarjenju vsak od njih dobil album s slikami in utrinki … S tem sem imela res veliko dela, ampak sem ob njem zelo uživala. To je bila zame prava sprostitev. Enako sem ravnala kot predsednica tožilskega društva. Vsi dogodki so bili skrbno dokumentirani in 25 tožilstev in zunanjih oddelkov po Sloveniji je štirikrat na leto vseh šest let dobilo pomladni, poletni, jesenski in zimski Glas društva.

Ponujena mi je tudi možnost, da bi napisala knjigo o sodnih primerih. Dokumentirano imam večino časopisnih člankov o sojenjih, ki sem jih spremljala. Morda res ne vseh, večino pa. Celo nekatere svoje zaključne govore. O Belem obroču Slovenije, društvu za pomoč žrtvam nasilja, je v desetih letih delovanja nastalo prek sto fasciklov različnih dokumentov. Mnoge je sicer skrbno urejala tudi tajnica Ljuba. Kar pa zadeva moje tožilsko delo in vse neprijetne dogodke, ki sem jih doživela, tudi to sem si shranila in ohranila. Ko sem zaradi pisanja knjige zbrano prebirala in ponekod citirala, mi je bilo neizmerno hudo.

Me je pa glede knjige in napakic v njej mož zdaj prijazno opozoril, da sem »zgrešila«, ker ni imel kraškega, pač pa nemškega ovčarja. Ojoj! Pa da je dežurna ginekologinja noseči hčerki tistega decembra rekla: »Za vas pa je najbolje, da čim prej rodite, kot da imate takega reveža,« kar je veliko huje, kot sem zapisala v knjigi. Naša Lara se je k sreči čez tri mesece rodila povsem zdrava. No, mož je imel še kakšno pripombo, predvsem, da sem marsikaj o naši družini preobširno opisovala. Morda res. Takega mnenja je bil namreč tudi sin. Vsi pa, ki so knjigo že prebrali, so zapisali, da so jo dobesedno »požirali«. To je najpogostejši komentar. Dejali so tudi, da se bere čudovito in je ni mogoče odložiti.

Pred javnostjo se sicer nikoli niste skrivali, ste pa nekaj osebnih skrivnosti vsa ta leta skrbno varovali. Zakaj ste se odločili, da jih boste razkrili zdaj?

Vsa leta službovanja na tožilstvu, v vlogi varuhinje človekovih pravic ali predsednice Belega obroča Slovenije, društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, sem želela, da je v ospredju zgolj in samo moje delo in nikakor zasebno življenje. Tu in tam sem sicer odkrila kakšno malenkost, pokazala otroke, celo dom. Nikoli pa nisem želela govoriti o težavah in preprekah, polenih in zavisti nekaterih. Celo na nobeno pravno pot nisem želela stopiti, pa čeprav so kdaj mediji o tem ugibali, mnogi pa me tudi močno spodbujali. Vem, da bi to takrat vsi dobesedno razgrabili, zagotovo pa bi zasenčilo marsikateri službeni dosežek, boj za ranljive in ranjene. Sebe nisem nikoli želela dajati v ospredje ali se ljudem morda celo smiliti. Tudi v mladosti nisem prav nikoli jadikovala, vse sem zmogla premagati sama in s tem sem postajala celo močnejša. V avtobiografiji pa tega preprosto ni bilo več mogoče izpustiti ali zamolčati. Kako le? Ljudje so pogosto menili, da se mi cedita le med in mleko, da mi gre vse kot po maslu, da sem strmo in hitro napredovala. A ni bilo ravno tako.

Že na začetku presenetite z razkritjem, da sta vas starša prepustila v vzgojo vaši teti Otiliji, očetovi sestri, in njenemu možu Mirku. Tako je bilo veliko let, vendar svoje otroštvo in mladost opisujete brez zagrenjenosti. Ste staršem odpustili ali ste prilagodljivi in sprejmete situacijo takšno, kot je?

❞

Moj mož je v šali pogosto dejal, da nisem s tega planeta.

Usoda, ki se mi je zarisala pred drugim letom starosti, me je zagotovo za vedno zelo srečno zaznamovala. Nikoli, ampak res nikoli je nisem obžalovala in staršev kakor koli obsojala. Imela sem »dvojne starše« in oboji so me imeli neznansko radi. Zame je bil to velikanski izziv. Naučila sem se vrhunske diplomacije, saj nisem želela nikogar prizadeti. Otroštvo je bilo enkratno. Kdo pa ima takšno?

Ste se z biološkimi starši pozneje, kot odrasla ženska, o tem kdaj pogovarjali? Nekako ste pričakovali, da se boste po tetini smrti bolj povezali z mamo, a je tudi ona kmalu umrla.

Še pred tetino smrtjo sem imela lepe, pogosto skrivne odnose tudi z mamo, tata in stric pa sta umrla veliko prej. Mamo sem redno obiskovala v domu v Novi Gorici in ji pošiljala številna pisma in razglednice. Ne vem, ali jih je kdo dobil toliko. Shranjena imam dva velikanska albuma. Res pa o tem teti nisem nikoli pripovedovala. Želela je, da sem samo njena, in ni si zaslužila, da bi bila prizadeta. Ko pa je teta umrla in v enem mesecu za njo še mama, sem razumela, da jo je dobesedno »odpeljala« s seboj. Začele so se mi dogajati same lepe stvari in čutila sem, da sta obe »zvezdici« ali »angelčka«, ki me tako lepo čuvata.

❞

Imela sem »dvojne starše« in oboji so me imeli neznansko radi. Naučila sem se vrhunske diplomacije, saj nisem želela nikogar prizadeti. Otroštvo je bilo enkratno. Kdo pa ima takšno?

❞

Imela sem kar nekaj »mačeh«, ki so mi namenile usodo »pepelke«. Nikoli ni nobene od njih motilo, če sem veliko delala, le v javnost ne bi smela iti.

Na predstavitvenem večeru v Cankarjevem domu ste omenili, da je bilo pisanje za vas tudi terapevtsko dejanje. S kakšnimi občutki ste končali knjigo?

Pisanje o tako burnem življenju je zagotovo terapevtsko. Prvič sem imela na vpogled celo življenjsko pot in na trenutke sama sebi nisem mogla verjeti. Tisoči dogodkov vseh vrst, na stotine, no, kar tisoče ljudi, različni položaji … Ko je bilo zapisano, se mi je zdelo, da lažje diham. Težka bremena sem malo odložila. Razmišljala sem sicer, kako jih bodo sprejeli ljudje. Morda jim bo celo lažje, ko bodo ugotovili, da se da marsikaj preživeti. Morda jim bo dalo novo moč.

Nekatere stvari je menda celo vaša družina slišala prvič. S čim ste jih presenetili, kako so se odzvali?

Družino je zlasti presenetilo moje zelo posebno otroštvo, pa tudi gimnazijska in študentska leta. Mož se je odzval zelo pozitivno. Pogosto je namreč jamral, kako hudo je marsikaj prenašal v življenju, po branju pa je rekel, da on tega zagotovo ne bi zmogel, da bi se uprl, da bi ... Vesel je bil pohval njegovemu očetu in mami, ki sta bila res izjemna, dobra in poštena. Povsem je razumel, da nikoli ne veš, kdaj boš usodno zbolel, in da je vsaka stigma odveč. Prav to je namreč bistveno sporočilo knjige.

S sinom sta sicer menila, da bi lahko marsikaj celo izpustila. Hči je knjigo prebrala na dušek, ob njej jokala in se tudi veliko smejala. Tudi ona je dejala, da jo dobesedno požira. Sina je presenetil zapis o njegovem težkem rojstvu, a vsi smo presrečni, da se je končalo odlično in brez posledic. Da bi se lahko končalo tudi drugače, sem namreč k sreči izvedela šele po 16 letih. Vsakomur pa da misliti, kako tanke so nitke med življenjem in smrtjo, pa tudi boleznijo. Jaz sem presrečna, da imam dva zdrava otroka in tri prav tako zdrave vnuke. Da bi le tako ostalo. Zdravje je za vse namreč nekaj najpomembnejšega. Včasih se tega sploh ne zavedamo, vse dokler ne zbolimo. Zdaj po svetu straši še covid-19.

Mnogi so menili, da vam gre v življenju vse naravnost odlično, a so spregledali, da ste za vse, kar ste dosegli, zelo garali. Na pravu ste diplomirali prej kot v štirih letih, ko ste bili prvič noseči, izjemno zahtevni pravosodni izpit ste naredili tik pred rojstvom drugega otroka. V takem tempu ste vztrajali ves čas. Od kod črpate to močno voljo in neusahljivo energijo, ki ju omenjajo vsi vaši sodelavci in prijatelji?

Tega še sama dobro ne vem. Vedno pa me je delo neizmerno veselilo, in če sem imela cilj, sem se zelo potrudila in uživala na poti do njega. Imela sem sicer tudi velik čut dolžnosti. Nikogar nisem želela nikoli razočarati.

Nekdo je izrekel, da ste naredili in doživeli toliko, kot bi živeli deset življenj. Kaj pravite na to?

Ni bil edini, moj mož je v šali pogosto dejal, da nisem s tega planeta. Tudi knjiga ne predstavlja celote, morda je v njej desetina vsega, kar sem doživela. Vsega namreč ni mogoče zajeti. Kot varuhinja človekovih pravic sem se recimo vsako leto udeležila 500 dogodkov, a sem temu v knjigi namenila le nekaj strani. Že tako smo jo skrajšali za dobrih sto strani. Sprva jih je bilo 420.

Pri zgolj 26 letih sem imela za seboj diplomo, dve leti službe, pravosodni izpit, rodila sem že oba otroka. Osemnajst let sem se posvečala njima, takrat sem bila v službi sicer zelo vestna, a nič več kot to. Nikoli, res nikoli ju nisem niti malenkostno zanemarjala. Ko pa sta dopolnila 18 let in sta bila neizmerno opremljena za življenje, tako da sta že onadva meni očitala kak droben nered, če sem npr. kje kaj odložila, pa sem začela aktivno opravljati še številne prostovoljne dejavnosti.

Najprej sem šest let vodila Društvo državnih tožilcev Slovenije, medtem smo leta 2003 ustanovili Beli obroč Slovenije. Nekaj let sem imela tako kar tri izjemno močne funkcije: tožilstvo, ki je bilo zelo zahtevno in težko, tožilsko društvo, ki je bilo skoraj še ena služba, in Beli obroč. Nato sem se komaj rešila predsedovanja društvu, ker preprosto ni šlo. Beli obroč pa je bil več kot služba, in ko so nadrejeni videli, koliko časa mu namenjam in kako aktivna sem, je bilo težko karkoli odkloniti.

Pravite, da ste v službi vedno delali precej več kot osem ur, zadnjih 20 let pa ste vsak mesec opravili še 170 ur prostovoljnega dela. S tem ste se začeli ukvarjati že v mladosti. Eden od vaših sodelavcev je izjavil, da ste »zasvojeni z delom in dobroto«, nekdo drug je omenil vaš uporniški optimizem, ki vas je vedno gnal naprej. Človek dobi vtis, da se nikoli niste vdali, da ste vedno ohranjali optimizem.

Za obupavanje ni bilo nikoli niti časa. Tudi dobrota me je osrečevala. Ko sem videla, da je nekdo rešen in vesel, sem dobila novo moč.

Zase pravite, da ste bili »dobro opremljeni za življenje«. Kako trdo kožo ste morali imeti na delovnem mestu, ko ste kot mlada tožilka z dvema majhnima otrokoma na dežurstvih hodili na prizorišča tragičnih dogodkov, umorov, smrtnih nesreč, detomorov? Vas je to, kar ste videli, preganjalo?

Ogledi nekaterih dogodkov v okviru dežurstev so mi pustili trajen pečat. Tako nikoli ne bom pozabila nesreče, v kateri je umrla štiriletna deklica. Ko sta s teto v silni megli prečkali železniško progo, namreč vlak nikakor ni mogel pravočasno ustaviti. V vrtcu sem tisto popoldne dolgo objemala svojo Andrejko. Enako huda je bila zame prometna nesreča, v kateri je umrl prvošolček, ki je čez cesto stekel k svojemu očetu, v tistem trenutku pa je pripeljal tovornjak. Fantek je umrl pred očetovimi očmi. Tudi moj Peterček je takrat nosil rumeno rutico. Takih dogodkov ni bilo malo. Zelo so se me dotaknili. Pogosto sem jokala in vse podoživljala.

Za vsakega v naši družini še zdaj skoraj vedno vem, kje je in kdaj. Če so zastoji, nesreče na cesti, me vedno skrbi. Malo travme od tožilstva mi je žal ostalo.

Koliko časa ste tako dežurali?

Skoraj 25 let.

Na koga pa ste se vi naslonili, kadar vam je bilo težko in ko je bolezen doletela vašega moža?

Vedno, ko je bilo najhuje, predvsem nase. Imela sem sicer čudovita otroka in veliko prijateljev, a nikogar nisem hotela pretirano obremenjevati. Mnogi so me glede službe spraševali, kako da me dogodki bolj ne pretresejo. Saj so me, ampak prišli so novi in novi.

Ljudje se ne zavedajo, kakšen poklic je to. Ko sem bila še mlada tožilka, so si me včasih »privoščili« mrliški ogledniki, no, vsaj eden. Nekoč sem prišla na kraj v gozdu, kjer se je neki moški ustrelil, in zdravnik mi je rekel: »Dajte no, tožilka, malo poglejte še v nebo, ne boste gledali le mrliča.« In res sem pogledala navzgor, tam pa so bili možgani kar na vejah drevesa. Grozljivo. Pa trupla, ki so jih že napadle ličinke … in grožnje na obravnavah. Bilo je neverjetno težko obdobje. Vse bi še lahko delala, hodila na obravnave, le teh ogledov, na katere sem morala kot dežurna tožilka, tega ne bi več zmogla. Pomislite ob tem na vse dežurne tožilce in preiskovalne sodnike.

Najbrž sem zato imela vse popoldanske obveznosti skoraj za razbremenitev.

Petintrideset let ste delali v tožilstvu, zadnja leta kot vrhovna tožilka, 13-krat so vas izbrali med deset najvplivnejših pravnikov leta. Ste imeli kdaj kljub temu občutek, da vas manj upoštevajo, ker ste ženska?

Nikoli, prav nikoli nisem imela občutka, da bi me oviralo zgolj to, da sem ženska. Ponujen mi je bil marsikateri položaj, vedno zaradi delavnosti, predanosti in na podlagi sposobnosti. Zapletlo se je

Urša Izgoršek, besedilo Blaž Samec, fotografiji