Mama si je želela, da bi bil direktor
Z dolgimi leti zamude za svetom in tudi balkansko soseščino je Slovenija v televizijski produkciji stopila korak naprej od bolj ali manj posrečenih komedij in romanc. V manj kot dveh letih je Televizija Slovenija na male ekrane dala štiri serije iz trenutno verjetno po svetu najbolj priljubljenega kriminalnega žanra. Po enem manj in dveh bolj posrečenih poskusih, ki se dogajajo v osrednjem delu ali na zahodu domovine, je zdaj prišla na vrsto Štajerska. V šestdelni seriji Primeri inšpektorja Vrenka, katere tretji del bodo predvajali v nedeljo, je naslovnega junaka, višjega kriminalističnega inšpektorja Martina Vrenka, upodobil Dario Varga.
Varga (letnik 1961) je znan obraz z gledaliških odrov, malih zaslonov in ilmskih platen. Za gledališko ustvarjanje je dobil vrsto nagrad, prva je bila že leta 1989 študentska Prešernova, za zdaj zadnja nagrada za žlahtnega komedijanta na Dnevih slovenske komedije leta 2017. Član igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča ni samo igralec, saj občasno tudi režira. Ob tako pestri poti je zanimivo, da je v igri pristal dokaj naključno, saj je nameraval uresničiti materino željo, da bi postal direktor.
Primeri inšpektorja Vrenka, ki so jih posneli po treh romanih pisatelja Avgusta Demšarja, potrjujejo, da imajo slovenski gledalci radi domače serije. Prvi del si je ogledalo več kot 335.000 gledalcev, več kot katerokoli serijo, domačo ali tujo, od leta 2002.
Kako to, da ste se rodili v Novem Sadu?
Oče je bil, kakor so takrat rekli, gradbeni inženir. Kot mladega diplomanta so ga pošiljali na gradbišča po Jugoslaviji, tako kot vojake. Bil je v Kopru, Sremski Mitrovici in potem v Novem Sadu. Tam je bil vodja gradbišča. Mama je prišla v Srbijo leta 1958 z otoka Raba. Najprej je bila zaposlena v tovarni, kjer so delali izdelke, polnjene s perjem, potem v banki. Spoznala sta se na plesu. Kot mi je povedala, je bil oče zelo dober plesalec. Tako sem se rodil v Novem Sadu. Ko sem bil star eno leto, je oče dobil službo na občini v Lendavi, od koder je bil doma, in smo šli
v Prekmurje. V Lendavi sem hodil v vrtec, po rojstvu brata pa smo se preselili v Mursko Soboto, kjer je bil oče inšpektor.
Inšpektor?
Gradbeni, ne kriminalistični, ha, ha. Je pa bil inšpektor.
Po imenih vaju z bratom sodim, da vaši starši niso bili ravno tradicionalni. Sinova so v 60. letih namesto, kaj vem, Feri in Geza, poimenovali Dario in Romeo.
Oče mi je povedal, da mu je postalo ime Dario všeč, ko je delal v Kopru. Za Romea ... ne vem. Ne vem, kako je dobil ime.
Kako pa so vaju klicali?
Mene vedno Dario. Brata pa Mišo.
Kako ste se srečali z igro?
Prek očeta. Nastopal je v lendavskem ljubiteljskem gledališču. Doma smo imeli vedno neke tekste in to je bil moj prvi stik.
In prva vloga?
Zajec. Vsak je najprej zajec, gledališka pot se vedno začne z vlogo zajca. Ne spomnim pa se, v kateri igri.
Začeli ste v osnovni šoli?
Ja. Deklamiranje in podobno. V drugem razredu so me povabili na RTV, da sem za televizijo prebral spis v prekmurščini. Imeli smo avdicijo, poslušat so nas prišli iz Ljubljane. Izbrali so me in vse učiteljice so bile ponosne, da so me povabili na snemanje v Ljubljano.
Mama mi je rekla, da si želi, da bi bil direktor. Ko sem jo vprašal, zakaj, mi je povedala, da bi rada prišla k meni v pisarno, da bi bil lepo oblečen in bi imel poslovni kovček. Ker si nisem mogel predstavljati, kako bi lahko postal direktor drugače, kot da bi šel na Vekš [danes Ekonomsko-poslovna fakulteta v Mariboru], sem šel študirat tja. In na Vekšu sem spoznal super ekipo, v kateri sta bila na primer zdaj režiser Bojan Jablanovec in igralec Bojan Emeršič. Skupaj smo delali proslave, ki so postajale vedno manj proslave in vedno bolj predstave, saj je imel Jablanovec super ideje. Ena od zgodnjih predstav, ne več proslav, je bila Norci Dušana Jovanovića. Igrali smo jo na Gimnaziji Miloša Zidanška. Takrat je Jablanovec povedal, da gre v Ljubljano študiral režijo, in mi rekel, da naj grem jaz študirat igro. Vendar sem se odločil, da bom šel tudi sam na režijo. Na sprejemnem izpitu smo imeli kot del nalog monolog, igro. Profesor na Akademiji za gledališče, radio, ilm in televizijo (AGRFT) in režiser Mile Korun mi je rekel, da za režijo nisem, naj raje pridem naslednje leto na sprejemne za igro.
In ste šli?
V tem letu vmes sva z Emeršičem na Štuku naredila igro Eugena Ionesca Stoli. To je bila prva produkcija gledališke predstave danes direktorja mariborskega Narodnega doma in vodje festivala Lent Vladimirja Rukavine. S predstavo so nas potem povabili na jugoslovansko ljubiteljsko tekmovanje v Trebinje, kjer so nas izbrali za najboljšo predstavo v Jugoslaviji. Za nagrado smo šli – poleg Rukavine in naju z Bojanom je bil v ekipi med drugim scenograf Vital Verbič – v Varšavo na festival ljubiteljskih gledališč. Naslednje leto sem potem naredil sprejemne izpite za igro na AGRFT in začel študirati.
Zdi se mi, da govorim pogovorno slovenščino. Ljubljanščina mi ni posebno všeč in je niti ne znam.
❞
Navtična ura je 55 evrov, servis za avtomobil je 45 evrov na uro, vodovod in inštalacije so 35 evrov. Moja ura je 18 evrov.
Že pred snemanjem je bil dogovor obeh režiserjev, da naj junaki, ki niso iz Maribora, govorijo pogovorno slovenščino, Štajerci pa naj govorijo štajersko.
Igralci ponavadi vedo, kaj je bilo tisto, da so videli, da je to to, da bodo postali igralci. Kaj je bil ta »klik« pri vas?
Igra mi je bila všeč, in ko sem naredil sprejemne izpite, sem vedel, da bo to moj poklic. Mogoče je bilo »klikov« več prej, ko sem poslušal očeta, kako je vadil besedila za predstave, ko smo v Kudu Štefan Kovač v Murski Soboti delali predstave, mogoče proslave in predstave na Vekšu. Gotovo pa se nisem odločil na sprejemnih izpitih, takrat je bila to že začrtana pot.
Poleg teatra imate veliko izkušenj pred kamero, se pravi s filmom in televizijo. Kaj vam je najljubše?
To je, kot bi otroka vprašali, ali ima raje mamo ali očeta. Postopki so drugačni, priprava je drugačna, igra je drugačna, tehnika je drugačna. Problem s ilmom v Sloveniji je, da nimamo velike produkcije. Ker je treba pri ilmski igri obvladati tehniko, nimamo pa se je kje naučiti, nimamo ilmskih igralcev. Ko sem bil na AGRFT, smo imeli predmet igra pred kamero, vendar je bilo to minimalno, nekaj ur. Generacije igralcev pred in za mano preprosto nismo imeli priložnosti, da bi se naučili tehnike ilmske igre.
Igralci pravijo, da je Slovenija premajhna, da bi se lahko specializirali samo za film ali televizijo, celo za oba skupaj ne. Drži?
Drži. Vsi delamo vse. Sinhroniziramo risanke, igramo na ilmu in televiziji. Pa že med ilmsko in televizijsko igro so ogromne razlike v tehniki.
Kaj je najbolje plačano?
Navtična ura, se pravi izdelava oziroma popravila na ladji. Ta je 55 evrov. Servis za avtomobil je 45 evrov na uro. Vodovod in inštalacije so 35 evrov. Moja ura pa je 18 evrov. Pri enem od prejšnjih projektov sem si moral izračunati. Ker nisem snemal celih snemalnih dni, sva s producentom izračunala, koliko znese plačilo na uro.
Koliko navrže en Vrenko?
Navrže 18 evrov na uro. Z Vrenkom sem se začel ukvarjati marca, pa še zdaj nisem končal, saj ti dajem intervju. Mogoče bom na koncu, če bi vse seštel, za vse skupaj dobil 10 evrov na uro.
Radiotelevizija Slovenija je prejšnji teden objavila gledanost prvega dela Primerov inšpektorja Vrenka. Ogledalo si ga je 335.500 gledalcev, kar je več od katerekoli nadaljevanke oziroma nanizanke, domače ali tuje, od leta 2002. Ste presenečeni?
Predvsem sem vesel, ker sta zelo zadovoljna izvršni producent in glavni urednik. Ne samo zaradi gledanosti, tudi zaradi kakovosti. Po predvajanju sta me še enkrat poklicala in mi čestitala, kar je bilo zelo korektno. Govoril sem z režiserjema in tudi onadva sta zelo zadovoljna. Skratka, super.
Vrenko je vsaj v prvi rundi od šestih torej nokavtiral glavnega junaka lanskega Jezera Tarasa Birso, čeprav ga je igral najbolj vroč slovenski igralec zadnjih let Sebastian Cavazza. Kako si to razlagate?
Ne vem, kako bi nokavtiral Sebastiana. Jaz sem peresnolahka kategorija, on pa veltrska, ne bi se mogla znajti v istem ringu, ha, ha. Jezero je vsekakor nadpovprečen izdelek. Čestitam celotni ekipi in seveda RTVS, da so se odločili za ta projekt. Bil mi je zelo všeč, tako zelo, da sem v enem od razgovorov z vodstvom umetniškega programa vprašal, zakaj ne nadaljujejo z Jezerom. Odgovor na tvoje vprašanje je najbrž, da si je občinstvo po Jezeru želelo tovrstnega žanra. Precej je verjetno za uspeh Primerov zaslužen projekt, v katerem je nastopal kolega Sebastian Cavazza.
Tega ne bi rekel niti v šali.
Kako ste se znašli v vlogi Vrenka?
Poklical me je izvršni producent Janez Pirc, mi povedal, da snemajo serijo v šestih delih, in me vprašal, ali bi prišel na avdicijo. Koliko je bilo vseh na avdiciji, ne vem. Producent me je po njej klical še dvakrat, da sem prišel v ožji in potem v najožji izbor. Na koncu me je enkrat preveč, petkrat – štirikrat sem preslišal –, vprašal, ali si upam prevzeti vlogo. Rekel sem mu, da res ne razumem, kaj misli. Če si ne bi upal, ne bi sedela skupaj. Takrat je vprašal, ali kaj berem ocene na internetu. Odgovoril sem mu, da ne, in sem šel prebrat ocene Jezera. Tam so dejansko vsi vedeli vse, vsi vedo, kako se snema, polno je bilo udarcev pod pas, konkretno pod Sebastianovega. Kot pri fuzbalu, vsem je vse jasno.
Demšarjevih romanov pred snemanjem niste brali. Kako ste se vživeli v lik Vrenka?
Že pred avdicijo sem iz tistih nekaj strani teksta začutil, da Vrenko deluje podobno kot igralci pokra. Videti so zelo ležerni, vendar delujejo z nekim čudnim zamikom, kot da vsako tvojo reakcijo še enkrat skenirajo. Takoj sem vedel tudi, da Vrenko ne čveka, ne pove nič, kar je nepomembno. In izjemno detektira, kdaj nekdo govori resnico, kdaj laže, opazuje govorico telesa. Je človeški skener. Potem sem romane prebral in videl, da so moji začetni vtisi pravilni.
So vam bili romani všeč?
Zelo.
Ste se videli kot Vrenko?
Lik Vrenka sem ustvaril iz scenarija. To je bila osnova. Pri pisanju scenarija nisem sodeloval, moja vloga je bila to, da sem poskušal eliminirati stvari, ki so nepotrebne. V govoru in ravnanju.
Pisatelj Primerov Avgust Demšar je prejšnji teden v intervjuju za Delo povedal, da sta se malo razhajala pri tem, kako sta videla Vrenka. Za kakšne razlike je šlo?
Ko sva se spoznala v Mariboru, sem postal prepričan, da je Vrenko on. V pogovoru je zelo osredotočen, ne čveka. Če bi bil spodoben to narediti, bi »skinil«, igral, njega. Vrenka bi moral igrati Demšar.
Kakšno je bilo vzdušje na snemanju?
Snemanje ni piknik. Je pa res, da takrat, ko vsi uživajo v delu, to delajo z lahkoto. Je kot letenje. Presenetilo me je, kako so tako mladi ljudje, kot so sodelovali pri snemanju, lahko takšni profesionalci. Gre za ljudi, ki so sodelovali v velikih produkcijah, nekateri tudi v ameriških. Ali pri snemanju reklam z ogromnimi proračuni. Snemali smo z lahkoto. Seveda pa je bil težava časovni pritisk zaradi covida. Ves material smo posneli med dvema zaprtjema. Zadnjo klapo smo posneli zadnji dan pred drugim zaprtjem. Vendar je po drugi strani mogoče, da so nas razmere še bolj motivirale, da smo delali z nekim dodatnim žarom, saj smo bili presenečeni, da lahko v tem času sploh delamo.