Urša Bogataj
Na Ljubnem bo ta konec tedna nastopilo rekordnih 75 smučarskih skakalk, med njimi ducat Slovenk. Veliko pričakujemo od 25-letnice, ki se je uspešno vrnila po poškodbi kolena.
Potem ko je Urša Bogataj, 25-letna smučarska skakalka iz Briš pri Polhovem Gradcu, zaradi poškodbe desnega kolena in dolgotrajnega okrevanja izpustila skoraj celotno prejšnjo sezono, je novo, predolimpijsko zimo 2020/21, pred mesecem dni v Ramsauu odprla z zelo dobrim četrtim mestom, s katerim je presenetila vse po vrsti. Tudi sebe, kakor je priznala v pogovoru za Nedelo pred tridnevno prireditvijo za svetovni pokal na Ljubnem, kjer bo ta konec tedna prav tako med vročimi slovenskimi kandidatkami za vidnejšo uvrstitev.
Vintervjuju je razkrila še, po kom se je zgledovala med rehabilitacijo, kateri skakalki sta njeni favoritinji za tekmovanje na 94-metrski napravi pod Rajhovko, spregovorila je o moških kolegih, igranju nogometa, študiju na fakulteti za šport, konjičkih ...
Ste pričakovali takšno vrnitev med elito?
Če sem iskrena, sem bila res presenečena nad seboj. Ko se resneje poškoduješ, ti roji marsikaj po glavi, pred očmi imaš športnike, ki se po takšnih poškodbah preprosto izgubijo. Ko sem izvedela za svojo diagnozo, sem si za zgled vzela Emo Klinec, ki ji je uspela odlična vrnitev. Čeprav mi ni bilo lahko, sem poskušala osta(ja)ti dobre volje. Pozitivno energijo in upanje so mi dodatno vlivali trenerji in izioterapevti, ki so se trudili z menoj, za kar sem jih zelo hvaležna. Res sem vesela, da sem se tako dobro vrnila.
Ste imeli enako poškodbo kot Ema?
Da, obe sva imeli strgano križno vez, sem pa od izioterapevtov slišala, da sem imela jaz še malo bolj razcefran meniskus.
Kako je zdaj z vašim kolenom?
Načeloma je kar v redu, občasno pa čutim bolečine, sploh po kakšnem daljšem skoku ali čudnem pristanku. Nadejam se, da mi ne bo povzročal večjih preglavic, moram pa z njim pridno delati vaje. Malenkostne težave imam zdaj z drugim kolenom, vendar pravijo, da ni nič resnejšega. Znova se učim iti prek sebe in prek tega, zato se s tem nočem obremenjevati.
Glede na to, kako se je do poškodbe razvijala moja športna pot, imam kar visoka pričakovanja. Zdi se mi, da kot športnica preprosto moram tako razmišljati. Seveda potem sproti vidiš, ali uresničuješ cilje ali ne, jasno mi je, da se morajo za najvišja mesta pokriti številni dejavniki, težko se izogneš tudi slabim dnevom.
Zagotovo imate posebne želje tudi za tekmovanje na Ljubnem, kajne?
Seveda, toda vsaka preizkušnja je poglavje zase. Ker je za nami v tej sezoni komaj ena tekma, še nismo v pravem ritmu. Verjamem, da sem sposobna skočiti daleč, upam, da bom to tudi pokazala, nikoli pa ne veš, kakšne bodo razmere in okoliščine.
Na napravo pod Rajhovko vas vežejo lepi spomini, navsezadnje ste si na njej predlani s tretjim mestom priskakali prve stopničke v svetovnem pokalu.
Drži, spomini so res lepi. Čeprav sem pred tem na tekmah in tudi na treningih skakala dobro, še nisem računala na uvrstitev na zmagovalni oder. Kljub temu sem si jo zastavila za cilj, zato sem bila toliko bolj vesela, da sem zdržala pritisk.
Kako visoko pa merite to pot?
To bi raje zadržala zase. Ljubenska skakalnica je pač sila speciična. Potem ko sem na predzadnjem treningu skakala zelo v redu, je bil zadnji slabši. Prepustila se bom toku dogodkov, kar bo, pa bo.
Nika Križnar mi je zaupala, da jo naprava spominja na njeno domačo v Žireh. Pa vas?
Meni pa je malo podobna naši v Mostecu, saj je odskočna miza prav tako kratka, v radiusu pa te malo stisne. Njen proil je malo starejši.
Katere bodo za vas glavne favoritinje na domačem tekmovanju?
Stavila bi kar na Niko Križnar in Emo Klinec, ki sta – kakor sem ju opazovala – v zares vrhunski formi. Upam, da nam bo uspelo poseči po najvišjih mestih.
Kaj pa od tujih skakalk? V Ramsauu je nekoliko odskočila Avstrijka Marita Kramer, vas je presenetila?
Niti ne. V prejšnji sezoni sem imela veliko časa za gledanje tekem po televiziji in tako sem se prepričala, da je Marita telesno in tehnično izvrstno pripravljena. Vendar glede tujih skakalk težko povem kaj več, ker v zadnjem mesecu nismo imele nobene primerjave z drugimi reprezentancami. Ne bi se čudila, če bi se zgodilo tudi kakšno presenečenje. Bomo videli, kaj bosta prinesli tekmi.
Spremljate preizkušnje moških kolegov?
Da, kadar imam čas. Fantje imajo veliko tekem, njihova sezona v primerjavi z našo, ki je – če se lahko tako izrazim – malo butasta, teče normalno. Moram priznati, da me je Anže Lanišek prijetno presenetil, deluje zelo samozavestno in upam, da mu bo šlo še naprej tako dobro.
Ni skrivnost, da si fantje radi krajšajo čas z igranjem računalniških igric. Kako pa se vi »zaposlite« na potovanjih?
Velikokrat se učim oziroma berem, da sem čim bolj na tekočem s snovjo. Da se mi za izpitno obdobje ne nabere preveč gradiva. Zdi se mi, da nas je kar večina takšnih, ki študiramo. Sem ter tja se rade tudi malo pohecamo.
Da, za ogrevanje res pogosto igramo nogomet na manjšem igrišču z manjšimi goli ali pa igramo nožno odbojko čez mrežo.
Katera med vami je najboljša nogometašica?
Najbolj spretna z žogo je Ema, ki ima zelo dobro nogometno tehniko. V otroštvu je, če se ne motim, trenirala tudi floorball.
Znano je, da izkušenejše reprezentantke na Ljubnem pripravijo svojevrsten krst novinkam. Kaj so ušpičile vam?
Kakšnega posebnega krsta nisem imela, sem pa morala kot najmlajša plezati po smuči na streho kombija, poleg tega sem morala delati nekatere druge stvari za reprezentančne kolegice.
Letos bosta med elito debitirali Lara Logar in Nika Vetrih. Kaj pripravljate za njiju?
Zaradi ukrepov proti širjenju novega koronavirusa smo bile pri tem malo omejene. V škatli bosta dobili naloge, ki jih bosta morali opraviti.
Obiskujete drugi letnik študija na fakulteti za šport. Kako usklajujete študijske in športne obveznosti?
Ni preprosto. A grem iz izpita v izpit, trdno odločena, da bom študij enkrat tudi dokončala.
Kaj še počnete, kadar imate prosti čas?
Imam ga zelo malo. Kadar ga je malo več, se zelo rada povzpnem na kakšen hrib, ki jih v moji okolici ne manjka. Lahko rečem, da je to zdaj eden mojih najljubših konjičkov.
Glede na to, kako se je do poškodbe razvijala moja športna pot, imam kar visoka pričakovanja. Zdi se mi, da kot športnica preprosto moram tako razmišljati.