Kdo smo in kaj nas osrečuje?

si ljudje smo nezavedno do neke mere metodični igralci. Vsi imamo persone, ki jih igramo na spletu, v službi, s prijatelji in doma. Te različne persone nam prinašajo določene koristi. Omogočajo nam, da služimo denar, s katerim plačujemo položnice, pomagajo nam delovati v delovnem okolju, kjer se ne počutimo vedno udobno, in ohranjati odnose z ljudmi, ki jih v resnici ne maramo, vendar z njimi moramo imeti stike. Toda pogosto ima naša identiteta toliko plasti, da izgubimo pogled na to, kdo v resnici smo, če smo to sploh kdaj vedeli. Vlogo, ki jo igramo v službi, prinesemo domov, tisto, ki jo igramo s prijatelji, pa v svoje ljubezensko življenje, ne da bi se tega zavedali ali to namerno počeli. Ne glede na to, kako uspešno igramo svoje vloge, na koncu ostajamo nezadovoljni, depresivni, nesrečni in z občutkom nevrednosti. »Jaz«, ki je bil že na začetku majhen in ranljiv, postane popačen.

VŽelimo postati tisto, za kar mislimo, da drugi mislijo o nas, in to celo na račun svojih vrednot.

Redko, če sploh kdaj, zavestno in namerno ustvarjamo svoje vrednote. Življenjske odločitve sprejemamo s pomočjo te dvakrat odsevane slike tega, kar bi lahko bili, ne da bi kdaj dobro premislili o tem. Cooley je ta pojav poimenoval »jaz, ki gleda skozi steklo«.

Živimo v zaznavanju zaznavanja sebe, zato smo sami sebe izgubili. Kako lahko prepoznamo, kdo smo in kaj nas osrečuje, če lovimo popačen odsev sanj nekoga drugega?

Morda mislite, da je težji del tega, da postaneš menih, odpovedovanje zabavnim stvarem: zabavam, seksu, gledanju televizije, posedovanju reči, spanju v pravi postelji (no, spanje na tleh je bilo res precej naporno). Toda preden sem se odločil za ta korak, sem moral premagati še večjo oviro: za svojo odločitev sem moral povedati staršem.

Ko sem končeval zadnji letnik študija, sem se že odločil, po kateri poti hočem iti. Staršem sem povedal, da bom zavrnil ponudbe za službo, ki sem jih dobil. Vedno se šalim, da sem po mnenju svojih staršev imel na voljo tri karierne možnosti: zdravnik, odvetnik ali zguba. Ni boljšega načina, da svojim staršem poveste, da je bilo zaman vse, kar so storili za vas, kot je to, da postanete menih.

Kot vsi starši so tudi moji imeli želje za mojo prihodnost, toda jaz sem jih počasi navajal na misel, da bom morda postal menih. Od osemnajstega leta sem del vsakega poletja preživel kot pripravnik v inančnem podjetju v Londonu, del pa v ašramu v Mumbaju. Ko sem sprejel odločitev, je mamo zaskrbelo isto kot vse mame: moja blaginja. Ali bom imel zdravstveno zavarovanje? Ali je »iskanje razsvetljenja« zgolj lepši izraz za to, da »ves dan ne bom ničesar počel«?

Za mojo mamo je bilo še bolj težavno to, da smo bili obkroženi s sorodniki in prijatelji, ki so z njo delili deinicijo uspeha po formuli zdravnik-odvetnik-zguba. Ko so izvedeli, da sem sprejel tako radikalno odločitev, so ji začeli govoriti: »Toda toliko sta vložila v njegovo izobrazbo«, »Oprali so mu možgane« in »Zapravil bo življenje«. Tudi moji prijatelji so menili, da se nisem prav odločil. Od njih sem poslušal, da »nikoli več ne bom dobil službe« in da »mečem stran vse priložnosti za dober zaslužek«.

Da jih boste morda izgubili, je tveganje, ki ga je vredno sprejeti; iskanje načinov, kako jih ohraniti v svojem življenju, je izziv, ki ga je vredno sprejeti.

Mislite kot menih (Naučite svoj um, da vsak dan najde mir in smisel), ki jo je napisal Jay Shetty. Knjiga je v prevodu Anaje Sever izšla pri založbi Primus.