Njen glas in izjemni igralski talent sta v opernem svetu povzročila revolucijo, ljubezenska zgodba z Onassisom pa je polnila stolpce svetovnega tiska.
❞
Ko sem pela, so me imeli resnično radi.
Njen glas, ki je obsegal tri oktave, in izjemen igralski talent sta v opernem svetu povzročila revolucijo, razmerje z enim najbogatejših moških na svetu pa je polnilo stolpce svetovnega tiska. »Rada bi bila Maria, ampak vedno je tu tudi La Callas, ki od mene zahteva, da se obnašam dostojanstveno,« je nekoč dejala ženska, ki se je iz revnega, neprivlačnega in neljubljenega dekletca preobrazila v utelešenje glamurja in karizme. Strastno umetnico je uničil ravno moški, ki ga je ljubila bolj kot življenje samo, on pa jo je zavrgel in se poročil s tedaj najslavnejšo žensko na svetu.
Onjenem življenju še vedno snemajo ilme in pišejo knjige. Najnovejša, Maria Callas avtorice Michelle Marly, je konec leta v slovenskem prevodu izšla pri založbi Učila International.
Grdi raček z glasom slavčka
Kot Maria Anna Soia Cecilia Kalos se je 2. decembra 1923 v New Yorku rodila grškima staršema, Georgeu in Litsi Kalogeropulos, klicali pa so jo Maria. Njen oče je v ZDA, kamor se je družina preselila le nekaj mesecev pred hčerinim rojstvom, priimek naprej skrajšal v Kalos, nato pa ga je spremenil v preprostejši Callas. Zakon staršev je bil od začetka obsojen na propad. Litsin oče je hčerko svaril, da ne bo s tem moškim nikoli srečna, in imel je prav. George je bil nepopravljiv ženskar, kar se ni izboljšalo niti po rojstvu prvorojenke Jackie leta 1917. Tri leta pozneje sta dobila sina Vasilisa, ki je pri dveh letih umrl zaradi meningitisa. Leta 1923, ko je bila Litsa tretjič noseča, se je poglavar družine, ki je imel v Grčiji svojo lekarno, odločil, da se bodo preselili v ZDA, in nič ni pomagalo, da se mu je žena na vse kriplje upirala. Julija se je družina vkrcala na ladjo za New York, kjer so se naselili v pretežno grški četrti Astoria v Queensu. Litsa je bila prepričana, da pod srcem nosi sina, in je bila ob rojstvu še ene deklice tako razočarana, da je štiri dni ni niti pogledala.
Po štirih letih je George odprl svojo lekarno in družina se je preselila v Washington Heights, mestno četrt na severu Manhattna, kjer je Mary, kot so jo vsi klicali, odraščala. Mati je že pri njenih rosnih treh letih ugotovila, da je mlajša hčerka nadarjena. »Ko sem bila stara komaj pet let, me je silila peti. To sem sovražila,« je nekoč dejala. George je pogosto negodoval, ker je imela Litsa občutno raje starejšo in lepšo hčer Jackie in ker je Mary silila peti in nastopati, toda žena ga ni poslušala. Zaradi afer in pogostih daljših odsotnosti je velikokrat kričala nanj vpričo deklic. Zakon je šel počasi v franže in leta 1937 se je Litsa z otrokoma vrnila v domovino, toda njen odnos do mlajše hčerke se ni izboljšal. »Moja sestra je bila vitka in čudovita in mati jo je vedno imela raje kot mene. Bila sem grdi raček, debela, nerodna in nepriljubljena. Kruto je, če se otrok zaradi tebe počuti grdega in nezaželenega … Nikoli ji ne bom oprostila, da mi je vzela otroštvo. V letih, ko bi se morala igrati in odraščati, sem pela in služila denar. Vse, kar sem storila za svojo družino, je bilo povečini dobro in vse, kar so oni storili meni, je bilo pretežno slabo,« je leta 1956 povedala za revijo Time, leto pozneje pa je radijskemu voditelju Normanu Rossu v Chicagu dejala: »Moral bi obstajati zakon, s katerim bi majhnim otrokom prepovedali nastopanje. Otroci bi morali imeti čudovito otroštvo. Ne bi jim smeli nalagati preveč odgovornosti.«
V mladih letih je zaradi močne kratkovidnosti nosila očala z debelimi stekli, se izogibala sošolcem in se kompulzivno prenajedala. »Sovražila sem šolo, sovražila sem vse. In vedno bolj sem se redila,« je pripovedovala Timu. Nekako pri osmih letih je vzljubila glasbo. S privarčevanim denarjem si je kupovala librete in nastopala v šoli, mama pa jo je spodbujala in ji plačala ure petja. Začela je zmagovati na radijskih natečajih in se naučila pomembne lekcije: »Ko sem pela, so me imeli resnično radi.«
V domovini jo je mati poskušala vpisati na prestižni glasbeni konservatorij v Atenah, toda niso je sprejeli, ker ni imela dovolj znanja iz glasbene teorije. Leta 1937 se je vpisala na mlajši in manj elitni Grški nacionalni konservatorij, kjer jo je sprva za skromno vsoto, pozneje pa povsem brezplačno poučevala Maria Trivella. V šolo je prihajala prva in iz nje odhajala zadnja, libreto pa je naštudirala v enem tednu, medtem ko so drugi potrebovali dva meseca. Njena tedanja učiteljica se je spominjala najslavnejše učenke: »Nikoli se ni spogledovala in nihče ji ni dvoril. Bila je nerodna in sramežljiva. Imela je manjvrednostni kompleks, razen glede ene stvari: svojega glasu.« Učiteljica je hitro ugotovila, da Mary ni kontraalt, ampak dramatičen sopran, in razvijali sta razpon glasu. V šestih mesecih je pela najtežje operne arije. Po dveh letih je študij nadaljevala na prestižnem atenskem konservatoriju pri španski sopranistki Elviri de Hidalgo. Ta je zanjo dejala, da je fenomen. »Poslušala je druge moje študente, soprane, mezzosoprane, tenorje … Pela je lahko vse.« Na konservatoriju je preživljala cele dneve, ko jo je učiteljica vprašala, zakaj to počne, pa ji je odvrnila: »Celo najmanj nadarjen učenec me lahko nauči česa novega.« Pri Hidalgovi se je naučila tudi belcanta.
Po pripovedovanju Marijinega moža, pa tudi prijateljice Giuliette Simionato, je Litsa, ki ni imela zaposlitve, v medvojnih letih »hčerko silila, naj hodi ven z različnimi moškimi«, večinoma italijanskimi in nemškimi vojaki. Prijateljica je menila, da Maria materi nikoli ni odpustila, ker je čutila, da jo je silila v nekakšno prostitucijo. Odnos z njo je skušala sicer večkrat zakrpati in je Litso leta 1950 celo povabila na svojo prvo mehiško turnejo, toda skupno potovanje je le še poglobilo razdor in nikoli več se nista videli. Mati ji je pisala užaljena pisma, v katerih je udrihala čez
Mariinega očeta in moža, in na koncu je pevka z njo povsem pretrgala stike.
Nikoli ne prosi za usluge
Leta 1942 je glavna zvezdnica atenske opere zbolela in Mario so 24 ur pred predstavo angažirali za glavno vlogo v Tosci. Ko se je odpravljala na oder, je eden od scenskih delavcev navrgel: »Debeli prasici ne bo nikoli uspelo.« Pobesnela je in z njim izično obračunala, nato pa odkorakala na oder, blestela in navdušila grške kritike.
Po koncu 2. svetovne vojne se je vrnila v New York, kjer so ji v Metropolitanski operi ponudili vlogo Madame Butterfly, vendar si je zaradi obremenjevanja z odvečnimi kilogrami ni upala sprejeti. Dogovorjena je bila za angažma v Chicagu, a je operna hiša bankrotirala in priložnost je splavala po vodi. Dve leti je ostala v New Yorku, študirala, vadila in jedla, toda v javnosti ni nastopala. Obupana se je odpravila v Italijo in dobila službo v Veroni, kjer so ji za nastop plačali današnjih 50 evrov. Imela je avdicijo v milanski La Scali, a je niso sprejeli. »Vedela sem, da mi ni uspelo. Vse delo in vložena leta, vse je bilo zaman. Razumela sem, zakaj se nekateri ljudje ubijejo, in se naučila pomembne lekcije: nikoli ne prosi za uslugo. Tako ali tako ne boš ničesar dobil,« se je spominjala.
V Veroni je spoznala Giovannija Battisto Meneghinija, starejšega bogatega industrialca, ki ji je začel dvoriti. Leta 1949 sta se poročila in naslednjih deset let, vse do ločitve, je bila njena kariera v moževih rokah. Njegov vpliv in denar sta ji omogočila preboj in v tem času je nastopala kot Maria Meneghini Callas. Zanimivo je, da je na poročno noč odpotovala na turnejo v Argentino.
Za njeno kariero je bilo prelomno tudi srečanje z italijanskim dirigentom Tuliem Serainom, ki je iskal Izoldo za Wagnerjevo opero. Našel jo je v Callasovi in odtlej je bil njen mentor in veliki podpornik.
Dokončno si je operno občinstvo pokorila leta 1949 v Benetkah. Nastopala je kot Brünhilde v še eni Wagnerjevi operi, Valkiri, ko je Margherita Carosio, ki bi morala biti Elvira v Puritancih, zbolela. Serain je Marii sporočil, da ima šest dni časa, da jo zamenja. Upirala se je, da ne bo zmogla, a je odrezal: »Zagotavljam ti, da boš.« Izjemno bi bilo že, če bi se operna pevka dveh tako različnih vlog lotila v karieri, da se ju je v isti sezoni, je bilo senzacionalno. Kritiki so ji prerokovali propad, toda po premieri je eden od njih zapisal: »Celo največji skeptiki med nami morajo priznati, da je Maria Callas naredila čudež.« Zahvaljujoč njenemu razkošnemu sopranu, so operne hiše na repertoar znova uvrščale dela Cherubinija, Bellinija, Donizettija in Rossinija, ki jih v njenem času druge pevke preprosto niso bile zmožne izvajati. Še ena slovita sopranistka, Španka Montserrat Cabalé, je o njej dejala: »Pevcem z vsega sveta je odprla nova vrata, vrata, ki so bila dotlej zaprta. Za njimi je spala ne le velika glasba, ampak tudi velika ideja o interpretaciji. Nam, ki smo ji sledili, je dala možnosti, ki prej niso obstajale. Da me primerjajo z njo, je nekaj, o čemer si nisem upala niti sanjati. To ni prav. Mnogo manjša sem od Callasove.«
V sloviti Scali je v Verdijevih Sicilijanskih večernicah kljub naraščajoči priljubljenosti debitirala šele čez dve leti, menda zato, ker je takratni direktor opere Ghiringhelli ni maral. Pozneje so v Milanu posebej zanjo pripravljali razkošne produkcije in nizala je sodelovanja z umetniki, kot so dirigent Herbert von Karajan, koreograinja Margherita Wallmann ter režiserja Franco Zeffirelli in Luchino Visconti. Zeffirelli je o njej nekoč dejal: »Zgodovina opere se deli na dva dela: pred Mario Callas in po njej.«
Leta 1952 je debitirala v Kraljevi operni hiši v Londonu kot Norma v istoimenski Bellinijevi operi, čez štiri leta pa se je v isti vlogi premierno predstavila v sloviti Metropolitanski operi v New Yorku. Premiero je pospremil odmeven članek v reviji Time,v katerem so o operni zvezdnici pisali kot o muhasti divi in poudarjali njeno rivalstvo z Renato Tebaldi in slab odnos z materjo. V resnici, tako piše Zeffirelli, sta bili sloviti sopranistki dobri kolegici, obe s tragičnim ljubezenskim življenjem, brez otrok in osamljeni kljub odrskim uspehom.
Naslavnejši ljubezenski trikotnik
Leta 1957, ko je bila še poročena z Meneghinijem, je na zabavi v njeno čast najslavnejša živeča Grkinja spoznala najslavnejšega Grka, ladjarja Aristotela Onassisa, ki je bil takrat prav tako poročen z Athino Livanos, s katero sta imela dva otroka. Malo pred tem je Maria drastično shujšala, z 90 na 60 kilogramov, in začel jo je izdajati glas. Leta 1959 je zapustila moža, leto pozneje se je ločil še Onassis, njuno razmerje pa je polnilo časopisne stolpce. V zasebnem življenju je bila srečna kot še nikoli, profesionalno pa se je začel njen zaton. Mnogi biograi so za to krivili Onassisa, razkošne zabave, ki sta se jih udeleževala, in ponočevanje, ki gotovo ni koristilo njenemu glasu, toda kot opozarja Michael Scott, avtor biograije Maria Meneghini Callas, ji je Onassis omogočil časten umik z odrov, kjer je njen pešajoči glas izdajal, da so najboljša leta mimo. Zefirelli se po drugi strani spominja, da jo je leta 1963 vprašal, zakaj več ne vadi, in odvrnila mu je, da »si skušam življenje izpolniti kot ženska«. Na Onassisa, ki je bil znan kot neustavljiv ženskar, je bila popolnoma nora, Zeffirelli pa je do njega neprizanesljiv in ga opisuje kot primitivneža, ki Callasove ni spoštoval kot umetnice in je izkoristil njeno slavo, da se je prebil v visoko družbo.
Po pisanju še enega njenega biografa, Nicholasa Gagea, mu je leta 1960 rodila sina, a je umrl nekaj ur po rojstvu, Meneghini pa je v svoji knjigi o nekdanji ženi zapisal, da Maria ni mogla imeti otrok.
Leta 1968 je največja operna pevka svojega časa doživela šok. Onassis jo je zapustil zaradi najslavnejše ženske na svetu, vdove umorjenega ameriškega predsednika Johna Fitzgeralda Kennedyja. Z Jacqueline Bouvier sta se poročila 20. oktobra 1968 na njegovem zasebnem grškem otoku Skorpiosu, kjer je prej veliko časa preživljal z Mario. Diva je odšla v Pariz, se bolj ali manj umaknila z oči javnosti in načrtovala veliko vrnitev na odre, a se to nikoli ni zgodilo. Živela je izolirano, da je zvečer lahko zaspala, pa so poskrbele velike količine uspavalnih tablet. Tajnica družine Onassis je v svojih spominih zapisala, da je bil zakon Jackie in Onassisa nesrečen in da se je ladjar kmalu vrnil v pevkin objem in jo redno obiskoval v Parizu. Onassis je umrl 15. marca 1975, star 69 let, v bolnišnici v Parizu. Maria ga je menda želela obiskati, toda Jackie je osebju bolnišnice to strogo prepovedala. Njegova smrt je Callasovo dokončno strla. Zaradi srčne kapi je umrla 16. septembra 1977, stara 53 let. Njeno žaro so shranili v kostnici pariškem na pokopališču Père Lachaise, a so jo pozneje ukradli. Ko so jo našli, so izpolnili pevkino poslednjo željo in njen pepel raztresli v Egejskem morju, kjer je na Onassisovi jahti Christina O. preživela najsrečnejše trenutke svojega življenja.
❞
Bila je nerodna in sramežljiva. Imela je manjvrednostni kompleks, razen glede ene stvari: svojega glasu.