Pisateljica Suzana Tratnik: Ni me več strah pred neznanim
Pisateljica in publicistka Suzana Tratnik ni človek, ki bi se rad pritajil v varnem povprečju. Bila je dovolj pogumna, da se je pred tremi desetletji med prvimi javno izpostavila za pravice LGBTQ-skupnosti in vztrajala vse do danes. Prepoznavna je, tako kot njeno pisanje, za katero je prejela vrsto nagrad, lani je bila tudi med peterico kresnikovih nominirancev. »Včasih slišim, češ da pišem o marginalcih, ampak tako po mojem mnenju živi večina,« nakaže, da jo najbolj privlačijo zgodbe ljudi, ki se niso zlili z množico in se ne menijo za klišeje, ki jih postavlja družba. Takšen je tudi njen roman Pontonski most, ki je izšel v prvih dneh novega leta.
Vsvojem svežem romanu Pontonski most prikazujete klubsko sceno v Ljubljani v 90. letih, v ospredje pa postavljate zgodbe ljudi z družbenega obrobja, ki iščejo svoj prostor pod soncem in životarijo iz dneva v dan s svojimi strahovi, bolj ali manj nesrečnimi zvezami, upanji, drogami ... Kako ste prišli na zamisel, da roman postavite v prostor in čas, ki ste ga tudi sami doživeli?
To je bila scena, ki sem jo živela tudi sama, in ni bila nikoli opisana na tak način. Morda večina ljudi sploh več ne ve, kaj se je v 90. letih dogajalo, sploh v takšnih nišah, kot je bila LGBT- ali rejverska scena. Mogoče so kakšne knjige, ki govorijo zgolj o plesu in drogiranju, ampak to me ni zanimalo. Hotela sem odkriti prav ta vsakdan v ljudeh, ki težje najdejo svoje mesto v svetu, kar ne pomeni, da nimajo identitete, ampak zanjo ni prostora. Potem so še druge okoliščine, ki se na to navežejo, revščina, pomanjkanje, stanovanjsko vprašanje, kar se ves čas vleče. Zanimala me je tako imenovana večkratna marginalizacija. Hkrati pa mislim, da ogromno, večina ljudi živi na robu ali blizu socialnega roba, žal to ni nič izjemnega. Včasih slišim, češ da pišem o marginalcih, ampak tako živi po mojem mnenju večina.
Koliko ste pri pisanju črpali iz osebnih izkušenj in tega, kar se je dogajalo ljudem okrog vas? Naključje ali ne: podoba na naslovnici vam je precej podobna.
Pogosto izhajam iz osebnih izkušenj, a to vedno predelam, včasih tudi združim neke like. Liki, ki nastopajo v tej knjigi, niso bili taki, tudi dve prijateljici, ki se pojavita, sta povsem izmišljeni. Ves čas pa sem bila del gibanja LGBT in doživela sem marsikaj podobnega, od stalnega iskanja stanovanja, nihanj in negotovosti, ali je sociologija res tisti študij, ki me zanima, ali zmorem slediti svojemu poslanstvu pisanja … Imela sem ogromno vprašanj, kaj početi v življenju.
Poznala sem rejversko, plesno sceno, prostori, ki jih omenjam, so vsi resnični, to so neke referenčne točke tedanje LGBT-skupnosti. Malce stripovsko podobo na naslovnici pa je, glede na vsebino romana, ustvarila oblikovalka Tanja Semion.
Glavna junakinja Jana zna, kljub ujetosti v situacijo, vzpostaviti distanco do same sebe s samoironijo. Upanje na spremembo torej obstaja?
Samoironije je precej in tako sem tudi želela knjigo napisati. Nikoli me ni zanimalo pisati na način trpljenja, glejte, ta junak trpi, objokujte ga. Jana se ves čas zaveda, v čem je, in hkrati vzpostavlja ironično distanco do tega, šali se in hkrati govori resnico. Ko je nastopaška, pri sebi ve, da si laže. In to je sposobnost za samorefleksijo. Knjigo začnem v tem trenutku, ko se junakinja resetira, tudi s terapijo, ki jo zna izkoristiti zase. Ve, da se ne more premakniti, a ves čas vztraja pri tem, čeprav se tudi jezi in ima sama do sebe sarkastičen odnos. To je tudi obrambni mehanizem.
Precejšen del romana je napisan v pogovornem jeziku. Zakaj?
Ja, vsi dialogi so napisani v pogovornem jeziku. V začetku ni bilo tako, potem pa je bila odločitev nekako samoumevna. Zdelo se mi je pomembno v dialogih zajeti posebno sceno v 90. letih, kjer je jezik del tega in ga ne moreš prevesti v knjižne izraze. Odločila sem se za pogovorni jezik, skoraj sleng.
Z urednico in lektorico smo imele kar veliko dela z zapisom jezika, ki ni standardiziran in ni uveljavljenih pravil.
Kakšne spremembe je v vaš življenjski ritem prinesla pandemija?
Predvsem to, da nič ne potujem. V letu 2019 sem bila v osmih ali devetih državah, od Burme do New Orleansa, zdaj je čisto druga realnost, pogrešam dogodke v živo, literarne večere, predstave, festivale, in seveda druženje.
Na neki način pa mi je ta druga korona lažja, tudi zato, ker živim sama in se lahko predajam svojemu delu in stvarem, za katere prej nisem imela časa. V bistvu me ni več tako strah pred neznanim, ker zdaj več vemo in cepivo je tu. Včasih mi malo paše, da se lahko poglabljam vase, pač z zavestjo, da bo tega enkrat pa le konec.
Seveda mi samozaposleni večinoma delamo doma, ampak ne morem reči, da se ni nič spremenilo, v to smo zdaj prisiljeni. Včasih imam apokaliptičen občutek, da je tisto, kar sem videla v ilmih, zdaj tu.
So bila ta potovanja vezana na literarne turneje ali bolj zasebne narave?
Rekla bi, da je okoli 80 odstotkov vezanega na predstavitve, literarne turneje, kam pa sem šla tudi sama, zlasti v Azijo.
Kam so vas vabili v minulem letu?
Septembra bi morala v Brighton na literarni festival, ki se ni zgodil, oktobra pa sem imela načrtovano manjšo turnejo po ZDA, Buffalo, Chicago in še Toronto, v povezavi s predavanji in literarnimi nastopi, a to je zdaj vse premaknjeno v res nedoločen čas.
O čem predavate, o lezbičnem gibanju?
O lezbični literaturi, ki je pri nas precej močna, s tem sem se ukvarjala tudi v magistrski nalogi. Kadar to predstavljam v tujini, je vedno zelo zanimivo, ker je v vsaki državi neka druga zgodba. Zdi se mi pomembno govoriti o tem, tudi zato, da pride v zavest ljudi. Seveda je literatura, kot se vedno reče, na neki način ena sama, mislim pa, da podobno kot pri ilmu imamo ogromno žanrov ... Treba je govoriti o različnih literarnih trendih.
Menda ste pred časom celo razmišljali o selitvi v tujino. Kje se dobro počutite?
Zelo rada sem v Londonu, ta se mi zdi država zase, ker je izjemno živahno mesto, ni tako polno stolpnic kot v nekaterih ameriških mestih, dobro poznam jezik, imam dobre navezave, všeč mi je vse, kar se tam dogaja.
Druga država, ki me je še tako očarala, je bila Islandija. Ne predstavljam pa si, kako je, če si dolgo tam. Lahko bi preživela več mesecev v tujini, ne bi se pa preselila za stalno.
Sem slovenska avtorica in jezik, v katerem pišem, mi je zelo pomemben. Ne sanjarim, da bi bila sposobna pisati v drugem jeziku, za to je že malo prepozno. Mislim, da najlažje in najbolje pišeš v jeziku, ki ga živiš.
Precej vaših knjig je prevedenih. Morda veste, katera je tuje bralce najbolj pritegnila?
Roman Ime mi je Damjan je bil preveden v pet ali šest jezikov. Zažgale so tudi posamezne zgodbe, ki so ljudi pritegnile in so bile hkrati zelo drugačne. Recimo zgodba Pisma brez naslovnika, katere junakinja v času vojne na Hrvaškem postane posrednica pisem med lezbičnim parom, ko ena ostane na Hrvaškem, druga pa se je prisiljena preseliti v Srbijo. To je delno tudi resnična zgodba. Skozi njuno razmerje, njun odnos, govorim tudi o vseh teh okoliščinah, vojni … Na Islandiji sem brala zgodbo Na svojem dvorišču, v kateri punčka hrepeni, da bi šla na morje, kjer nikoli ni bila. V 70. letih je bil pri nas pojem, da se gre na morje. Ko sem brala na Islandiji, ki je kot otok obdana z morjem, so me vprašali, zakaj bi si kdo želel na morje. Te kulturne razlike so lahko včasih zanimive.
Prej ste omenjali osebno iskanje, kakšno pot ubrati skozi življenje. Kdaj ste vi spoznali, da je biti pisateljica za vas prava odločitev?
Po mojem v trenutku, ko sem ugotovila, da vseeno lahko živim od tega, kar je zelo pomembno. Prej je bilo pisanje malo postransko, zraven sem delala še milijon drugih reči. Že v srednji šoli in med študijem je bila to moja želja, ampak tako kot pri večini ljudi – veliko sanj in nič dela. Pa čakaš božansko inspiracijo, ki ne obstaja, ampak pride z delom. Prvo knjigo sem izdala relativ
no pozno, ko sem imela 33 let. Počasi sem prišla do tega, ker nisem dobila več nobene druge službe, sem si rekla: zdaj ali nikoli. Vedela pa sem, da če hočem pisati zares, ne morem imeti zraven še enega poklica. Jaz ne.
Vaše sociološko in antropološko delovanje torej trenutno bolj počiva?
Rekla bi, da to izkoristim pri svojem aktivizmu in pisanju, da mi daje na splošno neki izobrazbeni background. Nikoli nisem delala kot sociologinja, sem pa ves čas na neke načine to uporabljala.
Lani je bila vaša knjiga Norhavs na vrhu hriba med petimi finalisti za kresnika. Ali sledite njeni poti med bralce in kaj pomeni nominacija za avtorja?
Prav o tem smo se z drugimi nominiranci in z ekipo Dela pogovarjali lani. Kresnik se je tako uveljavil, da so nominirane knjige praviloma razprodane, in to se je zgodilo z deli nas vseh. Te knjige ljudje opazijo in marsikoga pritegnejo k branju. Tudi jaz preberem nominirance.
Norhavs so nekateri predstavljali kot kriminalko, a vendar je bistvo zgodbe, ki se dogaja v bizarnem, fiktivnem kraju Privežice, drugje.
Kriminalka je bolj kot neki plašč, jaz bi raje rekla, da gre za grotesko. Ves svet, ustvarjen v Norhavsu, je grotesken. Seveda ni resničen, tudi liki so morda le malenkost povzeti po resničnih osebnostih. Junakinja že na začetku pove, kaj je naredila, tako da ne gre za klasično razkrivanje skrivnosti oziroma se razkriva celotna situacija, vzdušje v tem kraju, ljudje in dogajanje. To sem povezovala s priljubljeno pop kulturo grozljivk. Denimo ilmska podoba, ki mi je bila vedno zanimiva in najbolj grozna, je, ko junak ali junakinja pride v neki kraj, kjer vsi ravnajo čudaško in kjer nekaj ni v redu. Potem junaki ugotovijo, da ne morejo več stran, da se je nekaj zgodilo ali da so padli v neko časovno luknjo, v neki norhavs, ki živi čisto po svojih pravilih in svojem času, nekako brezčasno. Nikoli nihče nikamor ne gre in vsi so zadovoljni, da so tam. mostu.
Ja, saj smo vsi ujeti v neke situacije. Zato imamo toliko newageevskih pozivov »vrni se k svojemu jazu, to naredi, ono naredi, delaj na sebi«. Ena od stvari, ki sem se jih naučila, je, da se ljudje zelo težko spreminjamo. Težko je že zamenjati službo, poklic, se preseliti, vsi, ki imamo te izkušnje, vemo, kako je to težko.
Pa tudi če se v tem ne počutimo dobro, kajne?
Ja, še posebej, če ni dobro. Brane Mozetič, moj prijatelj, pravi: bolne zveze so zelo vztrajne. In s tem se strinjam. Ljudje marsikaj prenašamo leta in leta, ker mislimo, da ne obstaja nič drugega, ali pa se bojimo, kaj bo potem.
Ko ste bili nominirani za kresnika, ste že napovedali izid dveh novih knjig. Drži, da vedno pišete več stvari hkrati?
Ja, zlasti kratke zgodbe nastajajo večinoma vmes, sproti. Idejo za Norhavs sem imela že dolgo, a se nekako nisem spravila k pisanju, Pontonski most pa je bil že dolgo napisan na četrtino. V nekem trenutku sem se odločila, da bom končala vse, kar imam v računalniku napol napisano in se mi zdi vredno dokončanja. Ko se ukvarjam z eno knjigo, sem z mislimi že tudi precej pri naslednji.
In kje ste v tem trenutku?
Zdaj sem pri kratkih zgodbah, ki izidejo letos pri Škuc Lambdi, in popravljam mladinski roman, ki izide pri Mladinski knjigi. V glavi pa sem pri naslednjem romanu, ki ga bom morda začela pisati konec leta.
Junaki, ki se ne zlijejo s tem svetom, ampak jih zaznamujejo njihova drugačnost, težke preizkušnje, nastopajo tudi v vaših delih za mladino. Je treba za mlade bralce pisati drugače?
Ja, je drugače, čeprav ne znam niti dobro opredeliti, zakaj. Recimo moj roman Ime mi je Damjan ni bil pisan za mlade. To je bila moja druga knjiga, po mojem mnenju je crossover roman, a je bil sprejet kot mladinski. Zato, ker je junak mlad, čeprav jaz mislim, da po srcu ni več. Paziti moraš predvsem na jezik, stavki so krajši, manj je dolgovezenja, pomembno je, da ne ponavljaš.
Kako izbirate teme, da pritegnejo mlajše generacije?
Gre za več dejavnikov. Zaradi aktivizma imam še vedno stik z mlajšimi, slišim, kaj govorijo, kako se izražajo. Tu so tudi spomini na moje odraščanje. Ne bi pa se lotila vsake teme, denimo pisanje o mladih in družbenih omrežjih me ne pritegne.
Lani, ob 20. obletnici prve parade ponosa pri nas, ste omenili, da si nekateri mladi tudi danes ne upajo razkriti istospolne usmerjenosti, da je to v nekaterih okoljih še vedno stigma.
Seveda je to še vedno res. Nekaterim, ki so imeli zelo netolerantne starše, smo včasih celo svetovali, naj jim raje ne povejo, dokler se vsaj približno ne osamosvojijo. Ker to lahko povzroči ogromne težave, starši znajo reagirati zelo jezno, izsiljevalsko in se v tistem trenutku ne zavedajo, da svojemu otroku s tem, ko mu hočejo »preprečiti nekaj groznega«, kar je zanje homoseksualnost, uničujejo življenje. Lahko se dogovorijo, da se o tem ne bodo pogovarjali, da je to tabu, nekaj drugega pa je na nekoga pritiskati, naj živi po merilih drugih.
Saj so se stvari z leti bolj odprle, lažje je povedati, starši to bolj sprejemajo, a tudi če ne, se ukvarjajo bolj s sabo in vprašanjem, zakaj tega ne morejo sprejeti. Še vedno pa se dogajajo slabe stvari, poznam ljudi, svoje vrstnike in mlajše, ki nikomur ne povejo, kako so usmerjeni. Pod pretvezo, da to ni pomembno. Čutijo skrb, strah, kaj bi rekli v službi, ali jih bodo šikanirali. In če nisi prepričan, da želiš to narediti, si še bolj ranljiv.
Zakaj ste se vi izpostavili v aktivizmu, navsezadnje bi bilo to lahko le vaša osebna stvar?
Prvič, to ni osebna stvar. Še ko so me ljudje obravnavali kot hetero, so me spraševali, kdaj se boš pa ti poročila in podobno.
Drugič, motile so me krivice. Zakaj to ni samo enostavna izbira, ki, če je normalno sprejeta, ne vpliva bistveno na nič drugega? Spoznavala sem, da obstajajo države, mesta in krogi, kjer je homoseksualnost nekaj skorajda vsakdanjega in normalnega. Morala sem se naučiti spoštovati samo sebe glede tega, kar sem, nastopati in biti odkrita in razkrita. To je proces. Družba nas od malega uči nekih klišejev, kaj je prav in kaj ni, in v naših časih je bilo tako, da se o nekaterih nespodobnih stvareh ni smelo govoriti. Še marsičesa se ni smelo omenjati, nasploh seksualnosti, partnerstva, kaj šele nasilja.
Padla sem v aktivizem, ker se mi je zdelo v nekem trenutku, da je to nujno in da noben drug v Sloveniji tega ne bo delal. Takrat sva začeli z Natašo Sukič in leta 1987 ustanovili Lezbično skupino LL v okviru feministične skupine Lilit. Pozneje se je LL osamosvojila in naredile smo zares veliko projektov, bilo je veliko izjemnih članic in aktivistk. Ves čas smo težile tudi k umetniškemu izražanju. Danes sva z Natašo še vedno aktivni pri festivalu Škuc – Lezbična četrt.
Kako ste sami pri sebi sprejeli spoznanje, da ste lezbijka?
Ni bilo hipno. Če gledam nazaj, so bili neki občutki morda že v osnovni šoli, močneje pa v srednji. Meni je pomagalo, da sem se pridruževala nekim uporniškim skupinam, hipijem v srednji šoli, v Ljubljani pankerjem. Če se ne podrejaš vedno klišejem, kot se pričakuje od tebe, se znajdeš v nekem novem prostoru, ki si ga moraš prisvojiti in se vedno znova postaviti zase. Tega sem se naučila že prej, zato nisem imela tako velikih skrbi, da bi preveč odstopala in bi me ljudje obsojali. Če me bodo, pa me naj, so še hujše stvari, ki jih upravičeno obsojamo. To ni bil en trenutek, to se razvija počasi. Poveš prijateljem … Ko sem študirala in živela v študentskem domu, sem imela zelo tolerantno okolje, prijatelje in prijateljice, ki so se zanimali za veliko stvari in so to normalno sprejeli.
Si lahko po 20 letih aktivizma nekoliko oddahnete?
Ne, oddahniti si ne moreš nikoli. Je pa res, da so se časi spremenili in da sem se jaz spremenila, zato ne zmorem čisto poštene primerjave med takrat in zdaj. Seveda smo mi naredili nekatere osnovne stvari, ki so jih nato drugi nadgrajevali. Danes je aktivizem precej drugačen, profesionaliziran, ni več le poslanstvo, ampak tudi služba, kar je prav, ker to je »full time job«. Sama se ukvarjam zdaj z drugimi stvarmi, ki so bolj povezane s kulturo, literaturo …
Sodelujem še na festivalu Lezbična četrt, drugače pa ne več toliko. Nisem hotela obtičati pri eni stvari, ves čas je bila moja želja pisati, ustvarjati.
Kakšen je po vašem mnenju zdaj odnos do skupnosti LGBTQ+ v Sloveniji?
Stvari se spet slabšajo. Nekdo, ki naj bi bil kandidat za ustavnega sodnika, je rekel, da je treba omogočiti zdravljenje homoseksualnosti. Meni je ta izjava izredno problematična, to je vrhunec homofobije na en tak lep način. Kot če bi rekli, katere okoliščine bomo zdravili. To ni bila nikoli okoliščina, ki se zdravi, tudi v Jugoslaviji skoraj ni bilo nobenega prisilnega zdravljenja, zdaj pa se govori o prostovoljnem zdravljenju. Konverzijske terapije me izjemno skrbijo, ker je vendar treba narediti nekaj, da se družba odpira in postaja občutljiva na tolerantnost. Kot če bi rekli: malo rasizma je pri nas, ne imejte otrok, ki niso samo beli, dajte malo na to misliti, ker vam bo lažje. S tem jasno povemo, kaj v naši družbi pričakujemo. Ti ljudje na oblasti, ki so v glavnem heteronormativni, nimajo kaj govoriti in predlagati, kaj naj mi počnemo s svojimi življenji.
Ja, tako je, vsesplošno, izmenjuje se le to, kdaj je kdo bolj na udaru. Med referendumi je bila seveda LGBT-skupnost na udaru na vse mogoče načine, po osamosvojitvi Slovenije vem, da so bili v anketah prvi, ki jih ne bi imeli za sosede, Srbi. To se spreminja. Potem so prišli homoseksualci, Romi, migranti, narkomani ...
Veliko ste prevajali, tudi nekaj temeljnih del feminizma in lezbične literature je v slovenščini po vaši zaslugi.
Ja, še vedno prevajam. Uredniku Branetu Mozetiču pri Škuc Lambdi sem predlagala in prevedla nekaj del, ker so se mi zdela zelo pomembna, recimo Nedotakljive Leslie Feinberg, pa Kate Bornstein Spolni izobčenci: o moških, ženska in nas ostalih …
Prevajam tudi druge stvari v dogovoru z založbami ali na moj predlog. Trenutno iz angleščine prevajam roman valižanske avtorice Rachel Trezise Sixteen Shades of Crazy – Šestnajst odtenkov norosti, ki me spominja na moje življenje v Murski Soboti, ker se dogaja v majhnem izmišljenem mestu v Walesu, kjer se vsi poznajo, vsak dan živijo enako, se po službi napijejo, se poročajo, hkrati pa se vedno nekaj tajno dogaja. Dobra, drzna knjiga.
Katere knjige so vas oblikovale?
Ogromno jih je bilo, tudi ilmov, predstav, stripov. Kot mlajša bralka sem zelo rada brala Oscarja Wilda, pa grozljivo literaturo, Drakulo, Frankensteina, ki je odličen roman, tudi slovensko klasiko, predvsem Cankarja. Pozneje pa veliko knjig, nekatere sem tudi prevedla. Vsako leto izide veliko novih knjig, za katere lahko rečem, da so naredile vtis name. Rada berem prodorne avtorice, kot je, recimo, romunsko-švicarska pisateljica, pokojna Aglaja Veteranyi, ki je napisala Zakaj se otrok v polenti kuha. To je izjemen roman. Pa večna Agota Kristof.
Tudi ilme ogromno spremljam, še vedno sem selektorica pri festivalu LGBT-ilma. Sem ljubiteljica grozljivk, predvsem kakšnega družbenega horror žanra, dram … Pogrešam kinodvorane in teater, nekaj sem gledala po spletu, a je zelo težko, ker potrebuješ občutek tridimenzionalnega prostora.
Napisala sem eno monodramo, trenutno se ukvarjam s tekstom Tukaj ni homofobije, s katerim sem sodelovala na festivalu Vzkrik. Z Majo Weiss sva napisali scenarij za ilm po romanu
Ime mi je Damjan. Vsake toliko časa se približam kakšnim novim žanrom, tudi radijski igri.
Stvari se spet slabšajo. Nekdo, ki naj bi bil kandidat za ustavnega sodnika, je rekel, da je treba omogočiti zdravljenje homoseksualnosti. Meni je ta izjava izredno problematična, to je vrhunec homofobije na en tak lep način.