Filip Flisar: Mislim, da sem dober oče

2021-01-09 - Grega Kališnik Mislil sem na pogum, tveganje, smučanje na glavo ... Štart so močne roke ...

»Jezuskristus!« je bilo slišati javk ob novici, da pri 33 letih smučarski kros zapušča Mariborčan Filip Flisar. Svetovni prvak, sedemkratni posamični in tudi skupni zmagovalec svetovnega pokala končuje kariero, ko je še zdrav. Znameniti brkač (in bradač), razumni zajebant, oboževalec svetovnih kuhinj, oče male Sofie, partner županove M. in študent biosistemskega inženirstva z odpičenimi projekti ostaja na snegu, veliko načrtov pa ima tudi na kopninah.

Znovico, da končujete športno kariero, ljudem, ki vas spremljajo, niste pripravili najlepšega novoletnega darila. Ni bilo najbolj prijazno od vas ...

Ni bilo prijazno, kaj? (smeh) Čas bo pokazal, ali je bilo prijazno ali ne. Če bi se umaknil iz javnega življenja in ne bi naredil ničesar več, bi bilo neprijazno. Če jih bom odslej razveseljeval z drugimi projekti, pa je vse skupaj zanje darilo.

Torej gre le za drugo pentljo na darilu?

Točno tako. Če dvajset let dobivaš enako darilo, se ga naveličaš, pa če je najboljše na svetu. Ne moreš ves čas jesti steakov, včasih ti dunajc bolj zapaše.

Se je slovo dolgo kuhalo, no, peklo?

Taka odločitev se ne sprejme čez noč, o tem sem začel razmišljati po koncu lanske sezone. Z javno objavo pa sem tako dolgo odlašal, ker sem se hotel posloviti bodisi v južnotirolskem Innichenu, ki je moje priljubljeno tekmovališče, ali na SP na Kitajskem. A je zaradi koronavirusa oboje odpadlo. Če bi že imel poslovilno tekmo, bi mi morala nekaj pomeniti.

Je bila odločitev težka? Zakaj natanko ste nehali tekmovati?

Ne bi rekel, da je bila težka. Za smučarski kros, čeprav imam samo 33 let, nisem več najmlajši. Dolga leta sem mučil svoje telo s padci, skoki, obremenitvami, s stvarmi ob smučanju, z biciklom ... To se pozna, nisem več, kot sem bil pred petimi leti. Drugi razlog je moja logika, pogled, da je profesionalna pot nekaj, v kar tekmovalec vloži vse, a zavedati se je treba, da moraš po njenem koncu še 40 let od nečesa živeti, in je fajn, da nisi invalid. Marsikoga zaslepi, preobremenjujejo telo in so na koncu invalidi. In kaj imajo od življenja? Jaz še nisem tako hudo poškodovan, da ne bi mogel še naprej početi stvari, ki si jih želim. In tretjič, po toliko letih ti malo ugasne žar. Vedno težim k neki progresiji, novemu, in ko toliko časa počneš isto stvar, se pojavijo apetiti po drugih stvareh. Za konec kariere ni na neki način nikdar pravi čas, a nekoč si rečeš: To je to, hvala lepa.

Ste z doseženim zadovoljni?

Kako ne bi bil, saj sem dosegel vse, kar se je dalo, razen olimpijske kolajne. Če bi rekel, da nisem zadovoljen, mi lahko kdorkoli da focko.

So v vrhu smučarskega krosa starejši fantje ali si lahko dober že pri dvajsetih? Kako pomembne so izkušnje?

Izkušnje pomenijo veliko, a tendenca kaže, da so med najboljšimi vedno mlajši. Smučarski kros je relativno mlad, nima dvesto let. Na začetku se iščejo nove stvari, tehnike, potem se šport na neki točki ustavi in napredek je minimalen. Stara garda, če tako rečem, smo orali ledino, iskali nove tehnike, zdaj se ve, kako je treba smučati, da boš spredaj, in to je to.

Torej napreduje tudi norost?

Norost ne napreduje, ker v športu ni toliko norosti ...

Ne, mladi niso bolj pogumni. Na zunaj se zdi, da moraš biti za naš šport nor in podobno, a ni pogum tisti, ki naredi dobrega ski krosista. Gre za tehniko.

Najprej ste bili alpinec. Razlika med alpskim in prostim smučanjem se mi zdi kot razlika med ugvantanim, lepo oblečenim človekom in nekom sproščenim v natrganih kavbojkah.

Ni več takšne razlike, čeprav je res, da je alpsko smučanje bolj konservativno, a treba se je zavedati, da je vsak šport, ki je olimpijski, profesionalen do zadnje pike.

Če bi alpskega smučarja ujeli na dopingu, si mislim, bi pri njem našli sledi bogvekatere prepovedane substance, ob olimpijski uverturi deskanja na snegu, če se ne motim, v Naganu, pa je bil kanadski šampion diskvalificiran zaradi marihuane ... Ker je deskanje bolj free in se tak zdi tudi kros?

Smučarski kros od človeka zahteva drugačne atribute kot alpske discipline. Moraš biti bolj uličar, vseeno je to spopad med štirimi ljudmi. Tako kot ne moreš primerjati miselnosti teniškega igralca in boksarja. Nekdo s konservativnim značajem v smučarskem krosu ne more uspeti.

Moraš biti nesramen?

Niti slučajno. Če te ne bi izločili sodniki, bi te tekmovalci. Moraš pa biti bojevit. Ne sme te biti strah skokov, drugemu po smučeh voziti, ne smeš se bati kontaktov. Ko si na štartnih vratih, se zavedaš, da imaš tri nasprotnike, v alpskem smučanju pa na progi tekmuješ sam.

Kaj je bolj nevarno?

V klasičnem smuku redkeje padeš, a so posledice hujše. Imaš večjo hitrost, a ponavadi priletiš v mreže. V ski krosu padeš večkrat, tudi poškodbe so hude, velikokrat te nabije v nasprotni breg. Smučarski kros se mi zdi nevarnejši, ker je več padcev. Napako lahko naredi sotekmovalec, pa oba padeta. Ali vsi.

Kako se pravzaprav smučarski kros trenira? Verjetno ne s tremi sparingi?

Hu, to pa je ... trenira se ogromno segmentov. Prva je kondicijska pripravljenost, ki je speciična, naš šport je eksploziven, vožnja traja minuto in petnajst, vedno so štiri vožnje zapored, potrebuješ vzdržljivost. Pripravljen moraš biti na štart, brez dobrega štarta nimaš kaj iskati.

Ne, eh, kje. Celo telo, speciična moč, ki prihaja iz trupa in bokov, roke so samo vzvod.

❞

Najdem se v vsem, kar se malo hitreje premika in ti dvigne adrenalin.

❞

Ful sem proti temu, ko starši svoje neuspele ambicije zrcalijo na otroke. Ob tem mi gre na bruhanje.

Točno tako. Odvisno, če je štart strm ali raven. Treniraš različne štarte. Začetne sekcije so lahko hitre, eksplozivne, lahko so bolj na easy. Trenirati moraš skoke, dolge, kratke, kako jih krajšati, požirati, kako prek kucljev, rolerjev, različnih objektov, da preneseš največjo hitrost. Tu je alpski segment, drsenje na smučeh, različni zavoji, včasih imamo tudi negativne ... Pomemben dejavnik je zavetrje, koliko časa si lahko za nekom, da mu ne zapelješ na smučke. Mi nimamo motorja, smo izenačeni, med 32 tekmovalci, ki gredo v izločilne boje, je včasih manj kot sekunda razlike. Vsi smo sposobni prepeljati progo v razmaku petih metrov. Znanost je tempiranje, kje boš koga prehitel. Tega ljudje ne vedo, ne vidijo. Bistveno več stvari moraš trenirati kot v alpskem smučanju. Ko gre za vrh sveta, je vse pripeljano do zadnjih milimetrov. Če vzamemo fenomenalnega alpinca, Marcela Hirscherja, Hermanna Maierja, Bodeja Millerja, to so fantastični smučarji, a če bi bilo koga od njih strah skokov, bi lahko pozabil na ski kros.

Od kod pri vas strast do ekstremov?

To je pa treba vprašati moja stara dva.

Ste edinec?

Imam mlajšega brata Martina, glasbenika. Je čisto drugačna liga. On je uspešen na svojem, jaz na svojem področju. Sicer pa, vsak ima neko posebnost, eden ima rad sarmo, drugi čokolado. Jaz imam rad sarmo.

Kaj ekstremnega poleg smučarije še počnete?

Joj, najbolj bi izpostavil bicikel, gorsko kolesarjenje, pa dirt jump, vragolije, salte na kolesu. Potem motokros, avti, dirkališča. Najdem se v vsem, kar se malo hitreje premika in ti dvigne adrenalin.

Če bi bili (še) mlajši, v čem bi radi tekmovali?

V motokrosu, pa avtomobilskem reliju.

Kako bi se opredelili, kot uživač, šaljivec, zajebant, kar je še stopnja višje?

Sem zelo realen, sproščen, lahko rečem, da sem zajebant, a tisti, ki je priseben in ve, kdaj je zabava in kdaj ne, kdaj profesionalnost ...

Pa kdaj je pust in kdaj ni, ker vsak dan ne moreš biti za rešetkami. Ko je čaga, je čaga, ko ni čage, je ni. (Predlani je Filip Flisar med pustovanjem na Ptuju povzročil incident, se lotil policijskega avtomobila in so ga pridržali do streznitve. Za storjeno se je opravičil, se niti malo izmotaval in vzel nase tudi kazen, op. p.)

❞

Če bi me videli brez brade in brkov, bi vedeli, o čem govorim. Zakaj jih imam. Ni naključje.

Kako je prišlo do vaših prepoznavnih brkov? Resno ali iz heca?

Popolnoma iz heca. Nekoč smo bili ves mesec na severnoameriški turneji in si nas je par prijateljev pustilo brado, zadnji dan smo se pobrili, a si pustili brke. Po kakšnem mesecu so bili moji nikakvi, tanki, brezveze, pa sem pomislil, da bi imel daljše. Tisto leto sem bil športnik Maribora in se spraševal, kako bom na gala prireditvi kot napol pobrita ovca. Pa sem si rekel, boli me K, in sem se slikal s Kanglerjem ... Ko sem prebil to bariero, sem si jih lahko puščal naprej. Potem je bila fora, ko sem si jih lahko začel vihati. Ko sem zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala, sem bil že »oni z brki«.

Zdaj imate brke in brado?

Zdaj imam oboje.

Se boste s koncem kariere obrili?

Ne, ker ne gre za marketinško foro, ampak dobro počutje. Takole bom rekel, če bi me videli brez brade in brkov, bi vedeli, o čem govorim. Zakaj jih imam. Ni naključje.

Bojda ste dober kuhar, ste med kariero pazili na prehrano ali ne? Na eni od fotografij pozirate z nosečniškim trebuhom, je vaš?

Trebuh znam tako ven dati, kot bi bil noseč.

Ja, brezmadežno spočetje. Rad se pohecam, a če bi bil v resnici debel, ne bi bil uspešen športnik. Kuhanje, hrana nasploh, pa je moja strast, rad imam dobro vino, pivo, kavo, hrano, ideologija kulinarike mi je všeč. Dosti sem bil okoli in se kar dobro spoznam na kulinariko in sem si lahko pripravil stvari, ki si jih doma ne morem. Ker smo še, kjer smo.

Kaj imate najraje?

Ne vem, enkrat se rad oblečeš v črno, drugič v belo.

Kaj pa misel, da je pohano način življenja?

To pa je fundament. Vedno je treba poskušati nove stvari, a pohano je pohano.

O pohanju govoriva dobesedno, ne preneseno?

Dobesedno, pohano, panirano, da si bomo na jasnem.

Kaj je z vašim študijem?

Študiram biosistemsko inženirstvo.

Kaj???

Strojna tehnologija v agrikulturne namene. Sem tehnični tip, če ne bi smučal, bi verjetno študiral strojništvo, kar pa bi bilo poleg športa prezahtevno. Izbral sem nekaj, kar je temu blizu, perspektivno, hrano bo človeštvo vedno potrebovalo.

In nameravate študij končati?

Zagotovo, ne vem pa, ali bom v tej branži pristal.

Kaj boste počeli zdaj, ostali v smučariji ali se vidite tudi zunaj športa?

Vedno rad poskušam različne stvari. Jasno, da bom deloma ostajal v smučanju, s sponzorji imam dogovorjene projekte, kot je bilo norenje z jet packom na raketni pogon po Mariboru. V karieri nisem imel ekip, ki bi me podpirale, sam sem bil za vse in imam toliko različnega znanja, ki sem se ga naučil v lastni šoli, da se mi zdi odgovorno to predajati mladim športnikom ali pa nešportnikom. Zastavljene imam še druge projekte, tudi v zvezi s kuhanjem ...

So smučarski krosisti v primerjavi z alpinci slabo plačani?

Deinitivno bistveno manj. Zmaga na tekmi je vredna 12.000 evrov, v Italiji ti cuknejo 40 odstotkov davka, naši ti vzamejo še dohodnino ... In za to moraš zmagati.

Polfinale torej ni vreden omembe?

Mislim, da sem vse povedal.

Z Moniko Vuk, hčerjo završkega župana, imata dveinpolletno hčerkico Sofio. Kakšen oče ste?

To težko sam povem, to bi morali druge vprašati. No, mislim, da sem dober oče, da imam širokoglednost, ki jo lahko dam hčerki. Pomembno je, da otroka vzgojiš v odprtoglednega, razgledanost mu lahko daš, inteligence ne. Daš mu normalen pogled na svet, da ni tipični zaprepadenec, ki udriha po vladi in sistemu, ampak če mu ne pašejo Janše, pa Kreki, reče hvala lepa in gre živet kam drugam.

Kaj počne vaša partnerka? Jo je bilo med smučanjem strah za vas in si je zdaj oddahnila?

Malo jo je že bilo strah, a ne pretirano. Dela pa v irmi svojega očeta.

Otrok in šport?

Kaj naj rečem? Načeloma ja.

Profesionalizem?

Če si ga bo hčerka želela, bom zanjo naredil vse, če bo videla kaj drugega, pa tudi v redu. Ljudje se ne zavedajo, profesionalni šport ni hec. Otroku moraš omogočiti izbiro, potem pa mu pustiti, da se odloča sam. Ful sem proti temu, ko starši svoje neuspele ambicije zrcalijo na otroke. Ob tem mi gre na bruhanje. Tak otrok pri dvanajstih letih starše pošlje kamorkoli že in gre svojo pot.

Vas je česa strah?

Je, človeške hudobije.

Je je veliko?

Na žalost kar. A se dobro branim, se ne splašim tako hitro. Pa ne govorim o tem, da te nekdo v temi napade z nožem ... Človeška hudobija ima na veliki skali v krojenju današnje realnosti kar velik vpliv na vse.

Kako doživljate pandemijo?

Tu se nerad opredeljujem ...

Mislil sem, kako jo doživljate, čutite?

Razočaran sem nad veliko ljudmi, ker imajo zelo bizarne poglede na vse skupaj, blazno me moti razdvojenost, da vsak trajba v svojo smer. Vlada pa ni sposobna ljudi skupaj povleči. Imamo radikalne poglede v vse smeri, ki so možne in niso možne. In s takšnim bezljanjem ne bomo dosegli nič. Nesmiselni so pogledi ljudi, zato so nesmiselni vladni ukrepi. Uspešni nismo ne prebivalci ne vlada in nastane kaos.

Velik dal vaših odpičenih stvari javnost pozna. Imate kakšno skrito strast?

Imam ogromno strasti, od ostrih nožev do orodja, izdelovanja predmetov ... Da bi imel kakšno ekstremno močno strast, o kateri doslej nisem govoril, to pa ne.

❞

Zavedati se je treba, da moraš po koncu kariere še 40 let od nečesa živeti, in je fajn, da nisi invalid.

gibalnega vidika nezahtevna oblika gibanja, se moramo tudi pred njim ustrezno ogreti. Ogrevanje je eden pomembnejših delov treninga, saj telo pripravimo na nadaljnje obremenitve in zmanjšamo tveganje za nastanek poškodb.

Vsebino ogrevanja sicer prilagajamo glede na vsebino glavnega dela, ki je odvisna od tega, ali smo usmerjeni v tek na dolge, srednje ali kratke proge. Skupno večini ogrevanj pred tekom je splošno ogrevanje, ki se začne z lahkotnim, sproščenim 10- do 15-minutnim tekom, sledijo pa vaje tekaške abecede, ki je tudi eno osnovnih sredstev za izpopolnjevanje tekaške tehnike. V ogrevanje vključimo še nekaj krajših hitrejših tekov, predvsem kadar v glavnem delu sledi tek na kratke in srednje proge (od 100 do 5000 m). Hitrost hitrejšega intervala naj bo še vedno manjša kot pri ciljanem maksimalnem oziroma tekmovalnem tempu.

Tehniko teka ali atletsko abecedo sestavljajo:

– nizki skiping (izrazito gibanje gležnjev)

– srednji skiping (mešanica nizkega in visokega skipinga)

– visoki skiping (izrazito dvigovanje kolen)

– zametovanje – tek z visokim dvigovanjem pet (izrazito krčenje kolena) (slika 1)

– škarjice (tek z iztegnjenimi nogami) (slika 2)

– džoging poskoki

– hopsanje (poskoki v višino z dvigom kolena sprednje noge)

– tek z grabljenjem (sprednja noga se dvigne visoko naprej, nato pa s stopalom »zagrabimo« podlago pod sabo)

– prisunski poskoki (poskoki bočno)

– križni koraki (slika 3)

– tek s poudarjenim odrivom (izrazito odrivanje in dvigovanje kolen) (slika 4).