Čim bolj pravilno, čim težje

V Nedelovi redakciji se bomo v prihodnjih trinajstih mesecih v rubriki Gibajmo se posvetili predstavitvi olimpijskih športov. V pogovorih s slovenskimi kandidati za Tokio 2021 in Peking 2022 ter nekdanjimi olimpijci se bomo ukvarjali predvsem z vprašanji, ali je njihov šport mogoče na rekreativni ravni vključiti v zdrav življenjski slog, kako to doseči in čemu se je priporočljivo izogniti. Pri tem seveda ne bomo spregledali zanimivih olimpijskih poti naših športnikov.

otem ko sta v preteklih številkah Maruša Mišmaš Zrimšek in Kristjan Čeh spregovorila o tekih in metih, bomo tokrat s pomočjo Neje Filipič, v zadnjih letih najboljše Slovenke v troskoku in skoku v daljino, obravnavali še tretjo atletsko »podzvrst« – skoke, h katerim poleg omenjenih disciplin spadata še skok v višino in skok s palico.

Skoki so edino področje atletike, na katerem se slovenski olimpijci doslej še niso okitili z odličjem, četudi smo imeli v preteklosti nemalo vrhunskih skakalcev, od Britte Bilač in Gregorja Cankarja do Marije Šestak, ki je leta 2008 nastopila na pekinških igrah – na »najboljši tekmi ženskega troskoka vseh časov« –,

Pkjer njen petnajstmetrski skok, ki dostikrat pomeni kar zmago, ni zadostoval niti za kolajno. Neja Filipič se je z atletiko tedaj šele začenjala spoznavati. Uspeh Primoža Kozmusa z omenjenih iger je tudi eden njenih prvih olimpijskih spominov. »Precej bolj zavzeto sem spremljala igre v Riu. V atletski svet sem bila že močno vpeta in tam je nastopalo več mojih prijateljev. Po televiziji sem spremljala vse nastope, nekatere z zamikom zaradi časovne razlike, včasih pa sem tudi vstajala sredi noči,« se spominja atletinja, ki je lani – resda z nekoliko preobilno pomočjo vetra – v troskoku skočila 14,32 metra. Če bo ta izid ponovila letos, jo bo popeljal v Tokio.

V atletsko šolo se je vpisala ob koncu osnovne šole, pri štirinajstih. Razmeroma

pozno, vendar gotovo ne prepozno. Z leti so se postopoma višale njene tekmovalne ambicije: najprej kolajne na državnih prvenstvih mlajših selekcij, nato v članski kategoriji, pa uvrstitev na člansko evropsko prvenstvo … »Uvrstitev na olimpijske igre je postala realen cilj šele pred nekaj leti, zelo realen pa lani, ko sem spet naredila rezultatski preskok,« razmišlja aktualna državna prvakinja v troskoku. »Trenutno je prvi in edini cilj olimpijska norma 14,32. Močno sem osredotočena nanjo, in ko jo dosežem, bom razmišljala o ciljih, vezanih na uvrstitev na olimpijskih igrah. Sem pa vesela, da jih bodo izvedli kljub enoletnemu zamiku in slabim napovedim. Enoletni zamik se je zame za zdaj izkazal kot prednost, ker mislim, da lahko letos pokažem še več, kot sem lani.«

Olimpijske igre so po njenem mnenju posebno tekmovanje, ker ne združujejo le najboljših atletov z vsega sveta, ampak tudi najboljše športnike iz različnih športov. »Imajo skoraj 3000-letno zgodovino in glede na to, da potekajo le vsaka štiri leta – no, občasno tudi na pet –, ima posameznik v svojem življenju le nekajkrat možnost, da se jih udeleži kot tekmovalec. Predvsem zgodovina in redkost dajeta temu tekmovanju elitni pridih.«

Z daljine na troskok

V troskoku, svoji paradni disciplini, se je (z)našla šele pred nekaj leti. Pred tem je najboljše rezultate dosegala v skoku v daljino. Pri obeh disciplinah ima hitrost zelo pomembno vlogo: več kot je imaš, večja je možnost, da boš

skočil dlje. »Poleg tega je velik poudarek na tehniki skoka – odrivu, letu in doskoku – ter eksplozivnosti. Slednjo razvijamo s poskoki in vajami v itnesu.«

Največji del (okoli osemdeset odstotkov) njenega treninga v itnesu predstavljajo vaje za noge, predvsem za zadnjične ter sprednje in zadnje stegenske mišice. Pomembne so tudi vaje za stabilizacijo trupa in krepitev drugih mišičnih skupin, prepon, gležnjev … »Pritisk na hrbet, gležnje in kolena je v našem športu velik, zato je še toliko pomembnejše, da ne zanemarjamo nobenega vidika vadbe.«

Stabilizacija trupa ni pomembna le pri skoku, ampak tudi pri samem treningu v itnesu, da ni poškodb. »Sama uporabljam tudi pas, ki mi precej pomaga. Sicer se mi zdi, da je pomembno, da veš, katero vajo delaš za katero mišično skupino, in da se osredotočiš na pravilno izvedbo,« pravi atletinja, ki svoj trening v itnesu povzema z besedami: »Moj cilj je vedno izvajati vajo čim bolj pravilno s čim večjo obremenitvijo.«

Desna, desna, leva, jama

In kakšna je razlika med treningom troskoka in skoka v daljino? »Hkrati z menjavo discipline sem zamenjala tudi trenerja, tako da so se treningi spremenili že zaradi tega. Osnovne komponente obeh disciplin so iste, morda je največja razlika v tehniki skokov: pri troskoku je treba najprej skočiti z desne na desno nogo, potem na levo in nato v jamo. Zato moram več pozornosti namenjati odrivu z levo nogo, ki sicer ni moja odrivna. Tako na treningih skačem v daljino z levo, česar ne bi počela, če ne bi tekmovala v troskoku.«

Ker sodi njena paradna disciplina med tiste, pri katerih je tveganje za poškodbe zelo veliko, so preventivne aktivnosti še toliko pomembnejše. Pred vsakim treningom se ogreva približno petinštirideset minut; od tega skoraj pol ure vzamejo raztezne vaje. »Raztezam se toliko, kolikor čutim, da se moram, da se ne poškodujem. Da čutim, da sem pripravljena za glavni del treninga. Glede na to, da imamo od sedem do devet treningov na teden, se vsak dan raztezam vsaj pol ure, včasih tudi dvakrat, zato ne potrebujem dodatnih treningov za gibljivost.«

Po njenem mnenju med najpogostejše začetniške napake spadata postavljanje odrivne noge preveč naprej in zato premajhen prenos vhodne hitrosti v skok ter puščanje boka preveč zadaj, kar vodi v »protiudarec« pri vsakem stiku s tlemi; ker je troskok tehnično tako zahtevna disciplina, se te napake dogajajo tudi vrhunskim športnikom, kaj šele začetnikom.

Edina skrb: jesti dovolj

Pred poškodbami se varuje tudi tako, da vsakokrat, ko začuti še tako majhno bolečino, to takoj sanira. »Z masažo, masažno pištolo, masažnim valjem … Kar koli, samo da zmasiram in sprostim boleče mesto. Manjšim poškodbam se je skoraj nemogoče izogniti – dogajajo se vsak teden. Ključno je, da preprečimo, da bi vodile k večjim.«

Kaj pa prehrana? Skakalci pogosto slovijo kot tisti, ki morajo pri njej najbolj paziti. Medtem ko si lahko metalci privoščijo, da so krepkejše postave, tekači pa presežek kalorij pokurijo na daljših tekih, zanje ni bližnjic. Vendar tudi tukaj obstajajo izjeme. »Pri meni je ravno obratno kot pri večini,« pravi sogovornica. Njen jedilnik je sestavljen iz »konkretnega« zajtrka, dveh manjših vmesnih obrokov ter kosila in večerje; obakrat ima na mizi meso, zelenjavo in krompir ali riž. »Jesti moram zelo kalorično in z beljakovinami bogato hrano, saj težko ohranjam mišično maso. Paziti moram pravzaprav samo na to, da jem dovolj. Piti moram čim več jogurtov, proteinskih napitkov in drugih prehranskih dodatkov, da imam čim hitrejšo regeneracijo po treningu. Trenutno mi kar uspeva, na začetku pa sem imela težave; naporna so predvsem potovanja, hrano moram vedno nositi s sabo v posodicah.«

Rekreacija? Raje ne

Kot je mogoče razbrati že iz zgornjih vrstic, skok v daljino in troskok nista ravno dejavnosti, ki bi ju bilo priporočljivo izvajati na rekreativni ravni, s čimer se strinja tudi Filipičeva. »Preveč stresno je za telo, preveč možnosti za poškodbe. Morda bi se rekreativci lahko pozabavali s skokom z mesta, pri katerem so sile manjše, saj ni zaleta in je zato hitrost manjša.«

Da bi lahko skoke z zaletom izvajali aktivno in brez poškodb, je potrebne preveč predhodne pripravljenosti in preventive – kar potem ni več rekreativni šport. »To se verjetno najbolje vidi pri nekaterih atletih, ki so se že prenehali resno ukvarjati s športom, vendar občasno vseeno pridejo na tekmo naredit nekaj skokov. Ni jih malo, ki se pri tem poškodujejo.«

❞

Manjšim poškodbam se je skoraj nemogoče izogniti – dogajajo se vsak teden. Ključno je, da preprečimo, da bi vodile k večjim.