Slovensko kasaštvo se je začelo na ljutomerskem koncu. Kdor je kdaj, čeravno površno, spremljal kasaški šport, je gotovo slišal za priimek Slavič.
Človek najprej hodi, potem po potrebi steče. Naravno gibanje konja je kas, pospeši v galop. A najprej so bitja v takšni ali drugačni zibeli in slovensko kasaštvo se je začelo na ljutomerskem koncu. Skrivnost uspeha v tem športu je, kako žival zadržati, da iz kasa ne plane v galop.
Zdaj pa mirno v pogovorni kas, nikar galop. Kdor je kdaj spremljal kasaški šport, tudi površno, kot jaz, je gotovo slišal za priimek Slavič iz Grab in Ključarovcev. Ter ime Marko, bila sta Marko st. in Marko ml., sploh ne edina tega imena, mlajši postane starejši, zamenja ga novi mlajši, »smo v sorodu«, pove predsednik Kasaškega kluba Ljutomer Janez. Seveda Slavič, iz Vučje vasi. Ima toliko let kot mlajši Dončić številko na dresu NBA. Že v Kraljevini Jugoslaviji pa je tri derbije dobil Ludvik Slavič. A nekoč najznamenitejša kasaška rodbina zdaj nima več toliko konjev, »časi se spreminjajo«.
Janez Slavič je tudi delal s konji, bil je rejec, dirkal ni. »Vsi v družini so se ukvarjali s konjerejo, pa tudi ko so se poročili, so dekletom dali najboljše plemenske kobile, da se je konjereja širila.« Konj je bil najprej delovna žival, potem »na žalost vojaški obveznik«. Ker so obstajali tudi prevozi, je postala pomembna hitrost. In ljutomerski konji so iz Benečije, »seveda ne en par«, pripeljali vino na Dunaj štirinajst dni hitreje od drugih iz Slovenskih goric, pravijo davni viri. Močni konji so nosili težke tovore, drugi so bili bolj hitri. Martin Krpan tega ni vedel.
In pridemo do kasa. Ljutomerski kasaški klub, še v času Avstro-Ogrske, je bil ustanovljen leto za osrednjim dunajskim, 1875. »Pri kasu porabi konj za svoj hod najmanj energije. Kas je zanj naravna hoja, hkratni premik desne prednje in zadnje leve noge, nato leva prednja– desna zadnja. Izmenično.« Včasih so ga poetično primerjali z rahlim dirom gazel po afriški puščavi. Konja kasa ne učiš, moraš pa mu preprečiti, da gre v galop. Če mu daš preveč sile, skoči v galop. In ga na dirki diskvaliicirajo, če galopira več kot 60 metrov. Pri galopu z zadnjih nog žival skače na prednje, pri čemer porabi več energije, doseže pa na krajših razdaljah večjo hitrost. Kasači so bolj vzdržljivi, gibajo se bolj zmerno. Biti morajo primerno visoki, lahki, ne široki v plečih, to niso konji za meso. Na žalost mnogokje konjsko meso ponujajo kot jed, »jaz nisem vegetarijanec, a konjskega mesa ne jem«.
Hitro, hitreje domov
Ko so se ljudje iz vinogradov vozili domov, so se na poljih začeli meriti in leta 1874 so organizirali prvo dirko. Hipodrom imajo v zibeli kasaštva Ljutomeru od leta 1954, prve dirke so bile na polju, cesti, od Križevcev do Ljutomera, nato pa na travniku na Cvenu, kjer pa so že uredili 1000-metrsko elipso. Zdaj je v Ljutomeru, Ljubljani in Krškem enako dolga proga, obstajajo pa tudi 1600-metrske elipse. Iz ljutomerskega konca, kjer so bili rejci kmetje, se je kasaštvo razširilo do bolj aristokratske Ljubljane, pa v Zagreb, Beograd, Osijek, vse še v stari Jugoslaviji, pri nas pa v Šentjernej in pozneje Komendo.
Kasači niso po vsem svetu enaki. Konjskih pasem je skupaj nekaj čez 300, precej je tudi kasačev. »Imamo slovenskega kasača, tradicionalnega ljutomerskega kasača, v prvi rodovniški knjigi iz leta 1897 imamo vpisanih že 80 žrebet s tega območja. Z imeni, imeni očeta, žrebca, in seveda kobile. Znan je ameriški kasač,« ZDA so velesila tega športa, prve dirke so imeli že po letu 1800, tu so Francija, Italija in Skandinavija, predvsem Švedska. Galop je najbolj razvit na Otoku, kjer kasaštva skoraj ni, pojasni Janez Slavič.
V kasaštvu se vrti veliko denarja, a manj kot v galopskih dirkah. »Pri nas stav še nimamo izrazito urejenih, če omenim Francijo, se na njih pobere deset milijard evrov na leto. Stavcem ostane 70 odstotkov, drugo se nameni za stroške, vzdrževanje hipodromov, rejo.« Bistvo je vzrediti zmagovalnega konja, pri čemer gre tretjina genetiki, preostalo je, kako z njim delajo, ravnajo.
Število rojenih žrebet se je v Sloveniji zmanjšalo, v dvajsetih letih z 200 na 65. Se je pa razvila reja konj vseh mogočih pasem, v ljubiteljske namene, za osebno rekreacijo, tu so tekmovanja v preskakovanju zaprek ...
Kasaštvo pri nas trenutno ne napreduje, predvsem reja, za katero je treba imeti čas, dve leti, da se s konjem lahko preizkusiš. Kasač lahko postane malone vsako skoteno žrebe, ker gre za naravno gibanje konja. Nekaj je odvisno od očeta in matere, potem pa od vzgoje, prehrane ... Družin, ki obvladajo veščine, je vedno manj. Ljutomerčani so obstali ne samo zato, ker so s kasači tekmovali, ampak ker so jih tudi prodajali. Potomci so na Švedskem, v Italiji, reja pa se je razširila predvsem na jug.
Kasač je konj, človek, ki z njim dirka, je preprosto tekmovalec, voznik, voziček je sulky ali gig. Pri nas je bilo lani predvidenih 20, 25 dirk, zaradi epidemije so jih izpeljali le enajst, tri v Ljutomeru. »Imamo prvenstva za dvo-, tri- in štiriletne, pa pet- in večletne kasače. Nekatere dirke pa so razpisane po zaslužku, konju se prišteva življenjski zaslužek.« Skupaj tekmujejo konji do
❞
Od kasačev, ki so jih Sagajevi sami vzredili, je najuspešnejši Maugli, tekmuje dve sezoni in je doslej zaslužil 28.000 evrov.
1000 evrov zaslužka in naprej do tistih, ki imajo, no, na računu, več kot 10.000 enot. So pa še posebne dirke, za tri- do petletne konje, maratoni ... Največje denarne nagrade v Sloveniji znašajo od 10.000 do 20.000 evrov, sklad se deli na šest prvouvrščenih, zmagovalec dobi blizu polovice. »Deset odstotkov gre rejcu, preostalo vozniku, lastniku, trenerju, kakor se zmenijo. Ob nagradnem skladu 10.000 evrov dobi zmagovalec 3870, rejec 430 evrov.«
Vse o tem, kar preletavava z Janezom Slavičem, je od 2012. na ogled v Muzeju ljutomerski kasač. Dokumenti, fotograije, pokali, o njihovem konju je bilo do leta 1945 že 326 bibliografskih zapisov, prvič pa je ljutomersko-veržejski konj omenjen leta 1823.
Uspešnost tamkajšnje selekcije, poslušam, gre na račun »značajnosti mater, imamo materne linije, te matere pa so se plemenile tako z domačimi kot tujimi žrebci. Mati je tista, ki vzgaja žrebe, v šestih do devetih mesecih dobi njene navade. Bilo je 29 linij, zdaj jih je 15.«
Sagajevi
Ena nosilnih družin ljutomerskega kasaštva so zadnja leta Sagajevi iz Ključarovcev. V tujini, »v profesionalizmu so rejstvo, trenerstvo in tekmovalstvo ločeni, pri nas je vse združeno«, tudi pri Sagajevih, že tretja generacija, pove za las še 39-letni Janko Sagaj. Začelo se je z babičino družino Novak iz Banovcev, širše je zastavil Jankov oče Jože v 80. letih, najprej z manj uspeha, med letoma 1991 in 1996 pa je vzredil in tekmoval z najboljšim konjem Durasom z 49 zmagami. Sagajevi so seveda sosedje Slavičevih.
Oče še malo pomaga, pa Jankov brat Jože, trikrat ali štirikrat najboljši voznik v Sloveniji, malone proi, nastopal je tudi v tujini. Zadnjih pet, šest let je glavni Janko, v letih 2020 in 2019 najboljši voznik pri nas.
Lahko vsakdo sede v sulky? »Sprva lahko, moraš pa obvladovati konja. Pozneje je velika razlika med amaterskimi in profesionalnimi vozniki, ena glavnih veščin je, kako konja obdržati v kasu.« Na najvišji ravni so vozniki sulkyja telesno primerljivi z jockeyji, tehtajo 60, 70 kilogramov.
Sagajevi imajo doma dve plemenski kobili, deset do 12 konjev, v bistvu so v lasti društva treh partnerjev po imenu Ekipa SKP. Največ dela je odrezanega Janku, njegovi partnerki Tini ter 11-letnemu sinu Luki in leto mlajši hčerki Nini. Za seme plačajo, cene so od 500 do 25.000 evrov. Sagajevi odštejejo od 1000 do 3000 evrov. Po denarju je družina amaterska, po vloženem delu so profesionalci. Z njihovimi konji dirkata tako brata kot proiji v tujini, a redkeje. Konja si Janko izbere glede na vrsto dirke. Od kasačev, ki so jih sami vzredili, je najuspešnejši Maugli, tekmuje dve sezoni in je doslej zaslužil 28.000 evrov. Sliši se veliko, a goli strošek tekmovalnega konja, stroški materiala brez dela, je 4000 evrov na leto.
Zakaj torej to počnejo? »To je tradicija in mi jo nadaljujemo.« Sagajevi imajo kmetijo, Janko je zaposlen v gradbenem podjetju. »A reja je strast, ko imaš svojo kobilo in veš, kako velike so njene zmožnosti, ji izbiraš žrebce, to te vleče. Gre za odnos do konja kot živali in športnika.«
Konj dobro dirka, če je »zadovoljen, zdrav in sproščen«. Kasača začnejo trenirati pri letu in pol, samo v hodu, počasnem kasu. Pri dveh letih in pol lahko začnejo dirkati, a »z mladim konjem ne gre prehitevati, dogajajo se poškodbe. Zadnja leta vemo, da konja nima smisla trenirati hitrost. Ta je genetsko pogojena, razvijati je treba vzdržljivost in moč, z daljšimi treningi pri manjši hitrosti.« Deset do dvanajst dirk na leto je maksimum.
Najhitrejši kasači dosežejo 60 km/h, lahko več. Konj lahko tekmuje, če je zdrav, do 14. leta. In pri kasu se najbolj pokaže, če je z njim kaj narobe, če je neuglašen, če noge ne gredo po taktu.
Zjutraj ga nakrmijo, sledi izpust, »štala je najslabša za živali«, štala je – štala. Ni zraka, je dolgčas. Bokse očistijo, da imajo ob vrnitvi živali sveže nastlano.
Dirkajo sezonsko, od aprila do novembra. »Polovico decembra in pol januarja imajo konji prosto,« sledijo priprave za prave treninge, vsakodnevni džoging sedem do osem kilometrov. Sagajevi so si doma uredili džoging stezo, »prekratko, 400 metrov«. Janko lahko trenira dva konja hkrati, eden je vprežen v sulky, drugi je na vrvi. »To je priprava tetiv in sklepov ter pridobivanje mišične mase.« Potem so hitrejši treningi, na velikem hipodromu, dvakrat na teden, lahko tudi intervalno. Po hitrem treningu ima konj prost dan, pred njim obvezno džoging. Si zaradi kasaštva Sagajevi od ust trgajo ali so bogataši?
»Če je konj res dober za naše razmere, za tujino povprečen, pokrije sebe in mogoče še katerega iz hleva zraven. Če imaš enega konja, gre za hobi, konj preživi sebe ali pa ti delaš zanj.« Če hočeš nekaj več, tekmovalno, je zadeva resnejša, napornejša. A strast preglasi vse.