Počasna sprememba je iskrenejša od hitre
Kako Korošec, ki že dve desetletji živi v Ljubljani, doživlja spreminjanje prestolnice? Kako svoja opažanja prelije v umetniško delo? Kako nam ptice pripovedujejo zgodbo o mestu, ki v sebi nosi vse: kič, socialističnost, ruralnost, sivost, barvitost? Zakaj ga brglezi spominjajo na priseljence in vrane na antiheroje? O vsem tem smo se pogovarjali s striparjem in ilustratorjem Gašperjem Krajncem, čigar risoroman Mestne ptice je prejšnji mesec izšel pri založbi VigeVageKnjige.
Ambrož, protagonist Mestnih ptic, na svoji koži spoznava, kako je, če te življenje udari z močjo desnice Mika Tysona. Z dekletom nemočno opazujeta svojega ostarelega psa Darvina, ki mu iz dneva v dan pešajo moči. Skrbi ga tudi zdravje dedka, s katerim ga povezuje strast do risanja. Toda tudi ta strast kopni: ilustratorska služba, prežeta s kratkoročnimi projekti, ga ne izpolnjuje, dogajanje, postavljeno v Ljubljano, pa vseskozi poteka v navzočnosti ptic, ki kakor kronisti našega časa preletavajo sive ulice ter beležijo in hkrati odslikavajo vse nesmisle mestnega življenja: golobi, ki prhutajo nad mizami z ostanki hrane, vrane, ki prebirajo smeti, in vrabci, ki jih hrani brezdomec.
Ravno sredi Ambroževega sestanka v veliki, čisti poslovni zgradbi – Novac u rukama! bi zdaj moral zakričati glas Milana Mladenovića – v zastekljeno steno prileti brglez.
Bomp!
V hipu je mrtev, sestanek pa teče naprej: korporativca posiljujeta Ambroža z nesmiselnimi zahtevami, on jima ponižno prikimava.
Usoda brgleza je po besedah ilustratorja in striparja Gašperja Krajnca prispodoba za ljudi, ki niso rojeni Ljubljančani in so pozneje prišli živet v prestolnico. »Zanalašč sem ga narisal tako visoko, saj te ptice običajno letijo nizko. V višavah pa se počutijo izgubljene. To okolje je zanje nenaravno. Zdi se mi, da smo se vsi, ki smo se preselili v Ljubljano, v nekem trenutku znašli v nenaravnem okolju. Počutim se kot brglez. Še vedno me preveva občutek, da nimam doma. Na Koroškem se počutim kot tujec, ker sem večino časa v Ljubljani. V Ljubljani se počutim kot tujec, ker imam korenine drugje in ker me zaradi naglasa tudi drugi gledajo kot tujca.«
Aha, ta pa ima talent!
Krajnc, letnik 1985, je kot popoln samouk v vode stripa in animacije zaplul razmeroma pozno, šele sredi dvajsetih. Preden se je leta 2013 profesionalno posvetil risanju predvsem digitalnih ilustracij, se je ukvarjal z graičnim oblikovanjem, fotograijo ter avdio- in videoprodukcijo.
»Tako je šlo po vrsti: najprej ljubezen do animacije, potem do risbe, nato do stripa.«
Že kot otrok je bil nagnjen h kreativnosti. »V osnovni šoli sem vedno nekaj risal, likovni pouk mi je bil zelo pri srcu. Mentorji so v meni videli potencial, a to so bili časi, ko nihče ni niti pomislil, da bi se lahko s tem preživljal. Ni bilo govora, da bi se vpisal na srednjo oblikovno šolo ali pozneje na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Ostalo je pri 'aha, ta pa ima talent za risanje'. To je bilo to.«
Je pa zato toliko več časa posvečal športu, treniral je smučanje. »Moj cilj je bil postati novi Jure Košir.«
Mu izkušnje s športom kdaj koristijo pri ilustratorskem delu?
»Ko je najtežje, lahko stisneš še malo. Čeprav glava govori, da ne moreš, imaš še dvajset odstotkov rezerve. Znam potrpeti, ko mi ni fajn. Zvozim, četudi nimam motivacije. Tega me je naučilo smučanje. Sovražil sem kondicijske treninge, vse poskoke, vaje za moč, tek … Grozna muka mi je bila, ampak sem jo prestal, ker so starši in trener tako rekli. Včasih je podobno s strankami: projekta nočeš, ne ljubi se ti ukvarjati z njim, pa vendar ga moraš opraviti.«
Dvajset let ni malo
Po osnovni šoli je odšel v Ljubljano in obiskoval današnjo srednjo medijsko in graično šolo, kjer je začel spoznavati strip, pa tudi življenje v prestolnici. »Pred dvajsetimi leti je bil center neprepoznaven. Po Prešernovem trgu so vozile trole, ceste so bile obupne, občina ni naredila ničesar za mesto, ljudje niso videli možnosti za napredek.« Tudi on jih ni, ampak se s tem ni obremenjeval: mesta ni čutil za svoje. In kakor človek pri sebi ne opazi, da se stara, tako ne opazi sprememb mesta, ki se mu vrtinčijo pred nosom. »Hec je v tem, da dvajset let ni malo. Potem pa greš nekega dne skozi center in vidiš, da sploh ne moreš sesti na kolo, ker je toliko turistov. Spoznaš, da Ljubljana ni več od Ljubljančanov, ampak od drugih.«
Kaj pa – poleg brezdomcev – skozi čas ostaja isto?
»Ljubljančani.«
Graja ali kompliment?
»Drugo. Kajti počasna sprememba je bolj iskrena. Ne pa nekdo, ki reče: danes sem drug človek. Ljubljančani se spreminjajo počasi, kar mi je všeč.«
Je zdaj že Ljubljančan?
»Ne. Po srcu vedno Korošec.
Sem pa malo več Ljubljančana kot nekoč. Mesto sem vzljubil šele pred petimi leti. Prej me je močno vleklo v tujino. Nato pa sem Ljubljano začel bolje spoznavati. Od kičastega centra do sosesk, ki še vedno spominjajo na socializem. S staro Rogovo specialko sem odkrival nekatere bolj ruralne predele, ki so mi priklicali spomine na dom, recimo od Tomačevega proti Šentvidu. Nekoč me je prešinilo: Pa saj je popolna, vse v enem, vsega je dovolj, ravno pravšnja je zame.«
To ni kriza srednjih let …
Kot je na spletnem portalu MMC zapisala novinarka Ana Jurc, je
Krajnc je z Mestnimi pticami postavil spomenik Ljubljani, ki se mu zdi najlepša in najbolj iskrena v odtenkih sive.
Tako kot bralec hitro razpozna dele centra in Bežigrada, tudi hitro ugotovi, da je glavni junak podoben svojemu stvaritelju: sta približno istih let, podobnega videza in z istim poklicem.
»Najprej sem imel v glavi osnovno zgodbo, nekakšen temelj. Nekatere stvari so se zgodile meni, druge ljudem okoli mene, nekaj pa je čiste ikcije oziroma mojih želja.«
Ko je koncept v njegovi glavi dozorel, je stran za stranjo napisal, kaj se bo zgodilo. »Zabeležil sem si, recimo: na tej in tej strani Ambrož in Darvin (njegov pes) sedita na klopci, mimo pride neki tip in ju začne ogovarjati. Zelo grob osnutek, torej, toda z njim sem zgodbo spravil na papir in odtlej mi ni bilo treba razmišljati o zgodbi kot celoti, ampak sem se lahko posvetil podrobnostim.« Ko je naredil osnovo, je vsako stran posebej narisal, pozneje pa dodal dialoge.
Mestne ptice prek Ambroža ne pripovedujejo le o Krajncu, temveč o celotni generaciji ilustratorjev in striparjev, ki jih trenutne razmere na trgu dela pehajo v negotov – in, najbrž huje, neizpolnjujoč – položaj.
»V Sloveniji je veliko nadarjenih ljudi, ki vzamejo katero koli ponujeno službo. Tudi sam se lahko do določene mere štejem mednje. Sprva ti je kul: dobiš denar, živiš od ilustracije, ampak naše okolje ne ponuja možnosti napredka. Hitro zapadeš v apatijo. Ujameš se v zanko zadovoljstva s tem, kar imaš.«
Po njegovem mnenju je izguba veselja do poklica najbolj tragična stvar, ki se lahko pripeti kreativcu. »Grozno se počutim, kadar se zavem, da sodelujem v projektu, v katerem me uporabljajo zgolj kot orodje. Počutim se kot lupina. S temi kratkoročnimi projekti počasi umiraš kot umetnik. Izgubljaš dušo.«
Ambrož se je nevarno približal tej točki. Toda določeni dogodki so njegove misli pognali v tek in ga privedli do vprašanja, kako smiselno je vztrajati v sivi rutini. Mar ni bolje obrniti plošče, stisniti zobe, nekaj časa živeti na kruhu in vodi ter vse svoje moči usmeriti v projekte, ki ti nekaj pomenijo?
»Več ljudi pride do te točke: včasih zadostuje le malo poguma in nekaj odločnosti. Če se stoodstotno posvetiš svojim stvarem, ti lahko uspe. Morda je to razmišljanje naivno, saj sem tudi sam v podobni situaciji kot Ambrož, pa ne morem tako gladko izstopiti iz nje. Resničnost se vendarle razlikuje od ikcije. Problem je v tem, da pri nas tista dela, ki prinesejo denar, ne prinesejo tudi veselja.«
In vendar se spreminja
Kot problem novejše generacije ilustratorjev vidi tudi družbena omrežja. »Po eni strani so super: lažje začneš umetniško kariero kot nekoč. Ne potrebuješ niti portfelja: če so tvoje stvaritve na instagramu videti dobro, te bodo ljudje slej ko prej 'zagrabili'.«
Toda davek na uporabo družbenih omrežij je visok: nenehno primerjanje z drugimi. »To je nekaj najslabšega, kar lahko stori ilustrator, saj povzroča ljubosumje in nezadovoljstvo glede samega sebe. Nikoli nisi zadovoljen, ker se obremenjuješ s tem, da je drugi boljši, da je dobil boljšo službo …« Vendar niso le ljudje tisti, na katere vpliva spreminjajoča se družba. V zadnjih letih se je vsake toliko govorilo o vranah, ki jih je v Ljubljani čedalje več. »Nanje gledam kot na evolucijo. V mesto niso prišle same od sebe, ampak smo jih ljudje privabili z ogromno količino smeti, ki jih pridelamo. So stranski produkt našega obilja. Živim poleg Interspara in ni dneva, ko trgovina ne bi bila polna. Če pogledamo kante za smeti, vidimo, da gre veliko ljudem zelo dobro. Polne so ostankov hrane.«
Torej: če ne bi bilo smeti, ne bi bilo vran in bi bilo mesto lepše?
»Sploh ne, vrane so the best. Sprejel sem jih kot del mesta. So inteligentne, iznajdljive in pametne – morda jih ljudje ne marajo prav zaradi tega. Če so brglezi priseljenci, so vrane antiheroji.«