Hvala, Donald
Potem ko je v očeh svetovne javnosti osramočen zapustil Belo hišo, bi bila velika napaka pretvarjanje, da Donalda Trumpa tam nikoli ni bilo.
Ne bom se dotikal gospodarskih in drugih dosežkov štiriletnega mandata 45. predsednika Združenih držav Amerike, čeprav jih je gotovo nekaj bilo. Donaldu Trumpu, v miru naj počiva njegova predsedniška doba, čeprav je z njim v Belo hišo prišla prva in morda zadnja Slovenka v zgodovini, bi se veljalo zahvaliti tudi za vse tisto, kar je bilo narobe v časih, ko je zasedal Ovalno pisarno. Njegovi ločevalna politika, zanikanje in potvarjanje resnice ter gojenje kulta osebnosti za vsako ceno so z bolečo jasnostjo razgalili številne težave, s katerimi bi se moralo človeštvo soočiti prej ali slej, vendar bi brez njega za ameriškim krmilom morda nekaj časa še tlele pod površjem in naposled izbruhnile še bolj silovito, nenadzorovano in usodno. Trumpovo igranje z usodo Amerike in civilizacije, kakršno ta čas poznamo, je marsikomu tudi bližje nam nastavilo ogledalo in pokazalo, kako rušilno moč ima lahko posameznik, do česa lahko pripeljejo neprave besede, kako močno na nas vplivajo simboli.
Zgodovina nas uči, da je politični diskurz, podoben Trumpovemu, že pripeljal do morije milijonov ljudi po vsem svetu, a to pot se je končalo, vsaj upati je tako, preden je bilo prepozno. Vdor v ameriški kongres je za seboj pustil pet mrtvih, na srečo pa ni za seboj pustil pokojne simbolno največje demokracije na svetu, ki je ta teden obrnila nov list. »Padec Bastilje« zahodnega sveta pred navidezno drhaljo, ki je preveč nazorno izrazila čustva skoraj polovice ameriškega volilnega telesa, bi lahko za seboj potegnil nepredstavljive posledice. Po Trumpovem odhodu se ne gre slepiti, da se kaj takšnega ne bi moglo zgoditi v bližnji prihodnosti. Potem ko je v očeh svetovne javnosti osramočen zapustil Belo hišo, bi bila velika napaka pretvarjanje, da ga tam nikoli ni bilo. Tako kot prepričanje, da bodo izginile vse tegobe tega sveta, če se milijarderski dedič in zvezdnik resničnostnih šovov nikoli več ne bo vrnil v visoko politiko.
Svet se je na glavo obračal pred Trumpom in se bo tudi po njem. Je pa gotovo, da se bo brez njega, ki se je napajal iz nenehnega ustvarjanja konfliktov, lažje spet utiril v geopolitično elipso večjega sodelovanja in sobivanja, ki ju ta čas nujno potrebuje. Tu nastopi 46. predsednik ZDA Joe Biden, ki bi v običajnih razmerah kot 78-letni belopolti moški s skorajda polstoletno politično kilometrino Ameriki in svetu idejno stežka ponudil kaj novega in svežega ali pa ju navdal z energijo, ki bi zemeljsko občestvo pomagala popeljati do boljšega jutri. Ne nazadnje so tovrstna pričakovanja pretirana tudi za precej mlajše politike. Spomnite se, kaj vse naj bi spremenil energični Barack Obama, pa se je njegova osemletna vladavina končala s Trumpovim prihodom na oblast.
Vsak ameriški predsednik, naj si bo rdeč ali moder, je del že nekaj stoletij dobro utečenega ustroja, ki ne prenaša revolucionarnih odmikov. Za te bo morda nekoč napočil čas, vendar ne zdaj, ko je povsem dovolj, da novega ameriškega predsednika sprejemamo z navdušenjem že, če govori o resnici, spodobnosti in spoštovanju. Ti pojmi, ki bi morali biti osnova domala vsake civilizirane komunikacije, so bili nekoč morda samoumevni, danes niso več. Tako kot normalnost, ki si jo lahko vsak predstavlja drugače. V sedanji politični realnosti je to morda ameriški predsednik, ki se zna pogovarjati tudi z drugače mislečimi in jih ne le zmerjati. Takšen, ki oblast razume kot servis, ki državljanom poskuša omogočiti varno življenje ter udejanjenje človeškega in družbenega potenciala, ne pa kot vzvod za uveljavljanje lastnih interesov in prevzgojo ljudstva po lastni podobi. Tega ne potrebuje nihče na tej ali drugi strani Atlantika, še najmanj v časih, ko po domovini in svetu kosi smrtonosen virus, ki za seboj pušča gospodarsko in socialno opustošenje. Izhod se ne kaže v napovedovanju vojnega stanja nevidnim ali namišljenim sovražnikom, prej v normalnosti v pomirjujočem Bidnovem slogu, po katerem bržkone hrepenijo sleherniki po vsem svetu, že pošteno utrujeni od nenehnega življenja v izrednem stanju.