Iñigo San Millán, profesor, ki skrbi za Pogačarjevo pripravljenost

Za izjemne slovenske kolesarske uspehe imata največ zaslug Primož Roglič in Tadej Pogačar, za njima pa stojita številčni ekipi z vrhunskimi strokovnjaki z vsega sveta. Med njimi je Iñigo San Millan, profesor na Univerzi v Koloradu, ki je Pogačarja pripravil za zmago na Touru.

Naš sogovornik ni stereotipni športni trener, je nekdanji športnik, ki se je v rodni Baskiji najprej lotil nogometa in igral tudi za mlajše selekcije madridskega Reala. Nato je presedlal na kolo, vendar je tekmovalno kariero hitro končal in se posvetil znanosti. Zdaj kot 49-letni Američan predava študentom medicine v Koloradu in se s svojimi raziskavami bori proti diabetesu, raku in kardio-metabolnim boleznim. Športne popkovine nikoli ni prerezal, sodeluje s številnimi ekipami in športniki, tudi s Pogačarjem in moštvom UAE, ki se je septembra veselilo zgodovinske zmage v Parizu.

Kako izjemen in poseben je kot športnik Tadej Pogačar?

Vemo, da je predlani zmagal na dirki Tour de l'Avenir, najpomembnejši za amaterske kolesarje. Zgodovinsko gledano je njenim zmagovalcem usojeno, da bodo med najboljšimi tudi med profesionalci. Ko sem ga spoznal, sem že vedel, da je zelo dober kolesar, po prvih fizioloških testiranjih sem doumel, da je izjemen. Njegove številke so bile izjemne. Konec leta 2018 sva začela sodelovati, takoj sem videl, kako hitro se prilagaja in odziva na trening. Že lani je bil med najboljšimi na svetu na etapnih dirkah, letos je še boljši. Na vsaki etapni dirki, na kateri nastopi, je na vrhu ali tik pod njim. Ob tem zmaguje tudi etape. Zelo malo kolesarjem v zgodovini je to uspevalo tako hitro.

Po katerih številkah je najbolj izjemen?

Kolesarji, ki lahko pedale vrtijo z močjo med 6,2 in 6,4 vata na kilogram teže, so v svetovnem vrhu. Tadej je v tej skupini, to vidimo tudi na treningih, ne le na dirkah. Že maja, ko letos ni bilo dirk, je dosegal takšne številke. Tedaj sem ga moral celo ustaviti. Številni kolesarji zaradi negotovosti, ki je vladala okoli koronavirusa, tedaj še niso trenirali strukturirano. Tadej si je tega želel že prej. Delal je trdo in ob koncu maja je letel na kolesu. Dosegal je takšne številke, kot jih je pozneje na Touru. Vedeli smo, da bo ob takšni moči kandidat za oder za zmagovalce ter da z nekaj sreče lahko zmaga. Osnovni cilj so bile stopničke.

Pred nami so bili še štirje meseci do dirke, dvomil sem o tem, da bi lahko tako dolgo obdržal tako dobro formo, zato sem ga ustavil. Teden dni ni smel na kolo, moral si je odpočiti, se resetirati. Ta poteza se nam je obrestovala.

Vati, ki jih dosegajo kolesarji, so končni produkt, kateri pa so ključni fiziološki parametri, da so lahko vrhunski? Nekoč se je vse vrtelo okoli maksimalne porabe kisika (VO2 max), v Indurainovih časih se je govorilo o njegovem srčnem utripu v mirovanju in pljučni kapaciteti. Kateri so zdaj najbolj zanesljivi pokazatelji, da imate v rokah šampionski potencial?

Zdaj se bolj kot kardiorespiratornim pokazateljem posvečamo temu, kaj se pri športnikih dogaja na celični ravni. Pripravljamo študijo, ki jo bomo kmalu objavili in pokazali, da maksimalna poraba kisika ni dober napovedovalec športnikovega potenciala. Imamo kolesarje z izjemno visokim VO2 max, ki so povprečni profesionalci, in takšne, ki imajo povprečen VO2 max in so izjemni kolesarji. Razlika je v tem, kako celice proizvajajo energijo. Kako celice presnavljajo energijo in njene stranske proizvode, kot je mlečna kislina. Ključna je sposobnost odstranjevanja mlečne kisline iz mišic. Vse se dogaja v mitohondrijih, v katerih kurimo maščobo in odstranjujemo mlečno kislino. Pomembno je, da imamo dobro delujoče mitohondrije. Nekaj let se osredotočamo na delovanje celic in v njih so mitohondrij najbolj pomemben dejavnik. Delovanje Tadejevih mitohondrijev je izjemno, hitreje kot pri drugih predelajo mlečno kislino. Ne le da jo odstranijo iz mišic in s tem omogočajo njihovo nemoteno delovanje, mlečno kislino uporabijo kot dodaten vir goriva za mišice. S tem Tadejev organizem ubije dve muhi na en mah.

Torej v športu ne gre za velikost mišic, temveč za to, kako v njih delujejo mitohondriji? Je to prirojena lastnost ali jo lahko pridobimo s treningom?

Tako je, ne gre za mišice, temveč mitohondrije v njih. Z dobrim delovanjem mitohondrijev smo rojeni, nekoliko ga lahko izboljšamo tudi s treningom. Pri Tadeju je ključna genetska zasnova, ima odlična starša, pri rojstvu je zadel na loteriji. Dobro delovanje mitohondrijev pa je treba spodbujati že od otroštva, z gibanjem in treningom se izboljšuje. Tudi pri Tadeju se še izboljšuje. Že lani je bil med najboljšimi na svetu, po pripravljenosti ni bil daleč od zmage na Vuelti, v zadnjem letu pa je še napredoval, ker je izjemen profesionalec. Zelo dobro dela, pravilno trenira, je, se regenerira. Tudi njegova glava je izjemna, z vsem, kar doživlja kot poklicni kolesar, se zelo dobro spoprijema.

Njegova sposobnost regeneracije je ta čas najverjetneje najboljša na svetu, dlje ko traja dirka, boljši je od tekmecev. Imajo tudi za to zasluge

pripravljen potiskati do »smrti«. Na teh testiranjih vedno opazujem vedenje kolesarjev, saj se tu razkrije, kolikšno zmožnost trpljenja imajo. Nato to vidimo tudi na cesti. Pri Tadeju pa moram izpostaviti še eno lastnost. Na njegovih plečih je izjemna odgovornost, dirkanje na Touru je hudo stresno že brez boja za rumeno majico, vendar vam zagotavljam, da je bil tri tedne daleč najbolj sproščen član ne le naše ekipe, temveč celotne karavane. Ne čuti pritiska, nikoli ni živčen, sprejme vse, kar mu pride naproti. To je izjemno redka kakovost, na najvišji kolesarski ravni vsak čuti vsaj nekaj pritiska, odgovornosti in napetosti, Tadej pa ne.

Na Touru je zmagal dan pred 22. rojstnim dnevom, je najmlajši zmagovalec po letu 1904. Številni se sprašujejo, ali ni zablestel prekmalu in bo zaradi tega njegova zvezda hitro izgorela.

Danes se skorajda ne more več zgoditi, da bi kolesarji fiziološko pregoreli. Vseskozi sledimo njihovemu delu in stanju. Vse treninge nalagamo v aplikacijo, s katero spremljamo, kako se je odzival srčni utrip, kakšno moč so razvijali, kako so se počutili. Ker imamo veliko izkušenj in tudi povratne informacije, za vsakega posebej vemo, kako njegovo telo sprejema trening. Redno jim pregledujemo kri. Če gre kolesarjeva forma navzdol, to pravočasno zaznamo in posredujemo s spremembami v količini treninga in počitka, v načinu prehrane. Tako smo spomladi tudi zaznali, da je Tadej premočan za to obdobje leta, in ga ustavili. V fiziološkem pogledu me ne skrbi, da bi šlo z njim kaj narobe, tudi tu v igro pride mentalna plat. Lahko se zgodi, da bo čez šest ali sedem let rekel, da ima vsega dovolj, in bo šel igrat golf. Morda pa bo nadaljeval deset let in več. Zelo mlad je, zdaj je tudi slaven, kar je za mladce včasih težava. Vendar mislim, da je Tadej zelo pameten in gotov vase ter da to ne bo vplivalo nanj.

Lani so nanj slabo vplivale visoke temperature, ni blestel na dirkah, na katerih je termometer poskočil čez 30 stopinj Celzija. Letošnji Tour je bil vroč in te težave ni bilo zaznati. Kako ste jo odpravili?

Šlo je za del njegovega razvoja, fiziološko zrelost, ki jo dosežemo s tem, da smo izpostavljeni določenim dejavnikom. Odraščal je v Sloveniji, ki ni tako vroča kot nekateri drugi deli Evrope in tudi ni bil vajen dirkati iz dneva v dan po žgoči vročini. V zadnjih dveh sezonah je bil temu izpostavljen večkrat in tudi tu je napredoval. Poleg tega je pri mladih znoj običajno bolj slan kot pri zrelih ljudeh. Izločajo več natrija kot pozneje, ko fiziološko dozorijo. Kot asistent sem sodeloval pri fiziološkem testiranju Miguela Induraina, ki se je izjemno veliko znojil, morda najbolj med vsemi kolesarji, vendar v njegovem znoju skoraj ni bilo soli. To je bila izjemna prednost pred tekmeci in tudi eden od ključev njegovega uspeha. Ko je dozorel kot kolesar, se je bolje kot vsi drugi prilagajal na vročino. Tudi Tadej bo po tej plati še napredoval.

Indurain je prvega od petih zaporednih Tourov dobil, ko je bil star 27 let, ob svojem sedmem nastopu v Franciji. Pogačar je zmagal ob krstnem nastopu z nedopolnjenimi 22 leti. Lani je rumeno majico osvojil 22-letni Egan Bernal, kot po tekočem traku zmaguje tudi 20-letni Remco Evenepoel. Zakaj zdaj v kolesarstvu zmagujejo golobradi mladci in ne samo zreli možje, kot so nekoč?

Tudi v drugih športih vidimo, da v ospredje prihajajo zelo mladi in zelo nadarjeni tekmovalci. V kolesarstvu gre tu za skupek različnih dejavnikov. Ti fantje so že v rani mladosti trenirali strukturirano, ne kot nekoč, ko so se mladi le vozili in poskušali slediti starejšim moštvenim kolegom. Resno so začeli trenirati šele pri 17 ali 18 letih, zdaj se sistematično delo s trenerjem, v katero sta vključeni prava količina dela in počitka ter športna prehrana, začne že veliko prej. S tem je mlajši rod pridobil nekaj let proti starejšim tekmecem. Podobno je tudi na drugih področjih. Če začneš klavir igrati pri 10 letih, imaš precej več možnosti, da boš vrhunski, kakor če prvo učno uro opraviš pri 16 letih. Ti fantje so morda tudi odraščali bolje, kot smo mi in nekateri rodovi za nami, imeli boljšo prehrano. Spogledujem se tudi z mislijo, da imajo večje intelektualne kapacitete. Mentalno so bolje pripravljeni, ne bojijo se, več vedo o tem, kako je treba trenirati in uporabljati tehnologijo.

Kaj potem porečete o Primožu Rogliču, ki pri starosti, v kateri je Pogačar zmagal na Touru, še nikoli ni sedel na cestno kolo in je kljub temu pri 29 letih postal številka ena na svetu? Ali njegov primer odpira vprašanja o uveljavljenih metodah treninga?

Vsekakor. Z velikim veseljem bi tudi z njim opravil metabolični test, da bi bolje razumel njegov fenomen. Kar je uspelo njemu, se praviloma ne dogaja. V zgodovini kolesarstva česa takšnega še nismo videli, vendar to velja tudi za druge športe. Si predstavljate, da bi nekdo pri 22 letih začel igrati nogomet, tri ali štiri leta pozneje pa z Realom ali Barcelono zmagal v ligi prvakov? To je neverjetno. Roglič je čudež narave, izjema, ki potrjuje pravilo. Prepričan sem, da v mladosti ni le skakal, temveč da je bil zelo dejaven otrok, ki je počel marsikaj. Z veseljem bi ga spoznal. Njegov primer odpira debato o pravilnem pristopu, tistem, ki prisega na zgodnjo specializacijo otrok za en šport, ter drugem, da je bolje, da so otroci aktivni na različne načine, da se ukvarjajo s številnimi različnimi športi. Čeprav Roglič ni kolesaril, je treniral in se fiziološko razvijal v pravo smer.

Smučarski skakalci veliko delajo na eksplozivnosti in gibljivosti, kar pri kolesarskem treningu dolgo ni bilo v ospredju. Je način dela, ki ga je usvojil v svojem prvem športu, zanj prednost pred konkurenco?

Zgodovinsko gledano v kolesarstvu nikoli nismo veliko pozornosti posvečali vadbi za moč in gibljivost. Nekoč kolesarji niso počeli nič od tega, čez leto so na kolesu krepili noge, pozimi so dvigali uteži. Zdaj je drugače, Pogačar ima natančen program vadbe za moč in gibljivost, vsak dan dela vaje za krepitev sredice telesa in raztezne vaje. To je zelo pomembno, vendar številni kolesarji v tem pogledu leta zaostajajo za Rogličem, ki je tovrstni trening opravljal že v mladosti. To mu pomaga v različnih pogledih, od dihanja med dirko, kako dobro prenaša vse tresljaje, do tega, da je zaradi boljše gibljivosti hitreje usvojil pravilen položaj v spustih.

❞

Roglič je čudež narave, izjema, ki potrjuje pravilo. Prepričan sem, da v mladosti ni le skakal, temveč da je bil zelo dejaven otrok, ki je počel marsikaj. Z veseljem bi ga spoznal.

Zdaj je Roglič na Vuelti, ki jo je začel zelo dobro. Je dandanes še mogoče v eni sezoni dve tritedenski dirki končati v vrhu?

Bomo videli, saj je bilo med Tourom in Vuelto zelo malo časa za premor, za nameček je bila zanj dirka po Franciji