Zamizno užitkarjenje Slovencev
O nečem tako vsakdanjem, kot je kuhanje, je bilo od časa najbolj znane Zadnje večerje povedanega in napisanega – predvsem v zadnjih desetletjih – že skoraj toliko kot o sami zgodovini naše ere. Svetovna lakota po kuharskih skrivnostih je zajela tudi nas v Sloveniji. Kulinarika je knjigotrški trend, ki še vedno polni kuhinjske police, čeprav je uspešno preplavila tudi televizijo in internet. Bežen pregled spletne knjižne ponudbe, knjigarne so letos povsem zamrle, tovrstnega tiska v slovenskem jeziku kaže, da je podalpska posebnost nadpovprečno velika ljubezen do slaščic.
akšna ocena čez palec bi gotovo zaslužila temeljitejšo analizo, toda kulinaričnega knjigotrštva nihče ne jemlje posebej pod drobnogled. Že od prve slovenske kuharice, Vodnikovih Kuharskih bukev iz leta 1799, so kuharski recepti obetaven založniški in trgovski vrtiček, v katerega pa se prav posebej ne poglabljajo niti založniki, kaj šele akademska sfera, pa čeprav kuhanje, kot bi rekel etnolog dr. Janez Bogataj, izraža značilnosti in posebnosti nekega naroda.
❞
TOd ekonomične klobase …
Gotovo so kislo zelje ali repa z ocvirki, krvavice in ričet še vedno izjemno pomemben del naše množične kulinarike. Skupina Slovenske jedi, ki na facebooku združuje več kot 30 tisoč sledilcev, je ena sama oda klobasi, kar je razumljivo, saj so na strani »zaželene jedi, ki so jih kuhali naši predniki, torej tipična slovenska (avtohtona) hrana«. Zato je stran prepolna fotograij in opisov drobnih trikov in pasti tradicionalne kuhinje s klobasami, krvavicami, pečenicami, tlačenkami, pa svinjsko mastjo in ocvirki. Boljše meso, kot denimo svinjska vratovina, se pojavi v tej tradicionalni kuhinji le redko, tako kot je bilo to meso pri naših prednikih na mizi le dvakrat na leto, za druge mesne dneve so bile dobre klobase, v katere se lahko stlači vse, kar je manj kakovostnega, od notranjih organov do raznih kožic, žil in krvi. Osnovni cilj izdelave klobas je bilo pač izboljšanje okusa manj mikavnih delov živalskega telesa, in kot pravi antropologinja Svetlana Slapšak, gre pri tem za nekakšno prevaro, »saj klobasa v nekem smislu povezuje ekonomsko potrebo z uživanjem v hrani«.
Takšna prevara seveda ni naša posebnost, saj so se klobase razvile v prave nacionalne simbole tudi pri drugih narodih. Naša kulinarična prepoznavnost je postala kranjska klobasa, ki se jasno loči od raznih madžarskih, nemških, čeških ali avstrijskih klobas. Kljub temu v kulinarični literaturi, ki je zdaj na našem trgu – pregledovali smo strani Emka.si in Galarna.si, ki sta naši največji spletni ponudnici –, ni o klobasah najti ničesar. Kar povezuje našo tradicijo in sodobno kuhinjo, kakor se
Sonce
Kuharice predstavljajo neki svet idealov, ki ga nekateri ne bodo nikoli dosegli. Posebno če upoštevamo denimo kuharice vrhunskih kuharskih mojstrov, katerih recepti so tako po sestavinah kot tehnikah pogosto težko sprejemljivi za ljubiteljske kuharje in kuharice.
dobro desetletje tudi strokovno posveča kulinariki, navaja svetovnega poznavalca kulinaričnega založništva Edouarda Cointreauja.
»Kljub elektronskim knjigam prav na področju kulinarike in gastronomije narašča število tiskanih izdaj. Po Cointreaujevi navedbi ima povprečno gospodinjstvo okoli 30 kuharic. Vendar jih zelo malo uporabljajo za pripravo obrokov, ampak jih le listajo in prebirajo ter se navdušujejo nad njimi. Torej bi lahko rekel, da predstavljajo neki svet idealov, ki ga nekateri ne bodo nikoli dosegli. Posebno če upoštevamo denimo kuharice vrhunskih kuharskih mojstrov, katerih recepti so tako po sestavinah kot tehnikah pogosto težko sprejemljivi za ljubiteljske kuharje in kuharice,« pravi dr. Janez Bogataj.
Kuharsko založništvo je postalo prepoznavno kot zvrst v 60. letih po drugi svetovni vojni, ko je rast življenjskega standarda omogočila ljudem, da prek
izvrstno dopolnjujeta istoimensko spletno stran.
Zgodbarji in blogerji o zasebnosti svojih želodčkov
Da so pri nas uspešni blogerji zamenjali uspešne televizijske obraze tudi pri kuharicah, potrjuje urednica knjižnega neleposlovnega programa pri Cankarjevi založbi Nina Žitko Pucer. A knjiga zahteva bolj dodelana in podrobnejša besedila, kot so na spletu, predvsem zato, ker v njej ni prostora za številne fotograije kuharskih postopkov, kolikor si jih avtorji lahko privoščijo na spletu. Glede uspeha Urške Fartelj, obe njeni knjigi bodo pri Mladinski knjigi v kratkem ponatisnili, pravi, da so njene ideje praktične, dobre in zanesljive, ima izjemno estetsko urejen blog in posluh za to, kaj se v nekem obdobju išče, svojim bralcem in sledilcem na družbenih omrežjih pa je na neki način odprla tudi vrata svoje zasebnosti.
V ospredju so torej avtorji, ki jih najprej posvojimo na svetovnem spletu, kot sta poleg Urške Fartelj tudi Sašo Šketa in Boštjan Napotnik, ki se je na splet preselil s televizije, ali blogerja Maja in Jernej Zver, ki ustvarjata Jernej Kitchen in sta lani izdala kuharsko knjigo v angleščini pri ameriški založbi.
»Danes bodo mladi še kuho žgancev poguglali,« meni Edvina Novak, ki je bila urednica najprej pri založbi Domus (prej CZNG) in potem glavna urednica v družinski založbi Vale Novak in se je veliko ukvarjala s kuhinjskimi priročniki. »Najprej se spomnim makrobiotike, ki je zdaj popolnoma pozabljena in necenjena, pred desetletji pa je bila pravo odkritje. Uredniki slovenskih založb smo vedno zelo pozorno sledili, kaj se dogaja na tujih trgih, in presenetljivo veliko del z najrazličnejšimi pristopi prehranjevanja je izšlo v slovenščini. Kuharske knjige, ki pa so izhajale v velikih nakladah, so bile in so verjetno še vedno delo domačih avtorjev, napisane na podlagi domačega prehranjevanja, tistega, na katerem so zrasle generacije naših prednikov. Tudi danes so še priljubljene, toda računalnik je dodobra oklestil njihove naklade.«
Ljubiteljski kuharji se s tem mnenjem gotovo strinjajo. Pravnica Tina Šapec iz Ljubljane pravi: »Kot amaterska kuharica zelo rada pogledam recepte na spletu, občasno pa kupim tudi kakšno knjigo. Ko je pred leti postal priljubljen Jamie Oliver, sem si omislila njegovo knjigo v slovenščini, sicer pa raje kupujem angleške in večinoma take, ki opisujejo peko sladic. Večinoma jih naročam na Amazonu, kjer so velikokrat v akciji, ali pa kupim rabljene. Precej receptov iz teh knjig je postalo že stalnica v naši hiši in z veseljem jih delim s prijatelji. Pri kuharskih knjigah me pritegne tudi zgodba iz ozadja, se pravi zgodba in izkušnje kuharja, ne le recepti sami.«
Da v svoji kuhinji vstopamo v vzporedni, tako rekoč kozmopolitski prostor, potrjuje tudi izjava nevroznanstvenika dr. Gregorja Majdiča: »Uporabljam različne kuharske knjige. Sicer si pogosto tudi sam izmišljujem recepte, tako da imam tudi kar lep nabor svojih, denimo za 'pivsko pojedino', ki vključuje celoten meni od predjedi do posladka s pivom, ali 'afriško pojedino', narejeno po mojih receptih, ki izhajajo iz afriške kulinarike.«
Kuhanje je eden izmed njegovih konjičkov, doma ima poleg obvezne Felicite Kalinšek še kakšnih sto različnih kuharic, od klasične francoske kuhinje Julie Child in slaščic dunajskega Sacherja do knjig o kulinariki posameznih dežel, kot so Rusija, Nemčija, Kitajska ali Španija.
Prav tako kot radi kuhamo, radi tudi dobro jemo, kažejo podatki o iskanjih na Googlu. Ta je letos v Sloveniji – ne glede na koronsko krizo – zabeležil Teden restavracij, v katerem gostinci ponudijo svoje gastronomske užitke po enotni, znižani ceni, kot eno izmed desetih najpogosteje iskanih gesel.
❞
Uredniki slovenskih založb smo vedno zelo pozorno sledili, kaj se dogaja na tujih trgih, in presenetljivo veliko del z najrazličnejšimi pristopi prehranjevanja je izšlo v slovenščini.