Bojana Potočnik: Motivacija upada tudi najboljšim

Učiteljica slovenščine na šentjurski Osnovni šoli Franja Malgaja je brez dlake na jeziku. Vztrajno opozarja na številne težave šole na daljavo, najbolj jo skrbi, ali bodo otroci sploh imeli pravo sliko, kaj je šola, in koliko bodo znali. Po več kot dvajsetih letih dela v šoli je kritična do sistema, za katerega pravi, da je potreben revolucije, a za zdaj ne vidi rešitelja, čeprav se jih je zadnje čase veliko predstavljalo tako. Zaradi opozoril, ki vsa izvirajo iz ljubezni do učencev in poklica, ji nekateri očitajo, da je pesimistična. V resnici pa ostaja nepopravljiva optimistka, saj verjame v šolo. V živo.

Večina učencev je že trinajst tednov doma. Kakšno je stanje med otroki?

Ko 13-letnike vprašam, kako ste, dobim odgovor »v redu«. Trinajstletnik se v skupini štiriindvajsetih ne bo odprl, kljub temu da ga pozoveš, da lahko vzpostavi individualni stik s tabo. Lahko pa nekaj zasumiš. Na razredni uri ta teden so bili sami žalostni obrazi. Nimamo realne slike. To so leta, ko se jih dotakne puberteta, ko je težje govoriti o občutkih, na daljavo pa sploh. Če ti pet sošolcev, odličnjakov, že prej reče, da so ino, kaj bo rekel nekdo, ki mu gre slabo, ki zaostaja, ki ima morda težave v družini, eksistencialno stisko?

Kaj opažate pri urah?

Slovenščine je recimo v šestem razredu pet ur na teden. Če zamudijo en teden, se ne znajdejo več. Sprva se mi je zdelo bolje, da imajo videoposnetek, da lahko sami delajo, zdaj pa opažam, da so veliko boljše videokonference, ker jih lahko tisti trenutek motiviram, da imam vsaj namišljen stik z njimi. Vsaj polovico ur imam v videokonferencah in tisto, kar morajo sami delati, pregledam v videokonferencah. Sicer učenci odpadajo. In če odpadejo za tri tedne, nimajo več volje, da bi se vrnili. Tako kot če moraš zlikati en pralni stroj perila ali pa tri. Ko vidiš goro perila, jo pustiš.

Koliko je dejansko snovi na daljavo?

Vsaka šola nekaj po svoje prilagaja.

Iskali smo snovi, s katerimi bi najmanj oškodovali standarde, ki jih moramo doseči. Na ravni države nimamo nobene strategije, kaj narediti s tem šolskim letom glede standardov znanja. Še vedno se delamo, da pouk poteka v idealnih razmerah in v šoli. Čeprav gre za generacije, ki so imele že lani deset tednov pouka na daljavo, skupno torej že več kot polovico običajnega šolskega leta. Motivacija pada tudi najboljšim, starši so v hudih stiskah in še vedno so nekateri otroci odrezani od spleta, medtem pa se ministrica smeši z izjavami, da imamo najboljši pouk na daljavo v Evropi in smo zato lahko doma.

So kateri otroci posebej zapostavljeni?

Zelo narobe je, ker govorimo o možnosti vračanja zgolj za prvo triado, vsi učenci bi morali biti v šoli. Spregledali smo na primer šesti razred, ki je taka prelomnica. Pred leti je bil podatek, da največ otrok v devetletki ponavlja prav šesti razred. Ti otroci so še lani večinoma delali samo z eno učiteljico, zdaj so mesec in pol okušali nekaj takega, kar naj bi bil pouk na predmetni stopnji, in so v stiskah. Spoznavajo veliko učiteljev, različne metode dela, velik preskok je v zahtevnosti. Učim slovenščino od 6. do

9. razreda in trdim, da je glede metajezikovnega znanja najzahtevnejša prav v

6. razredu, in od nas pričakujejo, da vse to naredimo na daljavo. Čeprav je zavod za šolstvo te metajezikovne vsebine, kot so samostalnik, osebni zaimek, prislov …, označil kot tiste, ki se jih na daljavo ne da realizirati.

Se učitelji po državi pogovarjate, ali boste določeno snov obravnavali?

To mora biti dorečeno na državni ravni. Ko pa začnemo o tem govoriti, nam navržejo znamenito učiteljsko avtonomijo. Ta jim pride prav, ko ne vedo odgovora. V luči učiteljske avtonomije govorijo, kako sem svobodna pri učnem načrtu slovenščine, da lahko izbiram besedila, s katerimi bom realizirala neke standarde. Ampak ko moram v 8. razredu obdelati sonet, balado, romanco, Prešerna …, nimam več nobene svobode. Ker se točno ve, da je treba prebrati Krst pri Savici, Povodnega moža, Turjaško Rozamundo, pa vsaj sonet Apel in čevljar in potem ur, namenjenih poeziji, zmanjka. Svoboda in učiteljska avtonomija sta navidezni. Ni ju. Tako kot ni razvijanja kritičnega mišljenja, kar je v učnem načrtu vsepovsod zapisano.

Zakaj tega ni?

Kritično mišljenja bi lahko najbolj razvijala pri literaturi. V osnovni šoli pa je razmerje med jezikovnim poukom in literaturo 60 proti 40 v prid jeziku, kar bi sama obrnila, saj sem prepričana, da so dobri poznavalci jezika najprej dobri poslušalci zgodb. Kritično mišljenje

zaviramo tudi z nacionalnim preverjanjem znanja (NPZ). NPZ zelo kroji pouk slovenščine – strukturo učbenikov in delovnih zvezkov, osnovnošolski preizkusi znanja so v bistvu kopije NPZ. Ko sem sodelovala pri popravljanju NPZ, smo prej debatirali, da bi se recimo dalo verz razumeti tudi drugače. Ampak na koncu so prevladale interpretacije republiškega izpitnega centra in vsa ljubezen, ki sem jo mogoče prej v razredu privzgojila do poezije, je s tistim enim NPZ zbledela. Otrok je bil jezen, ker je ta verz doživel drugače.

So otroci z NPZ obremenjeni?

Šesti razredi še mogoče čutijo neki pritisk. Odvisno tudi od učitelja. Vsi vemo, da NPZ ne služi tako rekoč ničemur, ker ga v sistemu nismo osmislili. Pripravljati se za test, ki ne bo vplival na nič, v poplavi testov, ki te čakajo v maju in juniju, je utopija. Jaz z vsakim razredom, ki opravlja NPZ, na začetku leta sklenem stavo. Če nekdo v razredu piše 100 odstotkov, jih peljem vse na sladoled. Če to ne uspe nikomur, mi morajo kupiti eno pesniško zbirko. Lahko je tudi iz antikvariata, nočem se znajti na naslovnicah, v antikvariatu jo dobiš za pet evrov, pri 24 otrocih mislim, da tudi KPK ne bi imel kaj povedati. To vzamejo kot igro in mislim, da se ne norčujejo iz NPZ. So pa velikokrat zelo razočarani. Šestošolka, ki je pisala 100 odstotkov, v devetem razredu pri NPZ sploh ni prišla do konca. Danes je gimnazijska odličnjakinja, maturantka, ta otrok je znal vse pri slovenščini, pri NPZ pa ni prišla do konca! In ko to vpiješ, se zdi, da si samo ti nor, da si izmišljuješ. Grozljiv občutek je, to si upam priznati, da ne vem, ali bi sama vsako leto pisala NPZ 100 odstotkov. Verjetno ne. Ker bi se pri interpretaciji poezije, tudi proze, zašila. Mogoče bi drugače razmišljala. Žal samo učim slovenščino. (nasmešek)

Koliko pesniških zbirk pa ste že dobili?

Enkrat samkrat sem izgubila stavo. Pa to počnem že več kot sedem let. Mislim pa, da sem dobila tri pesniške zbirke. Eno leto je septembra prišla skupina fantov, takrat že gimnazijcev, z Minattijevo pesniško zbirko. Nič več niso imeli od tega, da so me prišli pogledat. To sem si štela v izjemno čast. Večkrat pridejo povedat, da jim gre dobro slovenščina, da smo jih dobro naučili. V aktivu, kjer delam, dobro sodelujemo, ohranjamo neko raven, kljub temu da se nižajo standardi. Da ne govorim o hiperinflaciji ocen, predmetov, projektov, vsega je preveč v osnovni šoli. Izgublja se pridevnik – osnovna.

Tudi v zadnjem letu smo veliko poslušali o tem, da bi morali oklestiti učne načrte.

Ti ostajajo taki, kot so, in še dolgo bodo. Učni načrt za slovenščino je leta 2018 doživel drugo prenovo. To je bila kvazi prenova. Mnogi sodelujoči so bili užaljeni, ker sem rekla, da niso naredili ničesar, da je bil le zmanjšan font črk v učnem načrtu in nekaj stvari prestavljenih, celo dokazati so mi hoteli, da veličine sprememb ne razumem. Tako kot so leta 2011 funkcionalne cilje preimenovali v operativne. Zamenjamo strokovni izraz, zadaj je neka huda teorija, ampak mene zanima, kaj se z učnim načrtom spremeni za otroke. Nič. Otroci danes vedo, kaj je metafora, poosebitev, laški enajsterec, praktičnosporazumevalno besedilo … Vse te strokovne izraze mogoče obvladajo, ne znajo pa opisati pokrajine, ki jo imava midve zdaj okrog sebe.

Zakaj ne?

Ne le odrasli, ampak tudi otroci manj berejo. In iz leta v leto so slabši pri razumevanju besedil. Vsako leto berem z njimi Slavnega pleskarja Toma Marka Twaina. Zadnja leta to zgodbo »prevajam« v slovenščino, ker redki izbranci še razumejo, kaj se je pri barvanju plota zgodilo. Ne razumejo, čeprav jaz berem zgodbo. Zdaj pa si predstavljajte, da bi jo brali učenci sami, ki so za povrhu velikokrat slabi v branju. Še vedno najdemo otroke, ki v šestem razredu zlogujejo. Kaj se nam dogaja v sistemu, da zlogujejo in vseeno pridejo v šesti razred?

Kaj jih čaka, ko boste prišli nazaj?

Decembra smo naredili vse, da ne bi januarja prišli nazaj, že zdaj se pogovarjamo o razkuževanju, prezračevanju … Ko vse to berem, vem, da to ne bo šola. Na začetku bo zagotovo senzacija, ko bodo sedeli v bundah. Režali se bodo, jaz pa bom zračila kot nora. Zelo si želim iti nazaj, biti z njimi. A če gremo nazaj v teh razmerah, to ne bo šola. Modeli, s katerimi je ministrica mahala konec avgusta, so na papirju. Če bi v resnici poznala strukturo devetletke, v kakšnem stanju so šole po Sloveniji, kako so nekateri razredi polni, tega dokumenta ne bi podpisala. Ker se tega ne da izvajati. Če je to naredila iz nevednosti, imamo problem, če je to naredila, da bi ohranila položaj ministrice, imamo spet hud problem. In tudi to je težava v slovenskem šolstvu, da se ministri zelo hitro menjavajo. V devetletki je treba narediti revolucijo in tega ni sposoben trenutno nihče. Vsi so se ukvarjali z nekimi bizarnimi projekti, da se je videlo, da nekaj delajo. Kaj smo recimo naredili, ko smo športno vzgojo preimenovali v šport? In medtem ko smo govorili, kako so otroci obremenjeni, smo uvedli še neobvezne izbirne predmete, ki na majhnih šolah v praksi ne delujejo. Še vedno nismo uredili drugega tujega jezika in še vedno v 21. stoletju nimamo sistemsko vzpostavljenega predmeta, ki bi učil digitalne kompetence.

Kako bo z ocenjevanjem?

Redki so teste pisali pred zaprtjem, tiste, ki so jih dali pisati septembra, so napadali, kako so nečuteči. Ne znam si predstavljati, kako bodo odreagirali pretirani varuhi otrokovih pravic, če bomo takoj začeli ocenjevati. Nobene strategije ni. Imamo zmanjšano število ocen ob nezmanjšani snovi, kar je hud problem.

Mislim, da bomo dobili popolnoma napačne informacije. Nihče se ne bo upal soočiti s starši, ki imajo vsega dovolj. Veliko je jeznih na učitelje, ker se jim zdi, da opravljajo, ne glede na to, kaj narediš, našo službo. Ljudje so izgubili službe, delajo od doma ali hodijo v službe in puščajo otroke doma, zdaj pa naj pridem z resnim testom, kot bi ga imela v normalnih okoliščinah, ko bi imela nadzor nad svojimi urami? Nihče ne bo naredil tega. Letos bomo uspešni, kot v šolstvu še nikoli nismo bili. V končni fazi je vseeno, bodo imeli pač lepe ocene. Ampak treba je gledati širše. Kakšne informacije dajemo otrokom, kaj je šola? Da si pol leta zaprt doma, nekaj delaš po računalniku, oddaš, potem opraviš eno seminarsko nalogo, power point, en govorni nastop in imaš oceno pet iz slovenščine. Dajemo jim popolnoma napačne informacije, kaj je delo za šolo. Ne rečem, da mora biti to trpljenje, ampak nekatere stvari so zoprne. Zdaj bo občutek neznosne lahkosti šolanja.

Kakšne so bile pozitivne zgodbe v tem času?

Povezanost z otroki. Decembra sem za predmetno stopnjo naredila kulturni dan ob branju. Posnela sem svoja branja literature, ki ne pride v šolska berila. Na podlagi besedil sem naredila zabavni kviz, ki je zahteval tudi njihovo raziskovanje po spletu. Nagrade so bile knjige. Imamo super knjižničarko, ki res pozna otroke. Enajstim najboljšim reševalcem kviza je nagrade izbrala, ko je izvedela, kdo so nagrajenci, da jim je bila knjiga pisana na kožo. V tem času sem se zbližala s šestimi razredi. Veliko se pogovarjamo. Spominjam se, ko je eden povedal, da je mama peljala kužka uspavat. Usula so se sožalja sošolcev, jaz sem govorila o svojih muckah, pogovarjali smo se o izgubi in vsi smo bili žalostni, nakar je roko dvignil otrok in povedal: »Meni je pa v soboto umrl dedek.« To so stvari, ki se te dotaknejo. Mogoče sem v kakšni drugi situaciji, ko se je otroku dogajala enako huda stvar, težila, ker ni oddal domačega branja. Grozljiv je občutek, kaj vse smo morda naredili, pa sploh ne vemo.

V času epidemije ali na splošno?

Tudi na splošno, ampak zdaj je še toliko bolj potencirano. Ko smo bili v šoli, je mogoče kdo pristopil in mi povedal, da se nekomu starši ločujejo. Več je bilo možnosti, da sem izvedela kakšne slabe zgodbe in sem jih upoštevala. Smo pa tudi veliko slabega naredili pod krinko varovanja osebnih podatkov. Danes skoraj ničesar ne veš o otroku, ki ga učiš. Ko sem začela učiti, si imel podatek, kaj so starši po izobrazbi, kje delajo, neko socialno sliko si si lahko ustvaril. Ko zdaj pride do res ekstremnih situacij, vsi pišemo neke zapisnike, s katerimi bomo dokazali, da nismo naredili ničesar narobe. Otroke birokratsko ščitimo, v resnici jim pa zelo težko pomagamo. Ker obstaja toliko možnosti, da bo s tem učitelj sam sebi naredil kaj slabega.

Kako rešujete te frustracije?

Zelo je pomembno, kakšen je kolektiv. V našem kolektivu so ljudje, pred katerimi se mi ni treba pretvarjati. Lahko govorim o dobrih stvareh in stvareh, pri katerih čutim nemoč. Mislim, da si učitelji ne upamo priznati, koliko vsega še ne znamo. Desetletje sem potrebovala, da sem si priznala, da česa ne vem. Prvo leto me je deklica nekaj vprašala sredi ure. Vedela sem, da je vprašanje na mestu, ampak da ji ne znam odgovoriti. Nadrla sem jo, češ, saj to smo se že učili, to bi morala vedeti! To je bila moja obrambna reakcija, kajti ta družba, ki po eni strani zaničuje učiteljstvo, od njega pričakuje božjo sposobnost nezmotljivosti. Komaj sem čakala odmor, da sem vzela knjigo v roke, iskala odgovor, celo kolegice si nisem upala vprašati, ker bo mislila, kako sem butasta. Vedela sem, da moram deklici informacijo dati, in sem ji jo pozneje nekako podtaknila. Spomnim se pogleda, ko je dobila odgovor. Danes delam čisto drugače. Pokažem svojo ranljivost. Ko naletim na kakšno jezikovno zagato, vedno poskušam, da bi kot skupina prišli do rešitve. Otrokom predlagam, da gremo gledat v SSKJ, pravopis, potem pa kakšen predlaga: »Kaj pa, če bi šli gospo Simono vprašat?« (smeh) To je kolegica v sosednji učilnici. Potem pri njej prekinem pouk in se začnejo še tisti otroci smejati. Tudi učitelji moramo pokazati svoje ranljivosti, a si ne upamo. Na ministrstvu in zavodu za šolstvo nam dajo vedno znova vedeti, da so visoko nad nami. Da veliko ljudi nekaj, kar tebe muči, zna rešiti in takoj dobiš občutek, kako si nestrokoven. Moraš biti močna osebnost, da si upaš iti iz okvirov in povedati stvari, ki niso lepe.

❞

Ko smo bili v šoli, je mogoče kdo pristopil in mi povedal, da se nekomu starši ločujejo. Več je bilo možnosti, da sem izvedela kakšne slabe zgodbe in jih upoštevala.

Starši so precej glasni. Tudi pri zbiranju podpisov za odhod v šole ali da bi ostali doma. Kako doživljate te pozive?

Sem za normalizacijo šolstva, ampak to ne pomeni, da zanikam epidemijo. Zavedam se, da ne moremo iti v šolo in se delati, da je čas pred 16. marcem 2020. Osebno poznam zgodbe ljudi, ki jih je ta bolezen hudo prizadela, ki niso bili kronični bolniki, in ne želim takih zgodb ustvarjati z nepremišljenim vračanjem v šolo. Vse te pobude in »rešitelji« slovenskega šolskega sistema pa kažejo, kako je sistem potreben prenove. Število rešiteljev, ki jim je »mar« za otroke, na splošno zadnja leta raste. Vznikajo kot gobe po dežju. Kar je le dokaz, da šolstvo potrebuje korenite spremembe in da moramo začeti drugače razmišljati, spremeniti učne načrte. So pa nekateri prav nadležni. Izražajo globoko skrb, kako bi pomagali, v bistvu pa bi imeli denar iz žaklja, ki se mu reče javno šolstvo. Kdo bo to prepoznal? Ne moremo kar vsakega spuščati na šolsko polje, zato moramo imeti na ministrstvu in v institucijah kakovostne ekipe, ki poznajo šolstvo, ki imajo neko vizijo. Ne le za pouk na daljavo, ampak za nekaj let vnaprej. Ne tako, da bo prišla neka ekipa, ki bo samo razmišljala, kako bo še enega spravila za državnega sekretarja, pa za koga odprla še en inštitut, naredila še eno raziskavo. Da bo prišel nekdo, ki bo res s srcem pri stvari in ga oblast ne bo zaslepila. Da ne bo razmišljal o svojih interesih, ampak bo pripravljen tudi odstopiti za to, da bo družbi bolje.