Prava odločitev

Na srečo za moj razvijajoči se meniški um mnenja mojih staršev in prijateljev niso bile najpomembnejše smernice pri sprejemanju te odločitve. Raje sem se zanašal na lastne izkušnje. Od osemnajstega leta sem vsako leto preizkušal oba načina življenja. Ob vrnitvi domov iz poletnih pripravniških služb nisem občutil nobene lakote razen telesne. Toda vsakič, ko sem odšel iz ašrama, sem pomislil: »To je bilo izjemno. Preživel sem najboljše trenutke v svojem življenju.« Eksperimentiranje s temi nadvse različnimi izkušnjami, vrednotami in sistemi prepričanj mi je pomagalo razumeti svoje.

Odzivi na mojo odločitev, da postanem menih, so primeri zunanjih pritiskov, s katerimi se vsi spopadamo vse življenje. Naša družba, prijatelji, širša družba, mediji – obdajajo nas slike in glasovi, ki nam sporočajo, kdo bi morali biti in kaj bi morali početi.

Doživljamo jih kot mnenja, pričakovanja in dolžnosti. Po srednji šoli se takoj vpiši na najboljšo fakulteto, poišči si službo z visoko plačo, poroči se, kupi si hišo, imej otroke, napreduj v službi. Kulturne norme obstajajo z razlogom – nič ni narobe z družbo, ki ponuja modele tega, kakšno naj bi bilo izpopolnjujoče življenje. Toda če tem ciljem sledimo brez razmisleka, ne bomo nikoli razumeli, zakaj nismo kupili hiše ali zakaj nismo srečni v sedanjem domu, zakaj se nam naša služba zdi brez pomena in ali se sploh želimo poročiti ali doseči katerikoli cilj, za katerega si prizadevamo.

Ob odločitvi, da se pridružim ašramu, se je name usul plaz mnenj in skrbi, toda izkušnje v ašramu so me priročno opremile z orodji, s katerimi sem jih lahko utišal. Vzrok in rešitev sta bila enaka. Manj dovzeten sem bil za glasove okrog sebe, ki so mi govorili, kaj je normalno, varno, praktično in najboljše zame. Nisem se oddaljil od ljudi, ki so me imeli radi – zanje mi ni bilo vseeno in nisem želel, da jih skrbi – vendar tudi nisem dovolil, da bi njihove deinicije uspeha in sreče narekovale moje odločitve. Takrat je bila to zame najtežja odločitev v življenju; in bila je prava.

V umu mladega človeka se prepletajo glasovi njegovih staršev, prijateljev, učiteljev in medijev, ki mu vsiljujejo prepričanja in vrednote. Družbena deinicija srečnega življenja pripada vsem in hkrati nikomur. Edini način, kako živeti življenje s smislom, je, da te glasove iltriramo in se ozremo vase. To je prvi korak k ustvarjanju meniškega uma.

To potovanje bomo začeli tako kot menihi, z odstranjevanjem motenj. Najprej si bomo ogledali zunanje sile, ki nas oblikujejo in odvračajo od naših pravih vrednot. Nato bomo prepoznali vrednote, ki v tem trenutku oblikujejo naše življenje, in razmislili, ali so v skladu s tem, kdo hočemo biti in kako si želimo živeti.

Je to prah ali sem to jaz?

Gauranga Das mi je povedal čudovito prispodobo, s katero je ponazoril zunanje sile, ki zameglijo naš pravi jaz.

Sva v skladišču, polnem zavrženih knjig in škatel, v katerih so artefakti. Za razliko od preostalega ašrama, ki je vedno pospravljen in pometen, je ta prostor prašen in prepreden s pajčevinami. Stari menih me vodi do ogledala in me vpraša: »Kaj vidiš?«

Skozi debelo plast prahu ne morem videti niti svojega odseva. To mu povem in menih prikima. Nato s podlaktjo pobriše steklo. Dvigne se oblak prahu, zaradi katerega me zapečejo oči in zaboli grlo.

Reče: »Tvoja identiteta je ogledalo, prekrito s prahom. Ko prvič pogledaš vanj, je resnica tega, kdo si in kaj so tvoje vrednote, zakrita. Čiščenje morda ne bo prijetno, toda svoj pravi odsev boš lahko ugledal le, ko ne bo več prahu.«

To je praktična ponazoritev besed Čaitanje, bengalskega hindujskega svetnika, ki je živel v šestnajstem stoletju. Čaitanja je to stanje imenoval četo darpana mardžanam ali nečisto ogledalo uma.

Objavljamo odlomke iz knjige Mislite kot menih (Naučite svoj um, da vsak dan najde mir in smisel), ki jo je napisal Jay Shetty. V prevodu Anaje Sever je izšla pri založbi Primus.