Moški mora prevzemati tudi gospodinjska dela

❞

Mir in ravnovesje v partnerski odnos prinese občutek, da so dela pravično porazdeljena in ustrezno spoštovana.

Poglejmo si še en mit o dobrem partnerskem odnosu iz knjige Solo v dvoje. Večina vas verjetno že kima. »Prave« moške je pravkar obšla krivda, ker ste se spomnili, da ste pozabili dati perilo v pralni stroj. Kaj, če to trditev, s katero seveda ni nič narobe, v duhu enakopravnosti zapišemo še malo drugače? Ženske morajo prevzemati tudi »moška« opravila. Se, recimo, naučiti popravljati avtomobile, zamenjati počen strešnik ali zmontirati police v otroški sobi. Ste iz redkega plemena žensk, ki se upajo tega lotiti? Ne računajte na partnerjevo pohvalo ali hvaležnost, saj moški želijo »moške« zadeve ohraniti zase. Ne marajo vtikanja. Kar zmore ženska, takoj neha biti moško. Sodobni moški ima že tako težave s samozavestjo v odnosu z žensko. Zato še bolj varuje zadnja ozemlja, na katera še ni stopila ženska noga.

Spomnim se para v zrelih srednjih letih, zadnji otrok je odletel iz gnezda. Moža to ni kaj dosti prizadelo, še naprej je ostajal dolgo v službi, bil je lastnik in direktor uspešnega podjetja. Žena je precej težje sprejela, da sta v gnezdu ostala sama. Najprej se je prijavila na telovadbo s prijateljicami, se kmalu vpisala na tečaj joge in meditacije ... Povsod same ženske. Ker se na takih pozitivno usmerjenih dogodkih jamranje ne spodobi, je marsikatera znala kaj lepega povedati tudi o svojem partnerju. Sicer malo potožijo, ker so preveč zdoma, ampak skoraj vse so se pohvalile, da jim tisti čas, ko so doma, precej pomagajo v gospodinjstvu. Eden odlično kuha, drugemu ni pod častjo pomiti posodo, tretji je kupil in sprogramiral robotske pomočnike, ki se veselo vozijo po stanovanju in plezajo po oknih. Gospa je presenečena ugotovila, da njen ne počne prav nič od tega. Nikoli niti ne vpraša, ali ji lahko kaj pomaga. Ob prvi priložnosti je posedla moža in mu povedala, kako osamljeno se počuti in kako vsi drugi moški pomagajo svojim ženam. Njega pa ni, še ko je doma, brez veze brklja po delavnici in jo pušča samo za vse. Moža se je to res dotaknilo. Ker se ni potikal po gostilnah in ni imel časa za moške rekreacijske izlete, teh krutih argumentov ni mogel preveriti pri teh »vseh drugih moških«. Delavnico je vedno pogosteje zamenjaval za kuhinjo, robotski sesalnik je postal novi član njune mini družine. Nič mu ni bilo odveč, a zaman je čakal nasmeh na obrazu svoje najdražje. Že prej redek seks je počasi postajal zgodovina. Praznine med njima ni bilo več mogoče spregledati, zato sta se odločila, da poiščeta pomoč.

Njuna zveza se je začela v študentskih letih. Spontano sta si oba zaželela otrok in družine. Prej niti nista opazila, šele zdaj se zavedata, da se je z rojstvom prvega otroka njun odnos začel hitro spreminjati. On je postal še bolj odgovoren, svoje poslanstvo je našel v skrbi za družino. Ona se je povsem posvetila otrokom in družini. Ko je izgubila službo, je šlo moževemu podjetju že tako dobro, da sta se odločila, da bo ostala doma. Po rojstvu tretjega otroka je imela več kot dovolj dela, da službe tudi pogrešala ni več. Namesto prejšnjega skupnega smisla in povezanosti sta se vedno bolj odmikala vsak v svoj smisel. Njo so osrečevali čudoviti otroci, skrb zanje jo je napolnjevala. Njega so vsepovsod hvalili, še delavci so bili zadovoljni z njim. Ravnovesje se je podrlo po odhodu otrok. Najprej pri njej, ko je spoznala, da je ostala samo še gospodinja. Kot mama je postala odveč, kot žena zapostavljena in nerazumljena. Njemu ni bilo nič jasno, saj je ves čas počel vse, »kot je treba« in kot je pričakovala. Videlo se je, da se imata še vedno rada, a praznina je bila z vsakim srečanjem večja. Poskusila sta se pogovarjati, a je bilo vse prisiljeno. Dolga leta sta se pogovarjala samo o družini in otrocih, kam bodo šli, kaj je treba postoriti, da bo njihov dom še bolj popoln. Vse te debate so zdaj odveč, novih tem ne najdeta. Tudi terapija ni pomagala, odkrito sta se začela pogovarjati o ločitvi.

Potem pa je nenadoma počilo. Takoj sem opazil, da je prišel povsem drugačen. In potem se je usulo iz njega. Da ima dovolj teh njenih večnih zahtev. Gara, odkar ve zase, vse ji je omogočil. Še v službo ji ni bilo treba, samo za dom in otroke bi morala poskrbeti. Če bi ji bilo pretežko, bi ji priskrbel še pomočnico.

Vso pozornost je namenjala otrokom, on pa je samo čakal, kdaj bo spet prišel na vrsto, kdaj bo tudi on deležen vsaj malo nežnosti in pozornosti. Skoraj deset minut je neprekinjeno govoril, kaj ga je vsa leta motilo, kako se je žrtvoval in odrekal, zdaj pa naj še pomiva te k .... eve lonce. Hišica iz kart njunega odnosa se je podrla v nekaj minutah. Žena ga je samo gledala z odprtimi usti, ni mogla verjeti, kaj se dogaja. Ko se je mož končno zmogel ustaviti, je bil še sam presenečen nad sabo. Prestrašeno je pogledal šokirano ženo in se potem proseče ozrl k meni, češ da naj poskušam popraviti to katastrofo. A ni bilo kaj popravljati. Povsem mirno sem mu rekel, naj nadaljuje. Naj ohrani jezo in bolečino, zdrži z njima in samo bolj spoštljivo govori naprej.

Po tem srečanju je bilo, kot bi se zakonca usedla na hitri vlak. Mož je bil kot prerojen, kot bi našel izvir povsem nove energije. Po dveh tednih sta že prišla z roko v roki, oči so jima sijale. Meni ni bilo treba nič drugega več, kot da sem ju spodbujal, da sta se še naprej odkrito pogovarjala. Po toliko letih pometanja pod preprogo je marsikaj zabolelo, a jima je odkritost najprej uspelo prenesti v moji pisarni, kmalu pa vedno bolj tudi doma. Na zadnjem srečanju sem ga vprašal, kako je kaj z njegovo pomočjo pri gospodinjstvu. Ne morem ju spustiti, če ne preverim, ali smo rešili težavo, zaradi katere sta prišla. Razumel je, da gre za šaljivo provokacijo. Mirno je odgovoril, da je ženi odkrito rekel, da se mu zdi, da je naredil in še vedno naredi dovolj, da lahko pričakuje, da ona poskrbi za gospodinjstvo. Cenil je in še vedno ceni to pri njej, sem ter tja ji lahko tudi kaj pomaga in tako pokaže, da mu ni pod častjo in da spoštuje njeno delo. Ampak da pričakuje, da bo v prihodnje tudi ona bolj njegovo.

Najpogostejši vir prepirov o gospodinjskih delih je prav iskanje spoštovanja. Mir in ravnovesje v partnerski odnos prinese občutek, da so dela pravično porazdeljena in ustrezno spoštovana. Če par zmore priti do pravične delitve del, ne da bi se bilo treba moškemu pritakniti gospodinjskih del, zakaj ne? Kaj si o tem mislijo mama, tašča ali prijateljice, bi moralo biti povsem nepomembno. Spoštovanje je trši oreh. Ženska pričakuje, da ji bo moški pokazal spoštovanje s tem, da ji bo pomagal ali kaj naredil namesto nje. Moški bo njeno tovrstno »pomoč« občutil nasprotno: kot nezaupnico in nepotrebno vtikanje, ki razvrednoti pomembnost in moškost opravljenega dela. Namesto da plezate z njim po strehi in se drenjata pod pokrovom avtomobila, partnerja raje pohvalite. Pokažite navdušenje nad narejenim, ga po opravljenem delu objemite in mu zmasirajte utrujena ramena. Hladno pivo tudi ne more škoditi. In, gospodje, prav vse to bo učinkovalo tudi pri njej. Mogoče le pivo zamenjajte s kozarcem vina.

Odlomek iz knjige Solo v dvoje