Brezpogojna ljubezen

Š»Nesrečo?« ele ko se zgodi nam samim, lahko razumemo, kako res je bilo, kar so nam dopovedovali tisti, ki so skozi enako situacijo že šli, in glede na to je starševstvo izkušnja, ki jo je težko prenesti na drugega.

Šele tedaj uvidimo brezprizivno resničnost nekaterih malce dvoumnih besed, ki so nam to napovedovale:

Prvi otrok ti spremeni življenje.

To izjavo bosta potrdila vsaka nova mati in oče, vse od trenutka otrokovega rojstva. Razumemo, ugibamo, opažamo, in to celo preden »posvojimo« svojega otroka (kakor smo rekli v prejšnjem poglavju), da življenje ne bo nikoli več enako, da se je nekaj korenito spremenilo.

Dober prijatelj, oče štirih otrok, je to povedal drugače, z besedami, ki skoraj v vseh primerih zadenejo v črno, vendar vzbujajo tudi precej večjo skrb:

Starševstvo je nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi v življenju … in nekaj najhujšega.

Nekaj najboljšega zaradi vsega, kar že vemo: občutka izpolnjenosti, že ko jih zagledamo in se jih dotaknemo, veselja, ko zaslišimo njihov smeh, ganjenosti, ko jih spremljamo pri njihovih odkritjih, neskončnega užitka, ko jih gledamo, kako se spreminjajo v samosvoje osebe.

Nekaj najhujšega pa zaradi drugih plati vsega naštetega: bolečine, ko jih vidimo trpeti, tesnobnosti, ko jim ne znamo pomagati, neizmernega strahu, da se jim ne bo kaj zgodilo.

Moj sin je končno dosegel, da sva mu kupila moped, hibrid med kolesom in motorjem, ki je imel malo konjskih moči in ni dosegel nikakršne hitrosti. Prepričan sem bil, da zna paziti nase, in nisem se prebujal zaradi skrbi, ker se je s svojim malim motorjem prevažal po soseski. Tistega 14. decembra sem bil sam doma, ko je zazvonil telefon.

»Jorge?« je vprašal glas. »Pri telefonu, kdo je?«

»D… tukaj, prijatelj vašega sina. Imel je nesrečo. Odpeljali so ga v bolnišnico …« »Z mopedom. Zaletel se je v tovornjak.« »Ampak kako je z njim? Je vse v redu?!«

Nastala je grozljiva tišina in potem mi je ubožec povedal, kar je pač mogel:

»Najbolje, da greste v bolnišnico …«

Veliko let je minilo in vse skupaj se je končalo zgolj kot slab spomin, ampak še zdaj, ko to pišem, se tresem in me stiska v prsih. Enako, kot me je stiskalo, ko sem vpil kot norec, medtem ko sem vozil proti bolnišnici, pustil avto pred vhodom na urgenco in odrival policista, ki me je hotel pripraviti do tega, da bi počakal na zdravnikove informacije. Ko sem zagledal sina, kako sedi na prevoznih nosilih z ureznino na čelu in rano na kolenu, sem začutil, kako se je duša vrnila vame, in medtem ko sva od strahu oba jokala, sem glasno govoril, njemu in sebi:

»Kar mirno, vse je dobro, je že mimo … hvala bogu, mimo je.«

Nikoli, nikoli več, ne prej ne pozneje, se ne spominjam, da bi občutil tako močan Strah.

Kakor je rekel najin prijatelj: nekaj najboljšega in nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi v življenju …