Vida Igličar, grafična oblikovalka in ilustratorka
Zelo mlada se je znašla v nevarnem vrtincu izgorelosti, zdaj pa je izšel njen dnevniški priročnik z avtorskimi ilustracijami na to temo.
Delo je nujna sestavina življenja s smislom, a težave nastopijo, ko se identificiramo predvsem z zaposlitvijo, ki jo opravljamo za vsakdanji kruhek. To je že v cvetu mladosti spoznala tudi prodorna umetniška direktorica, ilustratorka in grafična oblikovalka Vida Igličar. Podobno kot zvezdniški stanovski kolega iz sveta oglaševanja Aljoša Bagola se je znašla v nevarnem vrtincu izgorelosti. S to se je spopadla tako s pomočjo psihoterapije kot z vsakodnevnimi zapisi in objavami na instagramu z željo, da pomaga spremeniti kakovost življenja na bolje sebi in drugim. Pozitivno navdihujoč projekt je zajet tudi v dnevniškem priročniku z njenim besedilom in avtorskimi ilustracijami 100 dni za boljšo mene, ki so ga pravkar izdali pri založbi Mladinska knjiga.
Pred letom in pol ste pustili prestižno službo umetniške direktorice v znani slovenski oglaševalski agenciji, tudi zato, ker ste doživeli izgorelost. Kaj je bilo bolj krivo, sama narava službe – tudi novinarji se pogosto znajdemo vsaj na robu izgorelosti – ali to, da ste v obilici dela preprosto premalo poskrbeli zase, si premalo prisluhnili?
Zagotovo me je prav izgorelost spodbudila k samostojni poti. Ta mi omogoča več svobode in urnik, ki ga lahko krojim po svojih željah in v skladu z novimi, bolj zdravimi navadami. V mojem primeru je bila deloma vzrok za izgorelost pretirana obremenjenost z delom; poleg službe umetniške direktorice v oglaševanju, ki je že samo po sebi zelo dinamično ter stremi k vedno novim dosežkom in nagradam, sem namreč ustvarjala še v okviru popoldanskega s. p. Glavni sprožilec, ki je začel vse skupaj obračati v napačno smer, pa je bilo to, da sem začela svojo vrednost povezovati prav s svojim delom. Takrat bi, če bi me vprašali, prav tako rekla, da odnose z bližnjimi in čas zase postavljam zelo visoko na lestvici vrednot, vendar moj urnik tega ni odražal.
Zanimivo – nekaj misliš, si želiš, vendar tega ne udejanjaš zares. Zdaj ste stari devetindvajset let. Kdaj ste se znašli v najhujši stiski, povezani z izgorelostjo, in kako ste se rešili?
K sreči sem že pred izgorelostjo obiskovala terapijo in zgodil se mi je teden, ko sem začutila, da nekaj ni v redu z menoj, a nisem vedela, kaj. Poklicala sem svojo terapevtko in se dogovorila, da pridem k njej. Vprašala me je po počutju in kakšni so moji dnevi. Takoj je ugotovila, da gre za izgorelost, in mi je priporočila bolniško. Opozorila me je, da se mi lahko zgodi tudi kakšen panični napad, če se ne bom umirila. Prestrašila sem se, zdelo se mi je, da pa že ne more biti tako hudo, a sem ga čez nekaj dni zares doživela. Potem se nisem bila sposobna sestaviti niti telesno niti se nisem zmogla zbrati, umiriti misli. K temu, da sem vse skupaj vzela resno, je pripomoglo tudi, da mi je diagnozo izgorelosti potrdila še osebna zdravnica, me napotila na bolniško in dejala, da bova skupaj določali, koliko časa bo trajala. Po treh tednih še ni bilo kaj dosti bolje; vse skupaj se je vleklo nekaj mesecev. Potem sem krajše obdobje vztrajala na polovičnem delovnem času. Šele takrat je sledila umiritev, ko sem lahko temeljne vrednote na novo postavila. Zdi pa se mi, da si po izgorelosti vedno na neki način v remisiji, saj se moraš ves čas opominjati in truditi, da ne padeš nazaj v brezno.
Že v času študija, študirali ste v Veliki Britaniji, in pozneje v oglaševalskem poslu ste prejeli kopico priznanj in nagrad. Sveže izdani priročnik ni vaša prva knjiga za izpolnjevanje. Leta 2017 je pri založbi Grafenauer izšel dnevnik Naj ti povem svojo zgodbo, namenjen starim staršem, v katerega ti zapisujejo zgodbo za svoje vnuke. Očitno je že takrat v vas tlela želja, da se še bolj posvetite svojim koreninam, izvoru in tako sčasoma najdete več miru?
Tako je. Omenjeno knjigo sem posvetila staremu očetu, ki je proti koncu mojega ustvarjanja zbolel in umrl še pred izdajo. Na srečo sem knjigo nekaj dni pred smrtjo delila z njim, da je prebral posvetilo in odgovoril na nekaj vprašanj. Življenjske zgodbe so bile vedno eden mojih glavnih navdihov.
Oglaševalski posel je zelo zahteven. Izkušnjo izgorelosti je pred vami doživel in v knjigi opisal tudi vaš kolega Aljoša Bagola. Ste se tudi zaradi njega opogumili in svojo zgodbo delili z javnostjo?
V mojih očeh je Aljoša v podjetju in na splošno v industriji oglaševanja zares prvi razbil stigmo izgorelosti. Prav zaradi njegove zgodbe se nisem tako zelo krivila, da se mi je zgodila. Tega zato nisem videla kot nekakšen padec, hudo napako ali ...
... poraz?
Da, izgorelost sem zato razumela kot zgolj del svoje zgodbe. V okviru projek
ta 100 dni za boljšo mene, ki se je začel na mojem proilu na instagramu, sprva nisem načrtovala še knjige. Na instagramu sem začela objavljati zaradi želje po boljšem počutju; sčasoma je bil odziv mojih sledilcev odličen, hkrati pa so se tudi v meni sprožile velike spremembe. Zaradi teh sem potem šele dobila idejo, da bi morda vse skupaj delovalo in bilo koristno za ljudi tudi v obliki knjižnega dela.
Vzporedno z vašimi miselnimi utrinki bralca vsak dan spodbujate, da se vpraša enake bistvene tri stvari kot vi ter nanje odgovori. Še danes uporabljate to tehniko?
Da bi si prav zapisovala, tega ne počnem več. Velikokrat pa si pred kakšnim novim izzivom ali ko se mi denimo ne ljubi telovaditi, rečem: Ej, saj veš, kako ti je pomagal ta projekt; naj bo ta stvar tista, ki si jo boš danes zadala in jo uresničila! Včasih se moram opomniti le enkrat na nekaj dni, drugič pa se z mislijo na ta projekt premaknem s točke nič kar petkrat v enem dnevu. Tako izbrano stvar naredim bolje oziroma se bolj potrudim, kot bi se sicer.
Torej vam je uspelo to stodnevno izkušnjo nekako ponotranjiti?
Vsekakor. V meni se je zakoreninilo prepričanje, da je vredno narediti korak naprej, pa četudi je ta v tistem trenutku zelo majhen. Več manjših korakov in majhnih sprememb se sčasoma vedno pozna in počutje se izboljša.
Ste med zdravljenjem izgorelosti morali jemati tudi antidepresive?
Ne, sem jih pa res jemala že veliko prej v bolj mladih letih, po tistem, ko me je doletela večja, zelo nenadna izguba. Prav zato, ker sem se že srečala z depresijo, sem poznala ves postopek in si rekla, da se bom najprej poskusila rešiti sama. Potem so se stvari res začele obračati na bolje, a sem imela v glavi vedno tudi to drugo možnost, če ne bi šlo.
V čem je vaš priročnik za samopomoč drugačen od drugih podobnih na trgu?
To bi bilo bolj vprašanje za mojo urednico. S svojega vidika lahko rečem, da sem prebrala že veliko knjig na temo psihologije in vsakodnevnih navad. Razlika, ki jo vidim sama, je prav konkreten praktični del, ko sta združena osebna izpoved in prostor za samo akcijo že med branjem knjige.
Prav danes sem naletela na podatek, da se izgorelost najprej zgodi tistim, ki živijo po načelu FOMO (Fear of Missing out), torej želijo biti vseprisotni na vseh področjih življenja in se bojijo, da bodo zamudili kaj pomembnega. Kateri so bili prvi znaki vaše izgorelosti?
Prvi znaki so bili, ko se zdaj ozrem nazaj, zagotovo takrat, ko sem začela v delu uživati bolj kot v vseh drugih stvareh. Celo ponosna sem bila, da se je moje življenje bolj ali manj vrtelo okoli tega. Spominjam se, da sem v nekem, kar dolgem obdobju na vprašanje, kako si, odgovarjala: »Delovno.« Včasih se je slišalo utrujeno, drugič navdušeno, odvisno od trenutnega projekta, a vedno je bil v tem tudi del mojega ponosa. V družbi se preveč poudarja pomen silne produktivnosti posameznika, ki mora ves čas dosegati pozitivne rezultate. V določeni meri je to super, ampak ne kot poglavitno vodilo vsakdanjika. Zdaj na vprašanje, kako si, odgovarjam z »v redu« in tega počutja ne povezujem več tako zelo s svojim delom. Načelo FOMO zame ni veljalo, saj nikakor nisem bila dejavna na več področjih, zanimalo me je zgolj karierno. Bližje diagnozi izgorelosti so bili drugi tipični znaki – nespečnost in blagi telesni bolezenski znaki. Takrat mi je bilo najlažje vzeti protibolečinsko tableto in si misliti, da zdaj pa res ni časa za bolezen.
Koliko ste spali v povprečju?
Nekaj težav s spanjem sem imela že na fakulteti, a takrat temu nisem namenjala posebne pozornosti. Zdaj vsak dan v povprečju spim sedem ur, prej sem spala le štiri do pet ur. To seveda na dolgi rok ni dobro.
Kako vas je ta izkušnja spremenila, kaj zdaj počnete drugače, kaj je vaša varovalka, da se izgorelost ne zgodi še enkrat?
Zelo sem hvaležna, da me izgorelost ni tako prizadela, da bi me za vedno ali vsaj dlje časa oropala možnosti ustvarjanja. Danes z veseljem delam za svoje naročnike in se lotevam svojih projektov, a delam veliko manj. Vikende vedno preživljam v naravi, ne za računalnikom. Zadovoljstvo najdem tudi v odnosih s partnerjem, družino in prijatelji. Redno hodim na sprehode, meditiram, skrbim ne le za kakovosten spanec, ampak tudi zdravo prehrano. To so postali bistveni gradniki mojega vsakdana. Kadar se mi pripeti, da dve noči zapored slabše spim, se takoj vprašam, zakaj in kaj lahko naredim, da bom že danes dobro spala.
Ste partnerja spoznali med procesom zdravljenja, prej ali potem?
Bežno sva se poznala že prej, a sva se prav v času stodnevnega projekta spet srečala. (nasmeh) Že kar na začetku, a takrat še nisem vedela, da bo to srečanje začetek novega odnosa in bo postal moj partner. V tistem obdobju je bil zelo prisoten v mojem življenju; z njim sem šla denimo pogosto v hribe. Prav zaradi najine ljubezenske zgodbe te zapise še vedno rada prebiram in obujam spomine.
Oblikovali ste že mnogo podob za uveljavljene blagovne znamke, pa tudi za posameznike. Kateri projekti so vam ostali v posebno lepem spominu in zakaj? Kako je izgorelost vplivala na vaše delo?
Odkar sem se odločila za samostojno pot, imam še več projektov, ki se vrtijo okoli ilustracije. Te so moja močna točka. Prej, ko sem bila še zaposlena v agenciji, je bilo treba zadostiti vsem potrebam naročnikov. Zato sem se z ilustracijami pretežno ukvarjala v svojih projektih, za katere sem si vzela čas zvečer po vrnitvi iz službe. Najbolj sem ponosna na obe svoji knjigi. Lepo se mi zdi tudi to, da je bilo veliko mojih zasebnih občasnih naročnikov na začetku le prijateljev in znancev, sčasoma pa so se njihove blagovne znamke tako zelo razvile in uveljavile, da imam zdaj priložnost z njimi redno ustvarjati velike in lepe stvari.
Kot ilustratorka imate zares dodelan slog. Vaše ilustracije, minimalistične, a hkrati zelo ženstvene, romantične, nežne in elegantne lepo dopolnjujejo tudi vaš najnovejši priročnik. Katerega sodobnega umetnika ali umetnico, ilustratorja ali ilustratorko – lahko tudi iz zgodovine umetnosti – posebej cenite?
Med sodobnimi sta mi trenutno zelo všeč ilustratorki Babeth Lafon in Garance Doré. Kar zadeva klasične umetnike, pa sta mi bila od nekdaj pri srcu Henri Matisse in Joan Miró. Med slovenskimi umetniki mi posebej ugajata ženstvenost in eleganca v delih industrijske oblikovalke Nike Zupanc.
Za konec le še to: zelo radi rišete ženske obraze brez oči, kar je lahko zelo dvoumno sporočilo. Takšna ilustracija je tudi na naslovnici vaše knjige. Nam zaupate, kako to sami razumete?
Ne vem, ali sem odločitev za takšen motiv sprejela zavestno, bilo je spontano. V nekem obdobju sem začela risati zelo minimalistične obraze brez oči. Morda zato, ker te na obrazu največ povedo, in morda želim to pustiti odprto za interpretacijo. Torej, ali se v očeh odraža zadovoljstvo, zamišljenost ali so morda celo zaprte ... Pred časom me je eden od sledilcev na instagramu opomnil, da se mu zdi naslovnica moje knjige kot slovenska različica lutke daruma. To je kipec iz japonske tradicije, na katerega narišeš oči šele takrat, ko dosežeš zastavljeni cilj. Pa sem si rekla: Ja, zakaj pa ne, že ko izpolniš dnevni izziv, si lahko na naslovnico narišeš oči, kakršne hočeš! (nasmeh)
V družbi se preveč poudarja pomen silne produktivnosti posameznika, ki mora ves čas dosegati pozitivne rezultate. V določeni meri je to super, ampak ne kot poglavitno vodilo vsakdanjika.
V mojih očeh je Aljoša Bagola v podjetju in na splošno v industriji oglaševanja zares prvi razbil stigmo izgorelosti. Prav zaradi njegove zgodbe se nisem tako zelo krivila, da se mi je zgodila.
❞
Takrat bi, če bi me vprašali, rekla, da odnose z bližnjimi in čas zase postavljam zelo visoko na lestvici vrednot, vendar moj urnik tega ni odražal.