Katarina Čas: Nisva želela pocukranega odnosa
❞
Z Dariem sva dobro sodelovala in že na prvi vaji skupaj prišla do tega, kakšen naj bi bil odnos Mojce in Vrenka. Oba sva si želela, da ne bo preveč pocukran, da bo naraven in verjeten.
TV Slovenija bo v nedeljo, 10. januarja, ob 20. uri na prvem programu predvajala prvo epizodo nove slovenske kriminalne serije Primeri inšpektorja Vrenka, ki je nastala po romanih Avgusta Demšarja. Medtem ko bo v naslovni vlogi nastopil Dario Varga, bo Mojco, lastnico jazz kluba, ki je nekakšno čustveno zatočišče za Vrenka, igrala Katarina Čas. S slovensko filmsko igralko, ki je pred kratkim prejela nagrado za najboljšo stransko žensko vlogo v filmu Paradise – novo življenje režiserja Davida del Degana, smo se pogovarjali o odnosu do jazza, promociji slovenskega filma, vplivu koronske krize na stanje v filmski industriji in o njeni dokaj sveži glasbeni poti.
Pred kratkim ste se opisali kot indie rockerico, kako pa ste kaj z jazzom? Z jazzom sva si bližja šele zadnja leta. Spoznala sem tudi nekaj glasbenikov, ki so jazzisti, obiskala nekaj dobrih jazz klubov v New Yorku, tako da sva si z jazzom zdaj bolj na ti kot pred leti. Še vedno pa je na moji playlisti več indie rocka kot jazza.
Bi lahko za Mojco, ki jo igrate v prihajajoči tv-seriji Primeri inšpektorja Vrenka, rekli, da je tipična lastnica jazz lokala? Kaj ste sami pričakovali od te vloge, še preden ste prebrali scenarij?
Želela sem igrati v kriminalni seriji, z željo, da bi bila detektiv ali pa kriminalec (smeh), Mojca sicer ni ne eno ne drugo, sem bila pa vesela, da je nekako povezana z glasbo. Mojca je bila spisana za potrebe serije in je v originalnih romanih Avgusta Demšarja, po katerih so posnete epizode, ni. Mojca je torej iktivni lik scenaristov in je nekakšno čustveno zatočišče za Vrenka.
Mislim, da ni tipična lastnica jazz kluba, je umetniška duša, ki si želi ponuditi še nekaj kreativnega poleg samo strežbe pijače.
Mojci pripisujejo podobne lastnosti kot vam zasebno – da je topla, polna razumevanja … Se je bilo zaradi tega lažje vživeti v lik?
Mojco sem imela takoj rada in nekako mi je blizu, tako da ni bilo večjih težav pri vživljanju v vlogo.
Kaj vse sicer zajema priprava na neko vlogo?
Pomembno se je umestiti glede na celoten scenarij. Kdo si, s kom si, kakšni so tvoji motivi, k čemu stremiš, kaj te žene in tako dalje. Moraš razumeti svoj lik, ker ga šele potem lahko tudi dihaš. Sicer pa smo se pri tej seriji predvsem ukvarjali z odnosom Vrenka in Mojce. Nista več najstnika, oba sta bila že prizadeta. Predvsem smo želeli pokazati neko zrelo zaljubljanje, ki ne temelji samo na iskrici strasti, ampak na prijateljstvu, spoštovanju, razumevanju …
Kaj mislite, da je inšpektorju Vrenku najbolj všeč pri njej?
Da ga ne obsoja, tudi ko je slabe volje, zadržan ali namrgoden. Preprosto ga sprejema takšnega, kot je.
Kako ste se med snemanjem ujeli z Dariem Vargo, ki igra inšpektorja Vrenka?
Z Dariem sva dobro sodelovala in že na prvi vaji skupaj prišla do tega, kakšen naj bi bil odnos Mojce in Vrenka. Oba sva si želela, da ne bo preveč pocukran, da bo naraven in verjeten.
Kako je bilo snemanje omejeno oziroma okrnjeno zaradi ukrepov, povezanih s koronavirusom?
Vrenka smo snemali v obdobju, ko ni bilo lockdowna, je pa ekipa nosila maske, si razkuževala roke …
Ravno sem se vrnila tudi s snemanja srbske serije Besa 2 v Črni gori. Testirali smo se enkrat na teden, tako da se je sproti preverjalo, ali smo vsi zdravi, vsi smo nosili maske. Razen ko se snema, takrat so igralci seveda brez mask. Ko kamera ugasne, so maske nazaj.
Ste med lockdownom pogledali več filmov, kot bi jih sicer? Se vam je kateri še posebej vtisnil v spomin?
Tudi jaz sem navdušena nad Netflixovo serijo Damin gambit (Queen's Gambit), celo tako zelo, da sem začela igrati šah (smeh). Serija me je očarala tako igralsko, režijsko, vsebinsko kot estetsko s kostumograijo, scenograijo, lučjo.
V intervjuju za Siol ste dejali, da imate nekaj priljubljenih režiserjev in pogledate film že zaradi tega, ker ga je režiral eden izmed njih. Kateri so vaši najljubši režiserji?
Martin Scorsese, Quentin Tarantino, Wes Anderson, David Fincher, Francis Ford Coppola, David Lynch ... in še bi lahko naštevala. Zakaj? Ne vem, preprosto veš, da gledaš njihovo delo, imajo prepoznaven slog, ki je samo njihov, dajo nekaj, kar je meni všečno. Ali so to močne dialoške scene, ki temeljijo na razdelanih značajih, zanimivi kadri, zanimiva uporaba glasbe, zanimiva barvna paleta, dobra fotograija, dobra montaža ... Ne vem, preprosto znajo narediti skupek, ki me zlahka potegne v zgodbo.
Ste sicer drugi val epidemije doživljali in preživljali bistveno drugače kot prvega?
K sreči sem kljub lockdownu imela precej dela s snemanji.
Kaj je prvo, kar boste storili, ko se ukrepi sprostijo?
Komaj čakam, da grem na kak koncert s prijatelji in, seveda, da lahko spet odpotujem kam daleč.
Naslov vaše diplome je bil tržno komuniciranje slovenskega filma. Tedaj se vam je zdelo, da se slovenski film premalo promovira. Imate še vedno ta občutek?
Tudi promocija je povezana s inančnimi vložki, in kot vemo, je slovenski ilm že tako podhranjen, da je velik dosežek, da se sploh kaj naredi, še posebno v zdajšnjih časih. Promocija ilma je seveda odvisna tudi od žanra. Resno socialno dramo težko oglašuješ na zabaven način. Zadeva ni črno-bela, veliko je odvisno od vsebine ilma in žanra in kako potem vse skupaj zapakirati v ustrezen promocijski paket, ki bo ljudi pritegnil in privabil ciljno publiko v kinematografe. Pomembno vprašanje je tudi, kakšna je slovenska publika in česa si sploh želi. Če se ponudba in povpraševanje ne srečata na neki optimalni točki, ti tudi kreativna promocija ne pomaga veliko.
Zadnje čase se zdi, da se na tem področju marsikaj premika – sploh glede novih kriminalnih serij, kot so Jezero, V imenu ljudstva in zdaj Primeri inšpektorja Vrenka, ki so medijsko precej promovirane že pred začetkom predvajanja. Ne nazadnje je tudi tale intervju del tega …
Da, primer promocije Jezera je bil prijetno presenečenje. Vsi smo vedeli, da ta serija prihaja na male zaslone. Veliko se je govorilo o njej, še preden so jo sploh začeli predvajati. Jezero je bilo estetsko posneto z dobro igralsko zasedbo in tudi zdelo se je, da smo bili Slovenci res lačni tovrstne serije.
»Glasba je en tak soundtrack življenja, se mi zdi. So komadi, ki te spomnijo na določeno obdobje, na lepe prigode, tudi na žalostne momente, te pomirijo, razveselijo …« ste dejali pred kratkim. Če bi snemali film o vas: katere pesmi bi bile na soundtracku?
Uf, en cel vrtiljak pesmi, ampak reciva, da se soundtrack še piše (smeh).
Kateri filmski soundtracki so vam sicer najljubši?
Kadar mi kdo omeni ilmski soundtrack, je moja prva misel Tarantino. Obožujem soundtracke njegovih ilmov. Imajo nekakšen vintage pridih in so polni kakovostne glasbe.
Za glasbeni projekt K.A.T ste rekli, da ste ga začeli bolj za zabavo kot zares, zdaj pa se je kar prijel. Mu je dodaten zagon dala epidemija, ker imate manj filmskih obveznosti?
Niti ne, naredili smo štiri pesmi, ko smo pač to začutili. Pri tem projektu ni časovnice, ni deadlinov. Delamo, ko se ujamemo, potem gre spet vsak po svoje.
Ste se kaj lovili pri tem, kak nastop in način petja boste uporabili?
Zdenko Matoz ga je opisal kot »duhovite pesmi z žlahtnim retro prizvokom, kjer se zven Ennia Morriconeja iz Leonejevih vesternov sreča s popom kakšne Nancy Sinatra ali Dusty Springfield«.
Vse se je zgodilo zelo spontano, brez kakšnih načrtovanih potez. Šla sem v studio in s pomočjo Martina Štibernika (glasba za K.A.T.) in Mitje Novljana (besedila za K.A.T.) odpela oziroma interpretirala tekst. Vse skupaj sem si vzela bolj kot skok v neko novo vlogo.
Boste kaj zapeli tudi v novi televizijski seriji?
Ne. (smeh) Mojca ne poje.
Pomembno vprašanje je tudi, kakšna je slovenska publika in česa si sploh želi. Če se ponudba in povpraševanje ne srečata na neki optimalni točki, ti tudi kreativna promocija ne pomaga veliko.