Beseda leta: prostovoljec
So nam pokazali, kaj je v resnici bistveno na Balkanu, kjer se že stoletja vse vrti okoli tako nepomembnih razlik, da se takrat, ko nekoga prizadene nesreča, v hipu razblinijo?
Nekaj ur po tem, ko je 29. decembra potres stresel tudi njegovo hišo v Zagrebu, je štiriindvajsetletni Vinko odhitel v prodajalno po hrano, ustekleničeno vodo in ponjave za prekrivanje poškodovanih streh. Vsega tega ni kupoval zase. Prek različnih medijev so do njega prihajali prizori iz Petrinje, Gline in okoliških vasi, on pa je ob tem zgolj z delčkom očesa ugotovil, da je njegov televizor padel na tla in se razbil.
To se mu je zdelo čisto nepomembno v primerjavi s strahotami, ki so jih ljudje doživljali ob porušenih hišah. Z do zadnjega kotička napolnjenim avtomobilom je skupaj s še dvema prijateljema odhitel na pomoč. V Petrinjo so pred njimi že prispeli mnogi drugi. Fantje so zato nadaljevali proti Glini, nato pa naprej, proti vasem, za katere Vinko pred tem ni še nikoli slišal.
Moč človečnosti
Domov se je vrnil pozno ponoči. Pretresen zaradi trpljenja in revščine, ki sta te kraje uničevala že veliko dlje in globlje od tega potresa. Naslednji dan je imel bolj jasno predstavo, kaj ljudje najbolj potrebujejo. V pekarni je kupil več kilogramov kruha, v nakupovalnem središču kakšnih deset spalnih vreč in znova odhitel na pomoč.
Vinko je samo eden od prostovoljcev, ki so se nemudoma odpravili tja, kjer je katastrofa najhuje udarila. Na stotine ljudi iz različnih koncev Hrvaške in drugih držav je pohitelo proti Petrinji in okoliškim vasem, pri čemer so občasno res povzročali gnečo, ki pa je bila več kot razumljiva v trenutkih, ko je v njihovih srcih vladal pravi čustveni kaos. Strah se je pomešal s trmo, obup s sočutjem, ključnega pomena pa je bilo to, da nihče od njih ni mogel mirno gledati prizorov trpljenja in biti srečen, da je ostal samo brez televizorja.
Že dolgo nisem bila priča takšni kolektivni potrebi po tem, da se priskoči na pomoč. Prihajali so konvoji mehanizacije iz Slovenije, gradbeni les iz Srbije, hrana in zdravila iz širšega območja, lastniki hiš ob jadranski obali so ponujali nastanitev tistim, ki niso vedeli, kam bodo šli s svojimi družinami. Slovenka Nuša Stanič je organizirala zbiranje hrane za živali in s pomočjo transportnega podjetja, v katerem dela njen fant, na prizadeto območje pripeljala sedem ton pomoči za konje, pse, mačke in živino, za katero je bilo treba prav tako poskrbeti.
In čeprav so me v minulih mesecih številni prijatelji grajali – priznam, da pogosto s prepričljivimi argumenti –, ker še vedno neomajno verjamem, da so ljudje v svojem bistvu dobri, se mi je te dni zdelo, da imam popolnoma prav. Prostovoljci so bili tudi tokrat zgolj odsev človekove potrebe po tem, da umiri bolečino človeka ob sebi. Pokazali so moč človečnosti.
Vse to me je spomnilo na potres, ki je leta 2008 prizadel kitajsko pokrajino Sečuan. To je bila katastrofa neznanskih razsežnosti. A kljub velikim razlikam obstaja med obema tragedijama cela vrsta podobnosti.
Sečuan je prizadel potres z veliko večjo rušilno močjo. Izmerili so osem stopenj po Richterjevi lestvici. Umrlo je več kot 80.000 ljudi, med katerimi je bilo tudi najmanj 7000 osnovnošolcev, ki so bili v času potresa v učilnicah nekakovostno zgrajenih šol. In čeprav je te številke nemogoče primerjati s hrvaškimi, je ena od podobnosti že v tem, da je okrožje Wenchuan, ki je bilo skorajda zravnano z zemljo, le 80 kilometrov oddaljeno od Chengduja, glavnega mesta Sečuana. In prav ob potresu se je pokazalo, da vlada v neposredni bližini industrijskega in visokotehnološkega središča, kjer znaša domači proizvod na prebivalca 16.000 dolarjev, revščina, ki se ji je »kitajski gospodarski čudež« ves čas vztrajno izogibal. Morda zato, ker je ostala skrita na prelepem, a preveč hribovitem območju, ali pa zato, ker je tamkajšnje prebivalstvo etnično mešano: 34 odstotkov ljudi pripada narodnostni manjšini Qian, okoli 18 odstotkov pa je Tibetancev. Se je torej Wenchuan – tako kot vasi okoli Petrinje in Gline – zdel politično (in etnično) neoporečnim lokalnim funkcionarjem toliko bolj primeren za krajo materiala za gradnjo šol (oziroma obnovo hiš po domovinski vojni), da je šele potres razkril, da so bile to, kot pravijo Kitajci, »doufu zgradbe«, poslopja, zgrajena brez konstrukcijske ojačitve in z nezadostnimi količinami cementa?
Še toliko bolj pomembna je podobnost med potresoma v tistem, kar se je zgodilo pozneje. Novice o trpljenju več kot pet milijonov vaščanov v okrožju Wenchuan, ki so ostali brez domov, je ljudi po vsej državi spodbudila k temu, da se odpravijo na pot in s seboj vzamejo pomoč. Nekateri so v terenskih vozilih pripeljali šotore, drugi zdravila, tretji so ponudili tolažbo. In čeprav kitajska oblast ni navdušena nad takšnimi pobudami, si takrat ni upala nasprotovati spontanim izlivom dobrodelnosti. Prav tako, kot se zdaj dogaja na Hrvaškem. Dobri ljudje so bili v trenutku, ko so se tla vsak dan še vedno močno tresla, edina dobra novica.
Prostovoljsko gibanje ima na Kitajskem dolgo zgodovino in seveda si ga je precej prisvojila komunistična partija. Ne nazadnje tudi kitajska državna himna nosi naslov Pohod prostovoljcev. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najbolj znan prostovoljec vojak Lei Feng, ki je pomagal starejšim tako, da jim je nosil vreče z rižem, revnim pa krpal njihova oblačila. Na koncu je dal celo življenje, ko je nekim delavcem pomagal iz blata potegniti tovornjak, ob tem pa je nanj padel betonski steber in ga ubil.
Majhen plamen dobrote
Obdobje reform in gospodarskega koraka iz revščine je na Kitajskem najprej povzročilo razvrednotenje prostovoljnega dela v prid kolektiva, s tem ko je vsililo zahtevo po odgovornosti do lastne družine. V desetletjih, ko se je izvajala politika nadzorovanja rojstev, je zlasti potreba po tem, da se zagotovi dobra prihodnost za edinega otroka, ustvarjala pritisk, ki je zavračal radodarno namenjanje svojega časa in truda nekomu, ki ni član družine.
Zaupanje v dobrodelne organizacije je na Kitajskem kopnelo tudi zaradi korupcijskih škandalov, povezanih z vodstvom Rdečega križa, tako da je duh prostovoljstva usahnil le še na majhen plamen dobrote, ki ga je povprečni človek začutil v trenutkih, ko mu je srce zledenelo ob prizorih tuje nesreče.
Potres v Wenchuanu pa je pri številnih mladih ljudeh, celo tistih, ki so bili vzgojeni v sebičneže in usmerjeni v to, da morajo najprej poskrbeti zase, zbudil potrebo po tem, da so koristni, da pomagajo in da se počutijo plemenite v svetu, v katerem se stvari merijo z materialističnimi parametri. Ne bi mogli trditi, da je bil to začetek kitajskega gibanja prostovoljstva, zagotovo pa je bila pomembna prelomnica. Poleg tega so bili v času te katastrofe Kitajci že vključeni v omrežja na spletu in so lahko sami organizirali skupine državljanov, ne da bi se morali opirati na državne in napol državne gnile organizacije.
Malo se je govorilo, koliko so prostovoljci v Wuhanu pripomogli k temu, da se je mesto izvleklo iz pandemične krize, dejstvo pa je, da so njihove zasluge izjemne. Državljani, ki imajo avtomobile, so čakali zaposlene v bolnišnicah po nočnih izmenah, saj mestni promet takrat ni deloval, in jih razvažali do njihovih domov, mimogrede pa so jim v roke potisnili še topel čaj in nekaj hrane, da jim vsaj za to ni bilo treba skrbeti. Številni zdravniki in zdravstveni tehniki iz drugih delov države so prostovoljno prihiteli v Wuhan, da bi kolegom pomagali premagovati ogromne razsežnosti okužbe. Tisti, ki so prvi preboleli covid-19, so darovali plazmo, ki so jo uporabljali za zdravljenje resno obolelih.
Ko mi je Vinkova mama pripovedovala, kako je fant neke noči prišel domov iz vasi, ki jo je opisal kot »zaselek zaselka«, do katerega ne vodi nobena cesta, kjer tudi pred potresom niso imeli elektrike in kjer so ljudje nemočno čakali, kaj jim bo prinesla vsaka naslednja noč in vsak naslednji dan, sem lahko samo neizmerno občudovala 24-letnika in vse njegove prijatelje, Nušo Stanič in njenega fanta, skratka vse, ki so se nemudoma napotili do prizadetih in jim nosili ne le hrano, oblačila, stroje in tramove, temveč predvsem tople besede in svojo bližino. Sporočilo, da niso sami. »Zdaj jim pomaga veliko ljudi, pomembno pa je, da se jih bomo spomnili tudi čez mesec dni,« je dejala Nuša novinarjem hrvaškega Indexa. »Ti ljudje se ne bodo mogli tako hitro vrniti v normalno življenje in takrat bo pomembno, da se jih spomnimo in jim spet pomagamo.«
Se bomo, ko se bo vse vrnilo v normalno življenje, kar koli že to pomeni, kdaj vprašali, kaj so ti dobri ljudje naredili tudi za vse nas, ki nas ni prizadela takšna nesreča? So nam pokazali, kaj je v resnici bistveno na Balkanu, kjer se že stoletja vse vrti okoli tako nepomembnih razlik, da se takrat, ko nekoga prizadene nesreča, v hipu razblinijo? Prostovoljci so vsaj za kratek čas to območje spremenili v bleščeč zgled velikega človeškega srca.