Desetletja sožitja narave in človeka
Kozjanski regijski park je bil kot Spominski park Trebče ustanovljen 21. januarja 1981. Gre za eno najstarejših zavarovanih območij v Sloveniji, meri 206 kvadratnih kilometrov in večidel je uvrščeno v območja Natura 2000. Kozjansko, za mnoge še neodkriti biser, je lepo v vseh letnih časih. Spomladi nas vabijo cvetoči travniki in sadovnjaki, poleti nas hladna reka Bistrica čudovito osveži, jeseni se gozdovi odenejo v najbolj neverjetne odtenke, pozimi pa na zasneženih pobočjih Vetrnika najdemo mir in tišino, ki bi ju zaman iskali drugje. V dneh, ko sanjarimo o eksotičnih potovanjih, se velja spomniti, da imamo neukročeno lepoto tudi tik pred svojim nosom.
❞ ❞ Sonaravno kmetovanje Kozjanski travniški je ustvarilo sadovnjaki, v katerih enega najlepših rastejo jablane, hruške, in najbogatejših marelice, češnje, orehi, habitatov, hribovske lešniki in bezeg, so suhe travnike z izredno evropsko pomembna biotsko pestrostjo. varstvena območja, saj so življenjski prostor redkih in ogroženih vrst ptic.
ozjanski regijski park upravlja zelo raznoliko območje, ki je na severu omejeno z Rudnico, na vzhodu z mejno reko Sotlo, na jugu pa prek Vetrnika in Orlice prehaja v Senovsko in Bizeljsko gričevje. Sestavljajo ga gozdnato hribovje z otoki suhih travišč, sadjarsko gričevje in mokrotne doline ob vodotokih. Razgibanost površja ustvarjajo hudourniške grape in pojavi osamelega krasa, vrtače, brezna in jame. Raznolika pokrajina omogoča razmere za izjemno pestrost živalskih in rastlinskih vrst. V ohranjeno naravo je vtkano stoletno delo prednikov, o katerem priča izjemna kulturna dediščina. Preplet obojega se kaže v življenju domačinov in zgodbah, ki se prenašajo iz roda v rod.
KZavetje redkih ogroženih ptic
V štirih desetletjih se je izoblikovalo precej dobrih parkovnih praks. Ena najbolj uspešnih in prepoznavnih zgodb je oživljanje in ohranjanje visokodebelnih travniških sadovnjakov avtohtonih in tradicionalnih vrst sadja, pod katerimi se kosi trava ali pase živina. Kozjanski travniški sadovnjaki, v katerih rastejo jablane, hruške, marelice, češnje, orehi, lešniki in bezeg, so evropsko pomembna varstvena območja, saj so življenjski prostor redkih in ogroženih vrst ptic ter hkrati nepogrešljiva podoba kozjanske krajine. V njih še gnezdijo vijeglavke (Jynx torquilla), pogorelčki (Phoenicurus phoenicurus), veliki skoviki (Otus scops) in rjavi srakoperji (Lanius collurio). Ptice se tu dobro počutijo tudi zaradi veliko vrst žuželk (mravlje, kobilice, metulji, hrošči …). Samotarskim čebelam, kot sta rdeča in rogata dišavka (Osmia rufa, O. cornuta), postavljajo kar hotele za žuželke. Podobne pomoči so deležne pikapolonice in strigalice, ki lastnikom sadovnjakov pomagajo, da jeseni oberejo obilen in zdrav pridelek sadja. V sadovnjaku Kozjanskega parka vzgajajo in skrbijo za 117 tradicionalnih in avtohtonih sort jablan in 57 sort hrušk, kar je izjemnega pomena za ohranjanje genske raznovrstnosti.
Travniški sadovnjaki so zaradi do okolja prijazne pridelave hrane, ki je vsak dan tržno bolj zanimiva, ena najboljših okoljskih praks. Da so v parku na pravi poti, potrjuje tudi poročilo o štetju ptic v letu 2020 – stanje populacij se izboljšuje.
Zakladnica žive narave
Vetrnik, Oslica in Bohor dosegajo nadmorsko višino med 600 in 1000 metri in so najvišji, predalpski predeli Kozjanskega parka. Sonaravno kmetovanje je ustvarilo enega najlepših in najbogatejših habitatov, hribovske suhe travnike z izredno biotsko pestrostjo. Na teh negnojenih travnikih prevladujeta enkratna košnja in jesenska paša in so prava zakladnica žive narave, katere podoba s spreminja tako rekoč vsak teden. Med rastlinami pritegnejo pozornost številne orhideje (kukavice, prstaste kukavice, kukovičnik, volčji jezik, pilovec …), kranjska lilija (Lilium carniolicum), navadni kosmatinec (Pulsatilla nigricans), arnika (Arnica montana),
endemična opojna zlatica (Ranunculus thora), clusijev svišč (Gentiana clusii)
kot tudi nezavarovane panonska detelja (Trifolium pannonicum) ali hladnikov grintavec (Scabiosa hladnikiana). Dokaj pogost navzkrižnolistni svišč (Gentiana cruciata) gosti zavarovano vrsto metulja sviščev mravljiščar (Phengaris alcon).
Med več kot tisoč znanimi vrstami metuljev na območju so tudi številni travniški postavneži (Euphydryas aurinia). Travniki so zaradi barvitega cvetja najlepši od maja do avgusta, oktobra pa lahko občudujemo pestrost travniških gliv vlažnic. Pestrost suhih travišč lahko doživimo, če se sprehodimo po torquilla) (Jynx naravoslovni učni poti Travnik, ki poteka okoli vrha Vetrnik (708 metrov) v istoimenskem naselju.
Kjer se zlahka izgubimo in znova najdemo
Številni kilometri urejenih pešpoti povezujejo naravo in kulturno dediščino zavarovanega območja in privabljajo obiskovalce od blizu in daleč. Gruska je največja, najstarejša in najpomembnejša geomorfološka naravna vrednota državnega pomena in naravni spomenik, ki s skrbno urejeno infrastrukturo privablja obiskovalce.
Reka Bistrica je ustvarila dolino, kjer danes občudujemo pomnike srednjeveške naselbinske kulture, trge Podsreda, Kozje in Pilštanj. Hkrati je med Trebčami in Zagajem izdolbla še en naravni spomenik Kozjanskega parka, najslikovitejšo in najlepše ohranjeno sotesko v vzhodni Sloveniji, ki je dolga tri kilometre in je neprehodna. Nad Podsredo na pobočju Orlice stoji najbolj grajski od vseh slovenskih gradov, grad Podsreda, na trgu pa vsako leto oktobra priredijo Praznik kozjanskega jabolka, kjer prijazni domačini navdušujejo s kulinarično in drugo ponudbo. »Trdo in odgovorno smo delali prvih 40 let, zagotovo bomo tudi v prihodnje z največjo odgovornostjo usmerili svoje delo v cilj, da naše zavarovano območje ostane dom tudi za redke in ogrožene rastlinske vrste ter prijetno in ustvarjalno okolje za bivanje domačinov,« ob okroglem jubileju sporočajo iz Kozjanskega parka.
ki ima po svetu več kot 18 milijonov posvečenih oseb. Ne gre za vero v pravem pomenu besede, saj posvečuje ljudi kateregakoli verskega prepričanja, pa tudi brezverce in celo pogane. Njeno osnovno vodilo je, da mora človek delati, kar je prav, vsak pa si lahko sam določi, kaj je prav. Te organizacije ne smemo zamenjati z versko skupnostjo, ki ima v Sloveniji zelo podobno ime Univerzalno življenje, vendar je podružnica nemške novokrščanske verske skupnosti Universelles Leben.
Igra je Paula Newmana zanimala že od mladih nog. Menda je prvič stal na odru že pri sedmih letih, ko je v šolski predstavi o Robinu Hoodu igral dvornega norca. Po osnovni in srednji šoli, kjer je redno nastopal v raznih igrah, se je vpisal na javno univerzo Ohia v mestu Athens.
Že letnica rojstva kaže, da je sodil v generacijo, ki jo je zaznamovala druga svetovna vojna. V vojsko so ga vpoklicali takoj, ko so ga lahko, leta 1943. Najprej so ga poslali na šolanje za pilota, vendar izobraževanja ni končal, saj so ugotovili, da je barvno slep. Namesto za krmilo so ga posadili na mesto strelca torpednega bombnika in ga poslali na tihooceansko bojišče.
Pretirane vojaške akcije ni doživel, saj je bil največ časa v zalednih enotah na Havajih. V trenutku, ko so ga dejansko poslali v boj, pa je imel veliko srečo. Pilot letala, v katerem je bil stre
Mačka na vroči pločevinasti strehi lec, je dobil, ko so njihovo enoto spomladi 1945 dodelili letalonosilki Bunker Hill, vnetje ušesa, zato niso vzleteli. Nekaj dni pozneje so letalonosilko napadli japonski kamikaze in umrlo je 352 vojakov, 41 je bilo (za vedno) pogrešanih, 264 pa ranjenih. Med njimi so bili tudi pripadniki enote, v kateri bi moral leteti Newman.
Z metodično igro med zvezde
Po vojni se je vrnil h knjigam in na kolidžu Kenyon v osrednjem Ohiu leta 1949 diplomiral iz dramske igre in ekonomije. Za nekaj mesecev se je pridružil več potujočim gledališčem, potem je bil eno leto še na podiplomskem študiju dramske igre na univerzi Yale. Leta 1951 se je odločil, da se bo pridružil slovitemu Actors Studiu. Ustanovili so ga leta 1947 in Newman je bil eden od zgodnjih igralcev, ki so ustvarili slog igre, po katerem je newyorška igralska institucija zaslovela, metodično igro.
To so sicer razvili že prej, vendar je pravi razmah doživela na Actors Studiu. Gre za igro, ki, na kratko povedano, pomeni, da igralec (ali igralka) svoje vloge ne igra, ampak dejansko postane lik. Anekdota, ki sicer ni povezana z Newmanom, ampak z njegovima kolegoma, skoraj 20 let starejšim Laurenceem Olivierjem in več kot 10 let mlajšim Dustinom Hoffmanom, morda dobro povzema njeno bistvo. Ko sta snemala ilm Maratonec (Marathon Man, 1976), starejši ni razumel ali pa se je samo posmehoval kolegovim metodičnim pripravam na vlogo. Hoffman, da bi se vživel v stanje svojega lika, ki je bil pokonci vso noč, pred snemanjem dejansko vso noč ni zatisnil očesa. Zjutraj je Olivier, eden največjih igralcev v zgodovini, mlajšemu soigralcu predlagal, naj »raje poskusi igrati ... Je veliko lažje.«
Ob uku na Actors Studiu je Newman začel igrati na televiziji, leta 1953 pa je prvič stopil na odrske deske enega od gledališč na slovitem newyorškem Broadwayu. Začetek njegove ilmske kariere je zanimivo povezan s še enim znanim metodičnim igralcem, ilmsko legendo Jamesom Deanom.
Leta 1954 sta se oba prijavila na avdicijo za vlogi v ilmu Vzhodno od raja (East of Eden, 1955), Dean za vlogo Cala in pet let starejši Newman za vlogo njegovega starejšega brata Arona. Dean je vlogo dobil in ga je za kratek čas izstrelila na vrh ilmskega sveta, Newman ne. Naslednje leto bi moral Dean zaigrati glavno vlogo v ilmu po avtobiograiji boksarske legende v srednji kategoriji Rockyja Graziana Somebody Up There Likes Me. Vendar je pred začetkom snemanja umrl v prometni nesreči, star samo 24 let.
Namesto njega so za vlogo izbrali Newmana in tako se mu je pri 30 letih odprla pot med zvezde. Film, ki je v kina prišel leta 1956, sicer ni bil bolj kot zmerno uspešen, vendar so bili vsi navdušeni nad igro takrat še pravzaprav neznanega glavnega igralca. Med največje zvezde sta ga dokončno postavila hita
Mačka na vroči pločevinasti strehi (Cat on a Hot Tin Roof) z Elizabeth Taylor in
Dolgo, vroče poletje (The Long, Hot Summer) z drugo ženo Joanne Woodward. Za prvega so ga nominirali za moškega igralskega oskarja, za drugega pa je dobil nagrado za najboljšega igralca na ilmskem festivalu v Cannesu.
Na vrhu sveta
Leta 1976 je tekmoval na sloviti avtomobilski vzdržljivostni dirki 24 ur Le Mansa in osvojil odlično drugo mesto.
S tema vlogama je postal eden najbolj slavnih igralcev 60. let in je status ohranil še dolgo v 70. leta. Pilotiral je številne uspešnice in temu primerno visoka so bila njegova plačila. Ker je bil čeden mož s prodornimi modrimi očmi, bi lahko igral tudi samo stereotipne vloge za takšen tip igralca, vendar je raje izbiral bolj kompleksne.